Spet v Turčiji

Spet v Turčiji

Okrogla miza, intervju ali pogovor
30. 9. 2017 - 12:00

Saj vemo, kajne, da se že več kot leto vleče turški lov na čarovnice? Za vsak slučaj spomnimo na tisto, česar so – smo?– polni mediji: Vlada Recepa Tayyipa Erdogana po zatrtju lanskega državnega udara vodi intenzivno politično čistko. Skoraj 150.000 državnih uslužbencev je bilo odpuščenih; uradnikov, birokratov, pravnikov, novinarjev, učiteljev, akademikov. V vsej demokratičnosti Turčije, ki smo jo z zgodovino republike vred poskušali pojasniti na aprilski referendumski dan, se zdi, da tam pojma svoboda in nadzor nad to svobodo nekako sovpadeta. Tudi v šolstvu.

Sledi intervju, v katerem bomo govorili predvsem o stanju akademije v Turčiji.

Še prej spomnimo na obdobje po 1980, ko so vojaški generali po uspelem puču zasnovali novo ustavo. Takrat je bil v namen nadzora nad - tako pišoč v ustavi - avtonomnimi univerzami ustanovljen Svet za visoko šolstvo, YÖK. 131. člen turške ustave tako že 35 let ostaja nespremenjen, citiramo:

’’Svet za visoko šolstvo je ustanovljen z namenom načrtovanja, organizacije, administracije in nadzorovanja izobrazbe, ki jo nudijo visokošolske inštitucije; zato, da usmerja učiteljske dejavnosti in znanstvene raziskave, zagotavlja zasnovo in razvoj teh inštitucij v skladu z zakonsko določenimi cilji in načeli, zagotavlja učinkovito izrabo virov, dodeljenih univerzam, in načrtuje usposabljanje učiteljskega osebja.’’

To je bil, če navedemo v inozemstvu bivajoči turški akademičarki Kandiyoti in Emanet, ’’prvi žebelj v krsto akademski svobodi’’.

A o tem bo več povedala sogovornica v intervjuju. Kot tudi o zgodbah prijateljev akademikov, razmerju med Erdoganom in od njega obdolženim poskusa državnega udara Fethullahom Gülenom ter položaju oziroma slovesu zdaj pozaprtih gulenističnih šol napram turškim sekularnim javnim šolam in imam-hatipom, namenjenim šolanju suni muslimanskega teološkega kadra.

Mimogrede, na letošnjem referendumu potrjeni predlogi sprememb turške ustave nobenega od treh členov o visokošolskih institucijah in nadzoru nad njimi ne spreminjajo. Če se vrnemo k temu Svetu za visoko šolstvo: po turški ustavi od tam nekje leta 2004 člane Sveta za visoko šolstvo imenuje Kdo-Drug-Kot-Predsednik-Republike. Izmed, nekoliko prosto navajamo nadaljevanje 131. člena, kandidatov, ki jih predlaga nekakšen svet ministrov in univerz, v skladu s številom, kvalifikacijami in volilnimi procedurami, določenimi z zakonom. Čemur dobesedno sledi: ’’Prednost se daje tistim, ki so uspešno služili kot člani fakultetnega osebja ali rektorji, in članom, ki jih neposredno imenuje Predsednik Republike’’.

Nekaj ovinkarjenja in političnega leporečenja, a prostora za interpretacijo ne pustijo veliko, to jim gre priznati.

Potem je tu še del 130. člena, očitno dodan enkrat vmes, po ustavnem referendumu leta 2010. Takrat predlogi sprememb tega člena namreč niso zajemali. No, člen, na katerega namigujemo, pravi, da rektorje izvoli in imenuje -Le-Kdo-Drug-Kot-Predsednik-Republike. Dekane fakultet pa Svet za visoko šolstvo. Katerega člane, kot prej omenjeno, imenuje seveda predsednik.

Na vprašanja o akademskem stanju in drugih vidikih, perečih tematikah turškega šolstva, odgovarja Anja Zalta, sociologinja z ljubljanske Filozofske fakultete. Zalta je avtorica številnih člankov o verskih tradicijah, zgodovinah in identitetah, islamu v Sloveniji in na Balkanu. Bivaje v Turčiji je v dveh ločenih obdobjih raziskovala sekularizem v turški družbi ter položaj manjšine kristjanov v Istanbulu in Tur Abdinu.

