Mala glasbena ekonomija

Kakor ekonomija in njena "znanost" krojita občo (lokalno in globalno) politiko, tako so na ožjem kulturnem področju oziroma v kulturni politiki klasična glasba in njeni protagonisti, protagonistke tisti, ki ji dajejo ton. Že skromna dedukcija nas pri tem popelje naravnost k optimalni ekonomiji zvokov, ki po njihovem prepričanju edina ugaja in ustreza, k hierarhični shemi, s katero si lahko razložimo stoletja staro podjetje - največkrat regresivno, tradicionalistično, takšno, da s svojo vztrajno in slabo utemeljeno konservativno držo oznanja polje vednosti o tem, kaj je glasba in kako se streže glasbenim rečem. Ta shema je (tudi) pri nas izrazito hierarhizirana, še več, z medijsko podobo v zadnjem desetletju dobiva naravnost zaskrbljujoče razsežnosti. Državna televizija in ves svet občil zunaj komercialne sfere nas skuša tako prepričati, da sta v glasbi zgolj dva pola – en je razvedrilen, zabaven, drugi je resna glasba; in morda še (neotradicionalen; revivalističen) jazz. Kar je vmes, urednika, urednico zmede – med hudo resnimi rečmi in zabavo pa je, kakor dobro vemo, obširen muzični spekter, ki je obenem koncertno, prirediteljsko, organizacijsko podprt izjemno dobro; če abstrahiramo progresivnejša, art- in avant- strujanja v rock muziki, imamo pri nas na voljo in na posluh dano marsikaj in še več. Zadeva se zaplete, ker se podoba iz občil na lepem, po več letih vztrajne ignorance, kot mora uleže na občinstvo. To se posredno deli le še na troje: pod a) nahajamo tiste, ki gredo na tako imenovane resnejše glasbene prireditve; z b) lahko označimo vse, ki od dogodka pričakujejo edinole navaden party - živo glasbo, ki je avtomatizirana v kuliso; ozadje; nedefinirano, a obvezno šumljanje "za zraven"; v razdelek c) pa gre sicer stihijska, a skoz prizmo subkulturnih teorij in praks v zadnjih desetletjih povsem razumljiva žanrska getoizacija, pribežališče vseh, ki se z glasbeno hiearhizacijo sicer ne strinjajo, a so varno in precejkrat - upravičeno - užaljeno zatopljeni v svoj žanrski svet. K slednjim sodi še poslušalstvo vseh nežanrskih in/ali zunajžanrskih glasbenih praktik, kakor so novi jazz oziroma kar vsa musica nova, improvizacija in vsi njeni svobodnjaški odvodi, "eksperiment", avant-rock, noiz in podobno. Državni televiziji in tiskanim občilom, ki so še pred nedavnim gojila kulturno, umetniško - in z njo tudi glasbeno - kritiko, se je v ignorantski, povsem neustrezni in nepotrebni maniri posrečilo, da se praksa njihove uredniške politike ne ujame več z njeno lastno teorijo. Ali z drugimi besedami: Manko glasbene kritike za vsa širna polja med zabavo in resnobo se ne ujame več s kritiko kulturne politike, kakršno goji ta ali oni medij. Uredništvo se na lepem neha zavedati, da je njegova uredniška politika že del kulturne politike. Sposobno jo je sicer kritizirati v komentarjih, a pri tem mirne duše spregleda, da manj objavljene kritike pomeni tudi manj točk pri dodeljevanju subvencij, ki se zanje v razpisih kritika zahteva. Ta zdrs kratko malo dokazuje, da imajo pri občilih kapitalski lastniki precej več besede kakor samo uredništvo oziroma snovalke, snovalci vsebine.

