Zavedeni in trezni Evropejci

Zavedeni in trezni Evropejci

Mnenje, kolumna ali komentar
ideologija kot manipulacija
11. 4. 2017 - 16:00

V komentarju Dobri in slabi Evropejci Gala Krizmaniča smo lahko slišali, kako Jeroen Dijsselbloem krivdo za krizo nalaga državam Juga, ker naj bi bile neodgovorne, lene in razvratne. Krizmanič takšno razlago krize najprej razgali kot fikcijo, nato pa jo označi za politično propagando, s katero politik cilja na želene volilne glasove. Zaključi z mislijo, da bo za potencialni vzpon evroskepticizma krivo prav takšno slepljenje Evropejcev, ko jim bo potrebno razložiti realno situacijo ob nujni prestrukturaciji in delnem odpisu grškega dolga. Čeprav komentar vsekakor lepo razgradi desničarsko propagando, pa bi ga rada na tem mestu nekoliko poglobila in izluščila nekatere njegove predpostavke, ki se mi zdijo v resnici bolj problematične od obravnavanih desničarskih, pa čeprav zgolj zato, ker so toliko bolj splošno sprejete in neproblematizirane.

Avtorjevo obravnavanje desnega moraliziranja o krizi kot zgolj politični propagandi, ki jo zaradi individualnih interesov (v tem primeru želenega rezultata na volitvah) posamezni politiki in mediji načrtno ‘vbrizgavajo’ v možgane prebivalcev, desno ideologijo prikaže najprej kot ‘napačno zavest’ in nato kot pravo manipulacijo, ki so ji podvrženi neizobraženi in zaostali desničarji.

Takšno dojemanje se mi zdi sila poenostavljeno in problematično. Mislim, da se ga ne da razložiti zgolj z načrtnim zavajanjem. Smiselneje bi se mi zdelo razloge iskati v dejanski materialni situaciji ‘dobrih Evropejcev’, kot jim pravi avtor. V situaciji, kjer je celo v državah Severa vse bolj očitna razgradnja socialnega varstva, je pač pomembno, kako in za koga se bodo porabljala proračunska sredstva.

A vrnimo se na raven ideologije: Fredric Jameson v svojem eseju Reifikacija in utopija v množični kulturi kritizira pogled na množično kulturo kot zgolj ideološko manipulacijo. Ta sicer gotovo obstaja, vendar ne predstavlja zadostnega razloga za uspeh ideologije. Tako mora imeti vsak poskus ideološke indoktrinacije, če naj bo uspešen, poleg ideološke še utopično komponento. Vloga slednje je določeno družbeno anksioznost, ki je freudovsko potlačena, prenesti v sfero simbolnega, kjer jo evocira in s tem pomiri. Je izraz fantazem o naravi družbenega življenja, “četudi pogosto v popačeni ali potlačeni nezavedni obliki”. V času privatizirane in psihologizirane družbe Jameson utopično funkcijo razume predvsem kot obuditev občutka kolektivnosti.

Jameson svoj model predstavi na primeru filma Boter Francisa Forda Coppole. Njegova ideološka komponenta sporoča: v času razkroja New Deala in vse izrazitejše neenakosti je problem družbe mafija, kriminal kot odklon od sistema, eksces, ne pa sam kapitalistični sistem. Utopični moment Jameson prepozna v veliki mafijski patriarhalni družini, ki za svoje člane tvori skupnost in jim nudi varnost. Ta utopični moment nahrani nostalgijo po takšni izgubljeni družini, ki tvori Gemeinschaft v nasprotju z Gesellschaft, v času, ko se družinske in medosebne vezi vse bolj krhajo in je preživetje posameznika zaradi atomizacije in individualizacije vse bolj prepuščeno njemu samemu.

Jameson sicer obravnava ideološko manipulacijo v množični kulturi, vendar mislim, da je njegov model prav tako uporaben za analizo političnega diskurza. Storimo to na primeru prej opisane razlage krize. Ideološka komponenta takšnih idej je jasna in o njej govori že Krizmanič: za slabo situacijo je kriva Grčija (ali pač katera druga periferna država), ker ni spoštovala pravil in ker je moralno pokvarjena. Torej: problem ni v pravilih, temveč v kršenju le-teh, ne v sistemu, temveč v nemoralnih posameznikih. Katero družbeno potrebo simbolno zadovoljuje takšna miselnost? V času, ko je socialna varnost vse večji privilegij, ko je delovnih mest vse manj in niti končana univerzitetna izobrazba ne zagotavlja več stabilnega delovnega mesta, bi njeno utopično komponento lahko prepoznali v predstavi družbe, ki bi vsem solidarno zagotavljala varnost in blagostanje, če bi bili le pošteni in delavni. Prav to lahko prepoznamo v očitanju lenobe in razvratnosti Grkov.

Krizmanič se v svojem komentarju postavi v vlogo razsvetljenega subjekta, ki razgradi mračnjaštvo desničarske propagande z navajanjem resničnih podatkov in sklicevanjem na mnenje mainstream ekonomistov in Mednarodnega denarnega sklada samega, da vzroki krize ležijo v monetarnem sistemu in fiskalnih pravilih. Nato prikaže, kako usodne posledice bi to mračnjaštvo imelo za prihodnost Evropske unije, ko bi povzročilo vzpon evroskepticizma. Če citiram Krizmaniča: “Reševanje krize evra nas sili, da še enkrat premislimo, kdo so tisti, ki resnično uničujejo Evropsko unijo.” Njegov odgovor se glasi: to so ‘dobri Evropejci’.