 

INTERVJU

[Moje turško obdobje je razdeljeno na več faz; prva je takoj po doktoratu leta 2002, ko sem šla za nekaj mesecev v osrednjo Anatolijo raziskovat odnos med religijo in sekularno družbo. Najprej v mesto Konya, ki je izredno – konservativno. Potem pa v Ankaro, kjer je situacija nekoliko drugačna, ker Ankara velja – oziroma je še do nedavnega veljala – za kemalistično trdnjavo, ki je z nastankom republike prevzela funkcijo glavnega mesta, kot nekakšna protiutež Istanbulu, glavnemu mestu Otomanskega cesarstva. Na eni strani torej tradicionalna turška zgodba razširjenih družin in odnosov v polruralnem okolju, na drugi stanje v prestolnici.           

Leta 2013 pa sem dobila štipendijo turške Istanbul University, za raziskovanje manjšin. Predvsem Sirjakov, asirskih kristjanov s turško-sirske meje, danes jih je velika večina v Istanbulu. Potovala sem med Istanbulom in Tur Abdinom, pokrajino v bližini Mardina (''Danes v Mardinu živi le še okoli 300 Asircev oziroma Sirjakov.''). Na eni strani torej položaj Sirjakov v Istanbulu, na drugi preverjanje situacije na terenu. Takrat sem delala intervjuje z določenimi vladnimi predstavniki, ki so mi zagotovili, da se situacija izboljšuje, da tudi Erdoganova Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) implementira ukrepe za spoštovanje pravic verskih manjšin ipd. Rekli so – prihaja do obnove starih cerkva. Gre za cerkve iz 5., 6. stoletja, samostane v jamah ipd., kar je seveda kulturna dediščina in potrebni sta izredna pazljivost in pozornost, da se to ohrani. Situacija na terenu je bila bistveno drugačnejša od prezentacij vladnih predstavnikov iz Istanbula in Ankare. Konkreten primer: cerkev v bližini Mardina, ki so jo promovirali kot obnovljeno in tisto, ki spet odpira svoja vrata kristjanom Sirjakov, je bila še vedno v ruševinah, v katerih so se pasle koze. V to sem se začela poglabljati in še vedno na tej temi delam.

Skoraj 8.700 akademikov v Turčiji je od lanskega poskusa državnega udara izgubilo službe. Da ne bodo zgolj številke – kaj trenutno preživljajo vaši turški akademski kolegi?     

Poskus državnega udara se pripisuje Fethullahu Gülenu in njegovemu džamatu, gibanju – govorimo o večmilijonskem številu pripadnikov po celem svetu. Vsi na vidnejših položajih, z določeno močjo oziroma vplivom, ki so pripadali oziroma pripadajo temu gibanju, so na udaru. Ne samo, da se jih odpušča iz služb, dejansko so v zaporih. Turški zapori so prenatrpani, zaprtih je več deset tisoč ljudi.      Če govorimo o akademski sferi: gibanje Fethullaha Gülena je imelo svoje vrtce, osnovne in srednje šole, tudi fakultete, univerze. Vse to se je od 15. julija 2016 zaprlo. Hkrati pa pripadniki vodilne stranke, ki se čutijo ogroženi – prvič zaradi poskusa puča, drugič zaradi vseh kritik – v taisti koš z Gülenovimi pripadniki mečejo vse, ki so kritični do vlade oziroma predsednika in njegove stranke.

Turški študentje omenjajo primere, ko so njihovi kolegi med predavanji, ko je kateri od profesorjev kritiziral politiko AKP, to posneli in profesorja naznanili vladi.     

Tega je kar nekaj, seveda. To je ta kolektivna mentaliteta, delno tudi plemenska, kjer imaš kult voditelja. Včasih je imel to vlogo Atatürk in je še zdaj seveda zelo močna, ker mora biti – oziroma je do nedavnega bila – slika Atatürka pri vsaki šoli, v vsakem kafiču, vsaki trgovini s preprogami itd. In užaliti Atatürka je pomenilo užaliti državo.           

Zdaj pa je to funkcijo pri določenem delu prebivalstva, ki se ni moglo identificirati s kemalistično elito ali ’’sekularno družbo’’, prevzel kult Erdogana. In je njegova slika začela zamenjevati Atatürkovo. Turčija je izredno razslojena, razpokana praktično po dolžini. Na eni strani tisti, ki branijo to ’’sekularno’’ kemalistično državo, na drugi strani – 50 % turškega prebivalstva – tiste, ki branijo politični islam AKP in verjamejo, da je turška identiteta povezana z islamom sunijske linije in je vse, kar od tega od tega odstopa, razžalitev turškosti. Med njimi seveda nastajajo spori.   

