V tujih ŠOUlnih

V tujih ŠOUlnih

Oddaja
18. 9. 2017 - 12:00

 

Ne razumemo zares ŠOU-a. Naj bo to uvodni pozdrav in tudi ne-preveč-hvaležni sopotnik nadaljnjim razmislekom. Zdi se, da lažje razumemo Maov boj proti vrabcem ali Popovičev boj za palme – karkoli torej, razen naše Študentske organizacije. Včasih se zdi odtujena. Kar je hecno, glede na to, da je ena izmed temeljnih institucij našega študirajočega obstoja. Ali pa pri tujih temah lažje negujemo svoje zmote ... Kakorkoli, pri Študentski organizaciji sleherni up na razumevanje žalostno umira ob naštevanju organov, resorjev, delovnih teles, funkcionarjev. Saj verjetno ostajamo sami samcati v deponiji svoje krivde – kaj se pa ne pozanimamo, ne čitamo zapiskov s sej in oktobra so povsod plakati. Ne razumemo in ne trudimo se razumeti, fej nas bodi – posipajmo se z delci razcefranih indeksov.

Ne razumemo na primer kampusa, za katerega se zdi, da je bil »mladostno živahen zbirni kraj študentarije« samo takrat, ko smo morali lansko jesen tam validirati bone. Ne razumemo Varuha študentovih pravic, smo pa uspešno podlegli inerciji heheta, ki ga sproža omemba te funkcije. Potem je tukaj Marihuana marš, priložnost, ko ŠOU pogumno stopa iz senčice apolitičnosti in se kiti s parolami tipa: »Zgrešena politika države!«, »Smer družbenega napredka!« itd. Tudi tega unikatnega politiziranja ne razumemo povsem.

Od tu nadaljujoč, kajti oddaja je hotela biti posvečena Študentski svetovalnici, smo se znašli na Kersnikovi 4. Tja smo se odpravili v iskanju informacij o Hiši srce, znašli pa smo se v, no, srcu ŠOU-a. Znotraj je, kot bi korakal po hipsterjevih malih možganih – vizualne inštalacije, srajce, kapučino, diskretna osvetljava. Človek pozorno stopa, pričakujoč, da se morda zaplete v visečo mrežo iz organskih tkanin ali zaveso iz gramofonskih plošč, a se žal ne. Mladi zaposleni, vsak od njih intimno skladišče človeškega kapitala, zrak gost od ambicije. Iskali smo sogovornika, pa ga tokrat nismo dobili. Prihodnjič. Zato tokrat ne bomo pisali o Hiši srce, temveč o Študentskem tolarju.

Zanimalo nas bo, kaj ŠOU vnaša v svoj register »pomoči študentom v stiski«. V osnovi je projekt namenjen reševanju študentske stiske: Študentski tolar razdeljuje denar socialno in finančno šibkejšim - za jezikovne in ostale tečaje na ŠOLT-u, po novem celo za tiskanje in lekturo diplomskih nalog, denarno pomoč študentom, pa za enkratno finančno pomoč študentskim družinam.

Namembnost se zdi sijajna - torej to, da v finančnem žaklju obstoji oddelek, ki financira študente v stiski! A zanimiv za tokratno oddajo se nam bo zdel predvsem zapleten dostop do tovrstnih ugodnosti, oziroma natančneje izrečeno, določena neskladnost v dostopu. Če je akcija brezplačnega tiskanja in vezave diplomskih nalog naključna - zastonj usluga čaka prvih petdeset interesentov v tiskarni v Rožni dolini, torej subvencionira hitre tekače oziroma v Rožni dolini živeče – se druge reči soočijo z aparatom, na katerega bi bila ljubosumna celo sovjetska nomenklatura. Birokratske obloge pri prošnji za jezikovne tečaje ali enkratno denarno pomoč so resnično vredne začudeno-kritične pozornosti. Za hip se nam zazdi, da je v ŠOU lažje postati funkcionar kot priti do subvencioniranega jezikovnega tečaja; potem pa ugotovimo, da verjetno ne.

