Ne bodo spremenili naših vrednot

Ne bodo spremenili naših vrednot

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 8. 2017 - 16:00

Pretekli teden je zazanamovala množica žalnih slovesti za ljudmi, ki so umrli kot žrtve terorističnih napadov. Charlottesville, Barcelona, Turku, Surgut. Prvotna reakcija preživelih in prebivalcev je bila povsod podobna: ne bomo dopustili, da teroristi spremenijo naš način življenja, naše vrednote demokracije, enakopravnosti, svobode.

Neslavni začetek terorističnega tedna je pripadel ameriškemu Charlottesvillu, kjer je neonacistični zborovalec z avtom do smrti naklepno povozil protestnico protirasističnega shoda. Ameriški predsednik Donald Trump je nekaj dni obupano nihal med brezpogojno obsodbo terorizma alternativne desnice in enačenjem nasprotnikov rasizma z njegovimi privrženci. Schrödingerjev terorizem torej, ki je odvisen od zornega kota. Situacija je zanj postala še bolj nerodna, ko ga je na pomen volilne podpore borcev za belsko nadvlado opozoril David Duke, bivši “Imperial Wizard” rasistične skupine Ku Klux Klan. Trump je bil že na nevrotičnem robu neuspešnega krmiljenja med levico in desnico, ko se je razvedelo še, da je ravno njegova administracija v imenu boja proti islamističnemu terorizmu ukinila financiranje nevladne organizacije Life After Hate. Gre za eno redkih združenj, ki se v ZDA ukvarja z pripadniki skrajne desnice, ki želijo zapustiti nasilne skupine. Na stare tire brezpogojnega obsojanja teroristov je Trumpa spravil šele islamistični napad v španski Barceloni.

Ameriški nasprotniki rasizma in neonacizma so tako ostali brez prave moralne podpore. Protiprotesti v Bostonu, ki so se jih en teden po umoru v Charlottesvillu udeležili do te mere, da jih je bilo približno 10 tisočkrat več od borcev za belsko nadvlado, so kljub vsemu minili brez incidenta. Vrednote so zdržale, jeza pa je ostala.

Zato pa reakcija, ki se je trdno postavila proti strahu pred terorizmom, ni bila edina. Kmalu po usodnih dogodkih v Charlottesvillu je Twitterjev račun @YesYoureRacist objavil slike na shodu prisotnih neonacistov in pozval k njihovem javnem poimenovanju. Akcija je bila deloma uspešna. Eden izmed prepoznanih pripadnikov samozvane alternativne desnice je izgubil službo v podjetju Top Dog, drugemu se je odrekla njegova družina, tretji pa je izgubil mesto v študentski organizaciji. Borci proti rasizmu in neonacizmu so zlasti prvi primer pozdravili kot pravico podjetja, da se z odpuščanji javno distancira od zavrženih prepričanj svojih uslužbencev. Podobna reakcija se je odvila v primeru Jamesa Damora, ki ga je odpustil velikan Google, ko je v javnost pricurljal njegov traktat o biološki neprilagojenosti žensk za tehnične poklice.

Vrednostna past, ki se pri tem pojavlja, je počasno liberalno sprejemanje vloge podjetij in celo ogromnih koroporacij kot moralnih korektorjev, ki lahko postavljajo meje, kjer jih pravo in država ne zmoreta. Nesposobnost ameriškega sodnega sistema, da bi skladno z evropskim zgledom postavil jasne ločnice med sovražnim govorom in svobodo govora, je posledica širokosrčne interpretacije prvega amandmaja k ameriški ustavi. Amandma od leta 1791 zagotavlja svobodo govora, medijev, združevanja in veroizpovedi. In ravno ta amandma, ki dopušča svastike in pozive k rasnemu čiščenju, je za politiko in korporacije preveč pomemben, da bi dopustile poseganje vanj.

Podjetjem je priznana enaka svoboda govora kot posameznikom vse od razsodbe vrhovnega sodišča leta 1975 v primeru Virginia Pharmacy, ki je hotela neovirano oglaševati svoje cene. Leta 2010 je vrhovno sodišče prav tako razsodilo, da lahko korporacije in sindikati v imenu pravice do svobode političnega govora neomejeno javno podpirajo izbranega političnega kandidata in financirajo samostojne politične oglaševalske kampanje. John Coates, profesor prava na Harvard Law School, je v svoji zadnji raziskavi ocenil, da je že polovica vseh tožb na vrhovnem sodišču, ki se nanašajo na svobodo govora, vložena s strani korporacij.

Tako Top Dog kot Google sta imela glede na ameriško zakonodajo dobre razloge, da se znebita odkritih zagovornikov neenakopravnosti. Taka uslužbenca bi bila lahko kaj kmalu vzrok diskriminacijskih tožb drugih zaposlenih in bojkotiranja potrošnikov, zato je seveda šlo za kratkoročno finančno računico.

Šlo je pa tudi za precej več. Za uspešno pozicioniranje korporacij kot podpornikov človekovih pravic in enakopravnosti. Te so zavzeto opravile delo tam, kjer je državi spodletelo in se s tem predstavile kot uspešno nadomestilo države. Na nek način se zdijo celo bolj učinkovite od države.

Pot do reinterpretacije ali celo spreminjanja prvega amandmaja je dolga in polna nasprotnikov, od evangeljskih združenj do političnih strank. Tudi če bi liberalcem uspelo doseči kriminalizacijo sovražnega govora in pozivov k rasističnim čistkam, bi bile kazni verjetno mile. Sploh v primeru belskih rasistov, ki so s strani policije in sodstva že tako ali tako obravnavani precej mileje od obtožencev drugih ras, kar protirasistom v Charlottesvillu seveda ni ušlo. Korporacije pa so izrekle kazen, ki ima resne posledice. Izgubo zaposlitve in vse, kar to potegne za sabo. Bolje kot država.

Po človeški plati je seveda razumljiva skušnjava liberalcev, da bi čedalje večjo avtonomnost ameriških podjetij in korporacij obrnili v svoj prid in spregledali tudi težnje po prisvajanju kaznovalne funkcije države. Pakt s korporacijami, ki svojo premoč v odnosu do zaposlenih in celo države ponujajo za navidezno dobro, je še vedno pakt s hudičem. Morda lahko korporacija v danem trenutku imitira boljšega posameznika, kot so rasisti in seksisti. A dobrohotnost je minljiva.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.