Pred tedni je Blaž Lukan v izvrstnem pogovoru za Delo poudaril, kakšen je pomen, ki ga ima povezava med kritiko in teatrom. Teater mora imeti svojo kritiko. Ta je precej ključna tudi v glasbi, saj promotorju dobro zastavljena in premišljena kritika, če je le dovolj čuječen, seveda pomeni zelo veliko. Širjave med resnobo in žurom imajo vsaj to srečo, da jih dovolj redno zapazi pričujoče radijska postaja. Pa je s teatrom pri nas seveda še dobro - podoba in sprejem muzik sta že zgodovinsko drugačna; medijsko pa so muzike danes postavljene povsem iz fokusa. Če ti gre za "resno zabavo" oziroma si pristaš, pristašinja silnega, morda tudi čutnega užitka v muzikah, potem tvoj lik ne ustreza normi, kakor jo je postavila zveličavna klasična kamarilja, scena ali kakor ji že lahko rečemo. Ta se je zdaj precej zapletla v "primeru Lajovic" oziroma v filharmonični stavki. Moramo jo omeniti tudi tukaj, ker gre v tej klasični intrigi naravnost za tisti pol, ki ima na državni televiziji, recimo, svoj protipol (in obenem največjega zaveznika!) ravno v "čistem razvedrilu". Obema poloma je skupno to, da postavljata podobo muzike zunaj fokusa, pa je vseeno, ali gre za neskončno nabijanje z obekrajnerskimi kmetavzarijami ali pa za cenzuriranje jazza oziroma nove muzike, za siromašenje in postavljanje lažne slike jazza oziroma nove muzike v državi, ki ima dostojno število novojazzovskih, novomuzičnih koncertov, in ki ima, navsezadnje, k sreči tudi precej posameznic in posameznikov, ki razumejo, kaj so kreativne godbe in kako misliti muziko. O tem, da vseh "drugih", širnih svetovnih godb in svetovnih zvokov na državni televiziji tako rekoč sploh ni, niti ne bomo zgubljali besed. Tukaj lepo nastopi "primer Lajovic". Ko njegov spor s Slovensko filharmonijo ponudijo današnja občila, ni razvidno, da gre dejansko za glasbenega avtoritarca. Pustimo pri strani, da je mračnjak in da kot glasbeni mislec premore izrazito katolicistične zgibe; to, da je glasbeni avtoritarec, nima nikakršne zveze z njegovo dirigentsko avtoriteto. Ali pač? Uroš Lajovic je namreč tudi strasten polemik, kar zadeva glasbeno politiko na TV Slovenija, in tam zmerom zavaja. Trdi namreč, da je v primeri z "resno glasbo" na Televiziji Slovenija veliko preveč "alternative". Alternativne glasbe, med brati in sestrami povedano, je precej malo celo v eni sami oddaji po imenu "Aritmija". In pri celi zadevi je bistveno zavajanje. Kakor zapažamo po najrazličnejših koncertih, očitno ni daleč čas, ko bo občinstvo zdolgočaseno, ker bodisi ne bo dobilo zabave po merilih državne televizije, ali pa bo zahtevalo karto nazaj, ker se "tako resen dogodek" prireja v "tako zanikrnem prostoru".

Bistven premik pa bi lahko v novem letu postoril kak bend, dovolj unikaten in političen bend. Če se bo namreč apolitična podoba muzik, kakršno prodaja državna televizija, naselila tudi na oder, medtem ko je spodaj, pod odrom že nevarno zunaj glasbenega fokusa, potem se bo nenehno hlepenje po novem Laibachu in želja po produkcijski sili pretvorila v nekritično množico - koncert kot forma pa bo skrepenel v pretenciozno, odvečno dejanje. Družbenokritična besedila seveda še zdaleč niso merilo za političnost benda - nujna je drža; postavitev. Oglejmo si jo v klasični ustreznici - dejanje orkestra Slovenske filharmonije je politično dejanje, ki pa ima svojo političnost zamolčano, ker celoten medijski pojav daje vtis, ko da se političnost v poročanju nezavedno briše, češ da gre za "ideološki balast". Napaka, ki je v muzikah lahko silno produktivna. Toda le takrat, kadar se zgrabi pri materiji, pri inštrumentariju, vokabularju, pri glasbeni invenciji v povsem klasičnem pomenu izraza, če hočete. Slednje pa je krepka svetlobna leta od uredniške politike, ki očitno nima niti najmanjšega pojma o glasbeni ekonomiji. Pri tem se ne zaveda, kakšno škodo dela tudi koncertnemu ozračju. Zadnje čase se namreč vse prevečkrat dogodi, da prebivalstvo koncerta sploh ne spremlja več pozorno. Vaš kolumnist nikakor noče dopustiti vtisa o starikavem polemiku, toda nikakor ne more razumeti, zakaj ljudje na koncertu žlobudrajo. V času, ko si nimajo več kaj povedati, ko zapažamo manko v komunikaciji, to zmerom raje počnejo na koncertih. Zdi se, da je sočasna glasba tam na odru zanje kaj prikladno, spontano in neobzezujoče zvočno pokrivalo za vse traparije, ki si jih imajo med koncertom povedati. To nas z ene strani spet spomni na Johna Zorna, ki je pred par meseci med maratonsko izvedbo svojih Bagatel v Sarajevu z odra odločno odsvetoval fotografiranje in snemanje, češ "imejmo ta dogodek samo zase", z druge strani pa nas opogumi vsaj žanrska publika. Pri "metalu" in "panku" so te reči le drugačne. Nepozabno je bilo neko noč, ko so v klubu Gromka v čisti tišini obstale hardkorovske desetine, član benda pa je v pavzi med komadoma mirno, ves začuden, a s samimi dobrimi nameni porekel: "Is this a library or what?"

(Fotografija Petra Cvelbar)