Objektivno zaslepljeni

Objektivno zaslepljeni

Mnenje, kolumna ali komentar
begunci ali migranti?
27. 6. 2017 - 16:00

Ob mednarodnem dnevu beguncev smo spet bili priča hipertrofiji novinarskih prispevkov, ki jim je skupno prisiljeno humanitaristično vzbujanje naklonjenosti do beguncev. Slovenska tiskovna agencija, krajše STA, je v seriji prispevkov povzemala letno poročilo Visokega komisariata združenih narodov za begunce, krajše UNHCR, ki je leta 2000 razglasil mednarodni dan beguncev. Ostali osrednji slovenski mediji so se, sicer v enakem sočutnem tonu, odločili za svoj pristop ali pa so STA kar povzeli. Ob isti priložnosti so novinarji in akademiki na okrogli mizi v atriju ZRC SAZU govorili o medijih in propagandi o beguncih, a jedrnega problema niso naslovili. Novinarske objektivnosti namreč, ki, kot jasno vidimo na primeru beguncev, sama služi kot temeljni kamen za reprodukcijo liberalne utopije in kulisa za širjenje neoliberalnih oblastnih tehnik.

Ustanovitelj Zavoda Global Max Zimani, ki prihaja iz Zimbabveja, po pogovorih z novinarji ugotavlja, da je begunec novinarskim očem zanimiv le, v kolikor predstavlja Drugega.  Da begunci na Zahodu živečim predstavljajo vrhovno podobo drugosti, je, zavedno ali nezavedno, splošno sprejeto dejstvo. Pri premnogih odgovorih na vprašanje, zakaj je to tako, pa se pri nas povečini osredotoča na manifestirani rasizem desnice ali na navidez nevtralno pragmatično-tehnično držo Stranke modernega centra, krajše SMC. Domnevna levica ali liberalno levi center se s svojimi praznimi pozivi k strpnosti in ljubezni do sočloveka zdi nemočen. Vsi trije diskurzi pa legitimirajo sistemski rasizem, ki se v najčistejši obliki kaže pri odločanju, kdo sploh je begunec. Pri tem kot oprijemališče za distinkcijo služi na prvi pogled nevtralen pojem migranta. Potem ko je UNHCR pred dvema letoma pozval k strogi ločitvi migrantov od beguncev, opozarja Tadej Troha, migrant ni več preprosto nadpojem begunca. Migrant sedaj dobi prizvok ekonomskega oportunista, ki si po mednarodnem in slovenskem pravu ne zasluži statusa begunca in pravice do azila. Komu bo status priznan, je na koncu odvisno od nedefiniranih “integracijskih zmožnosti” države.

STA je prejšnji teden skozi izjave Rdečega križa, Slovenske filantropije, Urada za oskrbo in integracijo migrantov ter UNHCR pozival k “pravičnejši razdelitvi bremen” in “ukrepom za zaščito beguncev”. RTV-ju je zadostovalo poročilo UNHCR. Pri Dnevniku pa so kar v naslovu izpostavljali biopolitične vidike migracij: “Begunci in begunke so lahko tudi davkoplačevalci”. Na drugi strani je za novinarje Nove24 minil še en delovni dan pisanja o napadih v Parizu in Bruslju. Med množico medijev, ki so povzemali izjave, objavljene na STA, je svetlejša izjema prispevek novinarke Večera, ki skuša problematizirati deportacije v domnevno varni Afganistan.

A splošen vtis je, da so mediji v minulem tednu povzeli tri prevladujoče linije. V največji meri vladno, ki je razvidna v prispevkih STA, torej da je begunce potrebno sprejeti le, v kolikor niso migranti in se bodo trudili za lastno družbeno integracijo ter si bodo seveda našli delovno mesto. Hkrati so pozivali k človekoljubnosti in sprejemanju večjega števila beguncev. Ti isti mediji so stališče UNHCR v času njegove objave prevzeli z odprtimi rokami, pozdravili so zdravorazumsko delitev na migrante in begunce. In ni naključje, da ti mediji uporabljajo metodo objektivnosti. Objektivnost namreč v novinarstvu ne pomeni nepristranskosti, kot je pogosto razumljena, temveč prej raztelešenost. Kljub temu, da vsak novinar trdi, da objektivnost ne obstaja, se ji je v novičarskih žanrih primoran približevati z odpovedovanjem pogledu s subjektivne pozicije. To pomeni dojemanje družbenega reda in družbenih razmerij kot normalnih. Pomeni privilegiranje institucionaliziranih instanc, na katere se vedno lahko sklicuje, od vlade in politikov, pravnikov in ekonomistov do drugih medijev. Bolj kot je neka realnost v družbi in v zdravem razumu prepoznana kot resnična, večja je možnost, da jo bo novinarski pogled vzel za svojo, od tod pa črpal svojo domnevno nevtralnost. Prav za to gre pri delitvi UNHCR - vse tri vladajoče politične linije se na njej napajajo, mediji pa jo brez refleksije le povzemajo.

Objektivnost na ta način služi kot tehnika za ločevanje med dejstvi in mnenji; v novicah izjava novinarja namreč ni enakovredna izjavi vlade ali UNHCR. Ta tehnika pa je postavljena na klasično moderni liberalni epistemološki osnovi. Ne pozabimo, da se je klasična paradigma pri nas uveljavila po osamosvojitvi, po zmagi neoliberalnega kapitalizma. Utopija objektivnosti temelji na predpostavki, da so novinarji posredniki med oblastjo in javnostjo. Z obveščanjem javnosti naj bi sodelovali v demokratičnem procesu. Paradoks je v tem, da novičarska produkcija po količini in vplivu presega poglobljeno novinarstvo, novinarji pa se pogosto osmišljajo kot tipkalni stroji ali prevajalci novic. Če zato utopija objektivnosti novinarjev morda več ne zavezuje, jih še kako tehnika. Tehnika privilegiranja oblastnih diskurzov in tehnika preživetja na trgu novinarske delovne sile.

A če diktiranje selekcije vsebin mediji skorajda prepuščajo institucijam, to pomeni, da velik del realnosti ostaja zamolčan. Novinarji ob mednarodnem dnevu beguncev tako niso niti omenili vzrokov za prihod beguncev v Evropo, omenili niso ameriških intervencij, alternativnih projektov plinovodov na Bližnjem vzhodu ali na primer sudanske državljanske vojne itd. Ravno v tem je glavni učinek objektiviziranega diskurza medijev: ravni analize praks in procesov - kot so neokolonializem, dronifikacija ali na primer zgolj Frontexov brutalni nadzor zunanje meje Evropske unije - se sploh ne dotika. Diskurz premesti z nekropolitične vojne pod okriljem Nata na fantazmatske probleme Slovencev ter prekine povezavo med kolonializmom in demokracijo.

To povezavo pa je moč najti v mehanizmu prava, ki se ob nuji seveda lahko suspendira ali prilagodi. A tudi kot stoji trenutno, migrantu - ki dom zapusti zaradi nevzdržnih eksistenčnih razmer, ki so lahko posledica realnega perifernega položaja domovine v svetovnem kapitalizmu - ne priznava legitimnosti selitve. Priporočila UNHCR tako pravno ureditev legitimirajo, novinarji pa, sklicujoč se na priporočila, sistemsko diskriminacijo inkorporirajo v svoj pojmovni slovar, ne da bi se sploh zavedali, kaj s tem počnejo. Ne da bi pri tem pravnim in nepravnim beguncem sploh dali glas in omogočili disrupcijo institucionalnih vednosti.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.