Prišepetovalci. Devetinpetdesetič.

Prišepetovalci. Devetinpetdesetič.

Oddaja

UVODNIK

Večji del slovenske ne-desnice, praktično celotna zbirka javnih osebnosti torej, ki se umeščajo levo od sredine modernega centra, se je ob predsedniških volitvah znašla v nenavadnih težavah. Borut Pahor je po vseh kritikah in obujanju spomina na prejšnjo kampanjo postal ne-opcija tudi za tiste, ki so ga nekoč volili; Milan Brglez, ki bi za mnoge udobno razrešil problem, se je odločil igrati svojo igro predsednika ljudskih src, neformalnega zaščitnika funkcije kot take; namesto njega pa se ni javil nihče. Nekje od strani se je sicer pojavil Marjan Šarec, sumljiva mešanica levega in desnega populizma ter sredinskega zdravega razuma, pri katerem intelektualna sfera še malo odlaša s svojo sodbo, in pojavil se je Roza, paradoksalna sinteza defetizma in poguma, ki ga je večina podpornikov vzljubila šele v trenutku, ko se je realno že moral predati. In če odštejemo že skoraj delirične razprave, ki so po facebooku potekale v čisto zadnjih dneh in kjer so začele brez jasnega razloga vznikati izključno ženske kandidatke iz civilne družbe, je celoten ne-desni prostor ostal brez kandidata, za katerim bi lahko odločno stal. Očitno je, da ni šlo za naključje in da je problem resno strukturen. Ne domisliti se kandidata za predsednika ni nedolžna stvar, pa naj se še tako prepričujemo, da gre za funkcijo brez funkcije in da je bila odločitev za nič iz tega razloga popolnoma zavestna. Kaj se je torej zgodilo?

Napaka je bila storjena na nekem drugem koncu in že precej prej. Teren, na katerem se ni bilo mogoče domisliti niti enega samega resnega kandidata, si je leva in levosredinska javnost skonstruirala sama – s tem namreč, ko je utajila morda ne spektakularno, pa vendar dejansko spremembo na ravni političnega videza obstoječega predsednika. Ne gre za to, da bi ga levica po novem morala z veseljem voliti; bolj točno, ne gre za to, da bi bil Pahor resnično njen kandidat, ne gre za to, da bi Pahor postal levi radikal, včasih prav nasprotno; a ostaja dejstvo, da Pahor zadnjega pol leta ni bil isti Pahor, ki se je na Russia Today, recimo, smešil z govorom o dejanski možnosti ruskega napada na države Nata, temveč v principu soliden predsednik, prav nič bistveno drugačen od tistih pred njim – s tem pa precej normalen sredinski protikandidat.

Če bi spremembe, ki so se pojavile na ravni videza, razumeli kot dejansko spremembo – konec koncev gre za funkcijo, ki na ravni videza stoji in pade, kolikor nima izvršne moči –, bi se morda brez težav domislili alternativne figure. Ampak ne: ta sprememba je morala brez nadaljnega ostati ignorirana ali pa posiljeno preinterpretirana – češ, ne bo nas ukanil, videti je sicer kot predsednik, a tudi to je le še ena njegova maska, za katero se skriva prava resnica. In ko se je skoraj izčrpala tudi tista vedno ista kritika, ki je nepremično čepela v letu 2012 in neumorno vedno znova ugotavljala, v kaj vse se je med prejšnjo, pozor, prejšnjo kampanjo preoblačil Pahor – takrat se je kot rešitev notranje stiske pojavila famozna izjava, v kateri se je odrekel poziciji moralne avtoritete.

Pahorjeva izjava, da sam ni in tudi noče biti moralna avtoriteta, ker konec koncev enako držo zavzema celo papež Frančišek – kdo sem jaz, da bi sodil –, bi bila že težko bolj jasna. A čeprav je bila nedvoumna, čeprav je bila naknadno brez vrzeli razložena, čeprav jo je Pahor prevedel v verzijo za telebane in ponovil, da pač samo noče pridigati, to ni preprečilo popolnega delirija. Kot je v javnih diskusijah z Matevžem Krivicem, ki je izjavo že v prvo pravilno razumel, demonstriral Boris Vezjak, je bilo za cilj, da ostanemo pri svoji utvari realnosti, dovoljeno uporabiti vse tiste nizke prijeme, ki se jih običajno poslužujejo novinarji Reporterja. Kdor je debato spremljal, je lahko opazil – tudi najbolj enoznačni Krivičevi stavki so bili brez slabe vesti obrnjeni na glavo. Ne le Pahor, tudi Krivic je doživel isto usodo kot v davnih starih časih Milan Kučan – in le malo je manjkalo, pa bi bil obtožen tudi »najprej diskreditacije, nato likvidacije, po potrebi tudi fizične«. Ni šlo več za polemiko, šlo je za bazični razpad jezika, hoteno ali pač nehoteno nerazumevanje osnovnih stavčnih struktur. Takšna je pač cena samo še na pol zavestnega pobega od realnosti.

In v podobnem slogu, v slogu resnično že nerazložljive slepote za to, kar Pahor govori, se je zgodba nadaljevala tudi ob katalonski krizi. Pahor ni bil tiho; še več, v svojih izjavah o »bitju mnogih slovenskih src za Katalonijo« je bil celo med prvimi, ki so med slovenstvom in katalonstvom vzpostavili popolno identifikacijo. A spet – govoril je, izjasnil se je, a vsi so še naprej verjeli, da je ostal tiho. In treba je reči: to je praksa, s katero je nujno prenehati. Če gradimo na blodnjah, če gradimo na slepoti za realnost,si bomo za večno preprečili možnost, da bi izvolili predsednika, ki ne bi – kot je postalo jasno ob vprašalniku v včerajšnjem Dnevniku – nasprotoval jedrski razorožitvi in ki ne bi na vprašanje, ali bi država morala postati bolj odprta za priseljence, lakonično, brez pojasnila, odgovoril z »ne strinjam se«. In res, če ne bomo znali oceniti tega, kako natančno je strukturiran naš nasprotnik, bomo nekoč resnično prišli do moralne avtoritete v najslabšem smislu. Do avtoritete, ki nam bo, tako kot španski kralj, nekoč očitala greh, do avtoritete, ki nam bo očitala pomanjkanje zvestobe, pomanjkanje lojalnosti do države, prišli bomo do avtoritete, ki nas bo reducirala na amoralno motnjo v sistemu.

T. T.

DIALOG: Miha Kordiš

Glasba: Moloko – Killa Bunnies, PJ Harvey – No Girl So Sweet

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.