Torej, primer: razpis Študentskega tolarja za jezikovni tečaj po znižani ceni poleg mnogih dokazil, ki morajo biti priložena - npr. vpisni list, fotokopija dokumenta, izpisek dohodkov itd. - zahteva vsaj eno stran dolgo motivacijsko pismo, opisano s sledečimi besedami: »Pri točkovanju prošnje je ključnega pomena pisna prošnja, ki prinaša tudi največ točk. Le-ta naj obsega najmanj eno A4 stran in naj zajema prošnjo za dodelitev subvencioniranega jezikovnega tečaja in obrazložitev, zakaj naj bi bil študent do tečaja upravičen. Izhodišče naj bo, zakaj si ne morete privoščiti polne cene jezikovnega tečaja po študentski ceni, posebne socialne in družinske okoliščine, zdravstveno stanje, študijski uspeh, obštudijske dejavnosti in druge aktivnosti, ki jih lahko podpre z dokazili. Prosilci naj bodo pri pisanju pisne prošnje pozorni na to, da je tečaj namenjen posameznikom, ki si zaradi socialnih okoliščin tečaja ne morejo privoščiti, zato naj svoj socialni položaj čim natančneje obrazložijo in priložijo dokazila, ki ta položaj tudi potrjujejo.«

Dosledno razmisli! Si lahko privoščiš tečaj? Ne? Res ne?? Hm? Potem pa skrbno razloži svoj socialni položaj! Opiši svojo stisko in morda bo tečaj zate delno subvencioniran.

Obstaja celo posebna tabela, ki točkovno vrednoti dohodke - število otrok, ki jih ima prosilec, mnenje centra za socialno delo ipd. - ter izlušči nekakšen poseben »indeks stiske«. Največji pomen znotraj tega pa ima prav »motivacijsko pismo«. Študentske družine denimo, ki prosijo za enkratno denarno pomoč, za pismo, v katerem, navajam: »opišejo trenutno stisko, splošni socialni položaj ter namen porabe denarne pomoči«, dobijo največ 30 od 62 možnih točk. Deset družin, ki se s pismom in ostalo dokumentacijo uvrstijo najvišje na merilcu socialne stiske, dobijo enkratni znesek: 400 evrov. Poleg pisne prošnje morajo priložiti še: vlogo, podpisano izjavo o številu osebnih računov, dokazilo o osebnih prejemkih, izjavo o brezposelnosti, fotokopijo bančne kartice, osebnega dokumenta, rojstnih listov otrok, potrdilo o vpisu, dokazilo bank o vseh nakazilih za polne tri mesece, nazadnje pa še tri podpisane pogodbe in po pridobljeni denarni pomoči še »izkaz namenske porabe sredstev pridobljenih na razpisu«.

Tuji študentje morajo priložiti tudi dokazila bank iz matične države oz. države, kjer imajo urejeno državljanstvo, ločeni starši pa morajo priložiti dokazila o enostarševski družini. Huh ... S fasciklom svoje situacije se torej znajdeš pred postopkom, v katerem moraš dokazati, da je stiska – brezposelnost, smrt v družini, brezizhodnost - dovolj nevzdržna.

In nazadnje, Študentski tolar nudi tudi kovčing! »Kovčing je proces,« pišejo na spletni strani, »kjer je v usmerjenem pogovoru uporabnik usmerjen k odkrivanju načinov, strategij in virov. Njegov cilj je izboljšanje določene situacije ali vedenja, izboljšanje spopadanja s problemi ter načina razmišljanja o sebi, drugih in svetu.« Usmerjenost na usmerjenost!

Kljub temu, da se nam zdi osnovna premisa tovrstnih programov izvrstna, pa so visokopražni v najmanj žlahtnem izmed pomenov. Od prikrajšanega študenta zahtevajo, da svojo stisko prezentira, izkazuje, jo je pripravljen razgaljati in se birokratsko podrejati šopom listov, ki popišejo njegov položaj. In potem so tu še razgovor in dokazila o tem, za kaj je bil porabljen denar, vsaj v primeru denarne pomoči družinam. Pri tem sploh ni jasno, kakšna poraba je legitimna? Duda ja, salama ne? Frutek ja, pivo ne? Čevlji samo, če so za otročiča? In kaj se zgodi, če družina denar uporabi »na neželene načine«? Če, na primer, štiristo evrov investira v nekaj, kar fundacija Študentskega tolarja razbira kot neumnost, v, ne vem, plastični peskovnik ali gugajočega konja? Kaj potem? Jim reč zaplenijo in jo postavijo v pisarne kampusa?

Še Orwell bi se težko znašel v tabelah ŠOU, pa je bil profesionalni popisovalec stiske in težkih življenjskih okoliščin. In potem je tukaj še poprej opisana »nadstandardna oprema« Kersnikove - če hočeš v prostore Študentske svetovalnice, moraš mimo galerije in stopajoč po tepihu v ritmu korakov refletiraš svojo lastno mizerijo. Torej, naj sklenemo te misli: v šolne drugega lahko vsaj za hip pomolimo lastno stopalo, namesto da jih merimo in sodimo o stopnji žuljavosti.

No ja, lahko pa šolne peljemo tudi na kovčing in jih naučimo, da hodijo drugače.

Discipliniran šolen nosi Lucija.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Izvrstno!

Fino!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.