Seveda, ker cel Erdoganov aparat deluje v smeri, da ga prezentira in ga časti kot kult osebnosti, nekateri oziroma kar mnogo študentov sledi temu pogledu.

Vedno več deklet je denimo pokritih. 

Stvari so se začele spreminjati leta 2002, ko je na volitvah zmagala AKP, ki je takrat imela podporo ne samo vernih Turkov, temveč tudi mnogih, ki so verjeli, da je čas za spremembe, da je dovolj CHP-ja (kemalistična Republikanska ljudska stranka), ki tudi ni implementirala nobenih pravic verskih manjšin ipd. In program AKP z Erdoganom, Abdullahom Gülom in podobnimi, je obljubljal, da bo prišlo od sprememb, tudi do mirovnih pogajanj s Kurdi. Bili so obeti, skratka in leta 2013 je res prišlo do vzpostavitve nekih mirovnih pogajanj in nekajmesečnega miru na jugovzhodu Turčije.                       

A se je zakompliciralo po referendumu leta 2010, ko so želeli spremeniti ustavo, tisto še od vojaške elite, ki je v 80. letih izvedla državni udar. Takrat je AKP pridobila nekatere glasove z levice in mladih liberalcev, ki so takrat s kampanjo z geslom 'Yetmez Ama Evet' (’Ni dovolj, ampak’) – zavedamo se, da AKP ni tista, katere program bi v celoti podprli, a potrebne so spremembe – opozarjali, da je potreben nek nov duh, ki bo zamenjal militaristično razmišljanje, tudi militaristično ustavo. 58 odstotkov turškega prebivalstva je takrat predloge AKP podprlo. S tem so se njihova moč, samozavest in prepričanje, da imajo oblast res v svojih rokah, brez vidnejših kritik, utrdili.     

Po 2010 se stvari začnejo spreminjati. Če je retorika AKP v desetletju pred tem, ko svojo vladavino začenjajo, odprta proti Evropi, za demokratizacijo, človekove pravice, pravice manjšin, za mirovni sporazum s Kurdi ipd., pa po 2010 začenjamo prepoznavati apetite po vrnitvi religije v politično in javno sfero. Zakaj se alkohol na primer ne toči več v bližini mošej, zakaj je vedno več deklet pokritih? To se začne z letom 2011, ko se ta oblast dejansko utrdi.   

Do 2010 je prisotno tudi zelo močno sodelovanje s Fethullahom Gülenom, kar se pozablja. Ta, ki ga zdaj preganjajo, katerega sledilce zapirajo, je bil v bistvu tesen sodelavec Erdogana. Skupaj sta izvajala ’’islamsko’’ revolucijo. Gülen je imel močna poznanstva in tako sta nastavljala svoje ljudi na ključne položaje, predvsem v sodstvu, policiji, vojski ipd. Ko začne Gülen Erdoganu in njegovim družinskim članom očitati korupcijske škandale, to ljubezensko razmerje poči in se zaključi v drami, ki si jo zdaj ogledujemo.

Je bil Gülen Erdoganu konkurenca v priljubljenosti med ljudstvom?             

Mislim, da ne, da sta iskreno želela skupaj spremeniti klimo, jo ponovno islamizirati – naj se ženske spet začnejo pokrivati, naj se skratka religija kaže v javni sferi in naj dobi tudi politično moč. Onadva sta dejansko delovala kot tandem. Mogoče enostransko … tu bi lahko šli v celo psihoanalizo o tem, kje so čigavi kompleksi …   

Gülen – kolikor sem ga brala in poslušala njegove govore – je starejši gospod, izredno načitan, razmišljujoč, povezujoč; prizadeva si za medreligijski dialog, za strpnost med religijami. Hkrati ne smemo pozabiti, da je zelo všečen Zahodu, zahodnim voditeljem, vendarle živi v Pensilvaniji, ker ga Amerika ne želi izročiti Turčiji, kjer bi mu zaradi poskusa državnega udara sodili. Potem je tu Erdogan, ki pa se je gotovo zavedal te všečnosti, še preden je postala ogrožujoča v obliki tega udara.

Gülen si je v zadnjih 15 letih izgradil mogočni poslovni imperij, z vplivnimi medijskimi platformami in prostranimi mrežami šol, vadbenih kolidžev in študentskih domov tako v Turčiji kot v tujini. Si je Gülen preko tega prizadeval priti na oblast ali je šlo spet za sodelovanje z Erdoganom?   

