Sodno požegnana kolateralna škoda

Sodno požegnana kolateralna škoda

Mnenje, kolumna ali komentar
1. 8. 2017 - 16:00

Evropsko sodišče je prejšnji teden odločilo, da so bili prehodi meja na Balkanu v času odprte balkanske migrantske poti nelegalni in da Dublinska uredba velja. Na Evropsko sodišče sta se s prošnjo za mnenje glede teh dveh vprašanj obrnili slovensko in avstrijsko sodišče. Odločitev Evropskega sodišča pomeni, da bi prošnje za azil vseh migrantov, ki so prispeli po balkanski poti, morala obravnavati Hrvaška. Slovenija in Avstrija tako lahko na Hrvaško deportirata nekaj deset migrantov. V pričujočem komentarju bomo razdelali nekatere posledice te odločitve s strani najvišje sodne instance v Evropski uniji.

Na individualni ravni odločitev pomeni vrnitev nekaj deset migrantov iz Sirije in Afganistana na začetek azilnega postopka na Hrvaškem. Za Hrvaško hujših neposrednih posledic odločitve ni. Odločitev namreč ne pomeni masovnega vračanja več sto tisoč migrantov na Hrvaško, saj je za večino predvideni rok za deportacijo že potekel. Sprejeti bo morala le nekaj deset migrantov iz Slovenije in Avstrije. Odločitev Evropskega sodišča pa vseeno nosi druge posledice.

Najprej poglejmo mnenje generalne pravobranilke tega sodišča, ki je za sodišče sicer nezavezujoče. V danem primeru je generalna pravobranilka Eleanor Sharpston zavzela stališče, nasprotno končni odločitvi sodišča. Izpostavila je, da je namen določil Dublinske uredbe, po katerih je za obravnavo prošenj za azil odgovorna prva država vstopa v Evropsko unijo, vzpodbujanje mejne države k varovanju zunanje meje EU. A je prepoznala, da je bil ta namen zastavljen z mislijo na posamične prihode in ne upošteva možnosti masovnega prihoda migrantov. Za situacijo množičnega prihoda migrantov torej, pravi pravobranilka, Dublinska uredba enostavno ni prilagojena in se je v tem primeru ne bi smelo striktno aplicirati.

Sodišče pa je odločilo v nasprotju z mnenjem pravobranilke. V kolikor bi se Hrvaška v času prehodov meje obnašala, kakor ji veleva zdajšnja odločitev sodišča, bi to lahko pomenilo dvoje. Prvič, lahko bi vse migrante strpala v taborišča, za katera lahko upravičeno sklepamo, da ne bi zadovoljevala mednarodnih standardov. To se je zgodilo v Grčiji, ki jo je Evropsko sodišče za človekove pravice posledično označilo za državo, kamor se migrantov zaradi slabih nastanitvenih pogojev ne sme vračati. Ironično, do istega zaključka je v primeru Grčije prišlo tudi to isto Evropsko sodišče, ki zdaj za nazaj ugotavlja, da bi se tudi Hrvaška morala spremeniti v Grčijo. Kot ugotavlja generalna pravobranilka, obstaja resna nevarnost, da bi dosledno izvajanje Dublinske uredbe s strani Hrvaške pripeljalo v situacijo, v kateri Hrvaška ne bi izpolnjevala svojih mednarodnih obveznosti. Ali drugič, Hrvaška bi lahko postavila ograjo na meji s Srbijo in tako migrantom preprečila nadaljevanje poti. Na ta način bi varovala zunanjo mejo Evropske unije in izpolnjevala namen Dublinske uredbe.

Odločitev, da je Dublinska uredba veljala tudi v času odprte balkanske migracijske poti v praksi pomeni, da mora država ne glede na okoliščine varovati svojo mejo in s tem zunanjo mejo Evropske unije. V primeru Hrvaške se ta odločitev nanaša na situacijo, ki je že minila, saj je balkanska pot zaprta. Odprta pa ostaja sredozemska pot, na kateri ima odločitev Evropskega sodišča neposredne posledice. Evropsko sodišče Italiji sporoča, da mora vse migrante, ki prispejo v Italijo, sprocesirati sama. V kolikor število migrantov preseže zmogljivosti italijanskih institucij ali nastanitvenih kapacitet to pač pomeni, da Italija nezadostno varuje svojo mejo. Bolje za Italijo, pravi sodišče, da varuje svojo in evropsko zunanjo mejo.

In to Italija v zadnjih tednih tudi intenzivneje počne. Nedavno je tamkajšnja vlada predstavila pravila delovanja za nevladne organizacije, ki rešujejo migrante v Sredozemlju. Nevladnikom, ki rešijo približno tretjino vseh migrantov, bo po novem med drugim prepovedano reševanje v libijskih teritorialnih vodah in signaliziranje lokacije reševalnih ladij. Omejevanje reševalnih akcij bo, kot kažejo pretekle izkušnje ob menjavi bolj reševalno naravnane operacije Mare Nostrum za bolj varnostno operacijo Triton, nujno pomenilo povečanje smrti migrantov v Sredozemlju. Poleg tega italijanska vlada z libijsko mornarico napoveduje operacije v libijskih teritorialnih vodah, kjer bodo skrbeli, da bodo migrante zaznali čimprej po izplutju in jih vrnili v Libijo. S tem pa bodo, kot v poročilih ugotavljata Unicef in Mednarodna organizacija za migracije, vrnjeni v razmere suženjstva, brutalnega izkoriščanja in trgovine z belim blagom. Povečevanje števila smrti na poti in krepitev možnosti za življenje v človeka nevrednih življenjskih razmerah so taktike, s katerimi italijanska vlada varuje svojo in evropsko mejo. In to so v danih okoliščinah verjetno edine možne taktike za dosego cilja varovanja meja v Sredozemlju. Evropsko sodišče tovrstnim taktikam prikimava.

V preteklem tednu je slovensko twittersfero nekoliko razburil čivk Žige Turka, ki je zapisal, citiramo, “Če jih ne bi reševali, se ne bi odpravljali na pot v gumenjakih, ampak bi ostajali doma.” Twitteraši z levega pola so hitro izpostavili, da nekdanji minister zagovarja, da bi morali migrante preprosto pustiti umreti, da bi ustavili njihov prihod. A kot kaže odločitev Evropskega sodišča, to ni zgolj mnenje nekdanjega liberalca, ki v zadnjem času izkazuje vedno bolj ksenofobne tendence. Mnenje, da je migrante dopustno pustiti umreti ali pa životariti v suženjskih razmerah zavoljo varovanja zunanjih meja trdnjave Evrope, je tudi mnenje najvišje sodne instance v Evropski uniji.

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.