Poskusimo Jamesonov model aplicirati še na to razlago, čeprav bi se Krizmanič verjetno zgrozil, če bi njegov tekst označili za ideologijo z utopično komponento. Ideološko vsebino njegovega teksta bi lahko opisali takole: za vzpon evroskepticizma in razpadanje Evropske unije so krivi nesposobni politiki, ki zaradi lastnih interesov zavajajo množice, ne da bi se zavedali posledic, ki jih takšno zavajanje prinaša, in se ne soočijo z lastnimi napakami - torej vzpostavitvijo nesmiselnih fiskalnih pravil. Problem so torej nekateri posamezniki in določena pravila, ki bi se jih dalo spremeniti, ne pa ekonomski sistem, ki vzpostavlja realno delitev na države Severa in Juga (delitev, ki jo Krizmanič označi zgolj za ideološki produkt Dijsselbloemove izjave), sistem, ki bi ga lahko razumeli na primer s koncepti teorij svetovnega sistema, kjer se center in periferija nujno vzpostavita skozi širjenje kapitalizma kot enega ključnih momentov akumulacije presežne vrednosti. Krizmaničev pogled pravzaprav ni bistveno manj moralizirajoč od ‘mračnjaškega’ desničarskega, v kolikor problem prepozna v (nemoralnih) posameznikih in za sistem škodljivih pravilih.

Utopični moment pri njem bi lahko prepoznali v evociranju določene podobe Evropske unije. V času, ko so nacionalne države vse bolj nemočne ter nacionalne in evropske institucije večini prebivalstva ne zagotavljajo osnovne socialne varnosti, se kolektivna utopija lahko izrazi v predstavah razsvetljene in solidarne evropske skupnosti, ki bi prepoznala in odpravila nesmiselnost svojih pravil in bi za svoje člane poskrbela z racionalnega ‘razsvetljenega interesa’.

Razumeti politične diskurze kot ideološko manipulacijo, kot zaroto za dosego določenih ciljev, pomeni predpostavljati avtonomnega posameznika, ki ima delovanje družbe pod nadzorom. Kot piše Primož Krašovec v članku Mediji, propaganda, manipulacija, zarota, se v kritiziranju in razgaljanju politikov in medijev, kjer so ‘ideološki’ in neobjektivni, “skriva strah pred ugotovitvijo (ki jo omogoči Freudov koncept nezavednega in druge teorije, ki zamajejo klasični liberalni koncept enotnega, avtonomnega subjekta), da stvari nimamo pod nadzorom.” Kot sem poskušala pokazati, lahko kolektivno potlačeno, ki ga simbolno pomiri utopija, identificiramo tudi v Krizmaničevem tekstu, le da se dobro skriva za njegovo predpostavko, da je mogoče imeti družbo pod nadzorom; da jo lahko z razlaganjem ‘realne situacije’, navajanjem ‘resničnih dejstev’ in s sklicevanjem na mainstream ekonomiste rešimo pred ‘destruktivnim ideološkim zavajanjem’.

Vendar se ideološko skriva v sami nevtralnosti in objektivnosti diskurza, saj vladajoča ideologija funkcionira kot zdravi razum in se zato lahko predstavlja kot objektivna in dejstvena. Naj zaključim z besedami Krašovca: “Skozi izključevanje prepričevalnih in nerealističnih heretičnih diskurzov mediji in kritiki manipulacije spontano pomagajo pri ukinjanju političnega.” Krizmanič doseže prav to.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Komentarji

takih kritik pa manjka v medijih - prejšnji komentar je bil dober, zelo dober po standardih prevladujoče norme novinarstva. ta pa je toliko dober, da ga verjetno noben od večjih medijev ne bi objavil, češ da ljudem ne bi bil razumljiv. Kljub temu, da je kar jasno, kam vodi praksa "objektivnosti". Zato pa RŠ - več obojih komentarjev, ampak še bolj rabimo take, kot je današnji :-)

meni je všeč, da se razvija dopisovanje med komentarji, ali nadgradnja. po mojem mnenju je pa par reči v tem komentarju, ki mi ne zvenijo preveč prepričljivo - ena je zagotovo glede tegale ... države severa še vedno dobro vedo kaj socialno varstvo je po mojem mnenju, mislim da se radikalno razlikuje kvaliteta šolstva, zdravstva in storitev držav na severu EU od preostalih delov. prav tako se mi zdi, da je utopični element na severu - konzumno materialno učinkovit know-how kapitalizem, ki ima dovolj dobro razvite strukture na severu, da deluje, medtem ko te strukture ne funkcionirajo ne na jugu ne na vzhodu EU.
evroskepticizem lahko izhaja tudi iz dokaj butasto nastale situacije, ki je, da sever EU nudi dobro plačane službe, da je konkurenca med iskalci služb neverjetno visoka in da imaš na severu dokaj visoke mešanice evropejcev iz vsepovsod - da pa birokratski ustroj EU in politika vodenja ni zmožna predreti preostalih slojev realnosti, tistih prizemljenih in delovanj vsake izmed EU držav.
dejmo en primer: da se recimo severna država prijavi na razpis EU za določena sredstva imajo na voljo 10 raziskovalcev, 10 uslužbencev za izpolnjevanje formularjev, imajo mrežno strukturo kontaktov in imajo par oddelkov za know-how, kaj želijo narest. kaj ima recimo Romunija od tega?
sever EU so pač možgani EU. evroskepticizem po mojem mnenju izhaja iz odsotnosti.
bla bla... ogromno je še za rečt

Odlicen komentar, podpiram znotraj redakcijske polemike. Ampak: a lahko prosim ne pises seminarske naloge, clovk. Na radiu delas!!! Tolk da ni opomb pod crto kaj koji kurac.

zdenko bi rad čivkanje na radiu, to maš na twiterju zdenko. tu še kdo nategne mozak na srečo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.