Zgodbo o razširitvi Gülenovega imperija je treba razumeti v kombinaciji z Erdoganovim privoljenjem in sodelovanjem, njiju kot sodelavca, najtesnejša. Začela sta skupaj, vse te šole so nastajale v prvem desetletju 21. stoletja. Gülenove šole brez podpore takih razsežnosti ne bi imele, ker – šole so po celem svetu. Zdaj jih sicer zapirajo in ljudi, ki jih vodijo, seveda preganjajo. Poznamo primere, od ravnateljev do rektorjev univerz po svetu, v katerih je turška vlada izdala tiralice za njimi in jih je potrebno privesti nazaj v Turčijo, kjer jim bodo sodili.

Kaj sploh je gulenistična šola?                     

Sledijo kurikulumu državnih šol, seveda z nekaj religijskimi specifikami. Ampak načeloma so si kurikulumi zelo podobni. Obšolske aktivnosti so tiste, ki naj morajo bolj zanimati; kdo se vpisuje, kakšne so zahteve po delovanju, načinu življenja, kaj je predpisano kot ideal dobrega učenca, študenta itn. Ampak: saj tudi v Sloveniji imamo škofijske gimnazije, ki imajo neka svoja pravila delovanja, etične standarde ipd. Tudi v Gülenovem primeru je tako: seveda obstajajo pravila, kako se obnašati, ne kaditi … lahko rečemo, da gre že v neko rigidnost, ekskluzivnost. Kolikor sem se pogovarjala, vem, da čeprav so te šole odprte tudi za tiste, ki ne sledijo Gülenovemu gibanju in tudi starši niso člani, se na neki točki več niso čutili del te skupnosti in so te šole potem postale bolj izolirane od širše družbe. Vpisovali so se večinoma, da, sunijski muslimani. Tudi iz drugih muslimanskih držav, ne le Turčije. A Fatih, Gülenova univerza, ki sem jo obiskala, je zaposlovala tudi mednarodne kadre, profesorje iz Anglije, Poljske, Češke, Amerike, ne le iz muslimanskega sveta. Ni bilo tako, da bi za profesorje nastavljali in novačili le tiste iz svojih krogov.

No, Gülenove šole so veljale za ene bolj uglednih, so pa zasebne.         

Seveda, ampak ravno zaradi navezave na religijsko komponento. Ker so začele dovoljevati oziroma celo spodbujati, da so dekleta zakrita, ker so bile na izbiro obšolske dejavnosti, ki so lahko vključevale tudi religijske momente. Tako so bile neke vrste protiutež ’’sekularnim’’ javnim šolam v razponu deset do petnajst let od svojega nastanka. Leta 2016 pa se stvar zaključi.

Zdijo se protiutež tudi imam-hatipom, šolam za vzgojo muslimanskih klerikov, na katere potekajo prisilni vpisi in se pod Erdoganovo vlado množijo in množijo.      

Imam-hatip šole so imele tradicijo še pred Gülenom. Nastale so kot šole za vzgajanje oziroma izobraževanje bodočih teoloških kadrov, z Erdoganovo pozicijo pa postajajo izredno aktualne. Te šole so se do danes strahotno razbohotile in govorimo že o milijonskih številkah vpisanih na imam-hatip šole.

Zelo kompleksno je, ni enega odgovora. Zakaj je Erdogan se pojavil – saj je jasno – akcija, reakcija. Če je toliko zatiranja, skozi desetletja te religijske dimenzije, je jasno, da bo nekje ven usekalo. Saj je religija del identitete tega naroda, ne moreš je speljati na tako enostaven imenovalec, kot jo je kemalizem. Treba je ponuditi več. To zdaj pa gre spet v drugo skrajnost. In tehtnica se bo spet enkrat obrnila, turška zgodba se ponavlja že desetletja. Zelo malo je kreativnih prebojev na drugo stopnjo.                                         

Upoštevati moramo tudi interese zunanjih akterjev. Turčija je geografsko in z vsemi strateškimi pozicijami vedno bila na prepihu. Politika do manjšin je posledica tudi posegov … zahodnih igralcev; Rusije, Anglije, Francije, ki so seveda imeli svoje interese. Potem nastane takšen rasističen odgovor. Ampak s tem ga seveda ne upravičujem … zdrsnil je v totalno diktaturo.

Pa v akademski sferi - je dovolj zaupanja ali se tudi akademiki med sabo izdajajo? Se še upajo združevati?        

Po letu 2016 je situacija res grozljiva. Leta 2013 se je pojavil up z Gezi protesti, sedaj pa se je stanje z vsemi temi preganjanji, odpuščanji, zapiranji itn. drastično spremenilo. Ljudje so bistveno bolj pazljivi, s kom govorijo, komu lahko zaupajo, tudi zaradi ovajanj … Ampak ne dvomim, da so skupine, ki vztrajajo in bodo preživele tudi to ter ponudile nove možnosti. Ne morejo pa iti na prvo žogo v javnost, treba je domisliti nove možnosti, alternative.                       

Niso vsi profesorji obsojeni in zaprti, enostavno so nezaposljivi. Kolegica politologinja, Čehinja, poročena s Turkom, ne dobi službe, ker je bila na omenjeni univerzi Fatih. Pravi, da nima ničesar z Gülenom, seveda tudi ne s poskusom državnega udaru, a enostavno je nezaposljiva v akademski sferi, praktično do konca svojih dni. Oziroma do spremembe, kakršna koli že bo, ne vemo, kdaj in kako. Druga kolegica, z doktoratom iz Univerze v Bologni, se je začela izobraževati kot kuharica, nezaposljiva v akademski sferi, ker je pač nevaren element, kot oni pravijo.

Med odpuščenimi profesorji so tudi primeri samomorov, ker morda so že starejši, nimajo karierne alternative, da bi preživljali svoje družine ...                 

Ne samo starejši, samomori so na žalost tudi med mlajšimi, to je psihično izredno zahtevna situacija: konstantno so na udaru, preverjajo jim mobilne telefone, elektronsko pošto. Ko po telefonu kličem kolege, so poki, zamiki, besede so posnete, ... Marsikaj se dogaja, in zdržati te pritiske je izredno naporno. Ogromno jih je na pomirjevalih, poznam pa tudi ljudi, ki so naredili samomor. Zaplenijo jim potni list, ne morejo več iz države, tudi če imajo možnosti, da bi šli predavat ven iz države. Academics in Risk smo jih poskušali spraviti iz države, pa ne morejo, ker so jim zaplenili potni list. Hkrati so večno pod drobnogledom, tega AKP panoptikuma, ki jih vedno znova vabi na neke razgovore. Imam kolega, ki je vabljen na zaslišanje v Ankaro, pa se pripravi, da gre, ga pokličejo in mu odpovejo. Vedno si na ’’stand by-u’’, tudi tisti z močnimi živci so na preizkušnji. Komaj ali sploh ne morejo več zdržati.

 

Pogovor o turški akademski sferi s sociologinjo Anjo Zalta nadaljujemo v smeri pojmovanja akademske svobode v Turčiji, o vzrokih in posledicah turškega nacionalizma, položaju Kurdov in drugih manjšin v šolskem sistemu.

V mednarodni publikaciji Turkish Studies sta pred tremi meseci profesorja sociologije Anja Zalta in Tahir Abbas, Anglež, sedem let tudi predavatelj na istanbulski univerzi Fatih, objavila članek, ki ga je spodbudilo skoraj 1200 podpisov iniciative Academics for Peace, turških akademikov po vsej državi. Ti so s peticijo z naslovom ’We Will Not Be a Party to This Crime’ turško vlado poskušali opozoriti na pomembnost iskanja miroljubnih rešitev kurdskega vprašanja. V letih 2014 in 2015 so se namreč spopadi turške vlade s Kurdi, živečimi na jugovzhodu države, zopet začeli zaostrovati. Temu je v začetku 2016, torej pred poskusom državnega udara, sledila omenjena peticija za mir. Zalta in Abbas sta analizirala izjave 60 podpisnikov, ki so se jima odzvali na vprašanja. Odgovarjali so seveda na stanje akademske svobode v Turčiji še pred zaostritvijo po juliju 2016.

Samo še del navedbe turške ustave nam dovolite na tem mestu. Tistega, ki interpretaciji bralcev nedomačinov pušča zelo ohlapen prostor, domači javnosti pa so stvari neizgovorljivo jasne. Gre za del, ki pogojuje, da je kurdsko vprašanje, seveda tudi položaj drugih uradno nepriznanih manjših, pa tudi priznanih religijskih, tema, ki se je v Turčiji pač ne naslavlja.

Citiramo torej odstavek 130. člena, sicer zapisanega že 1982:

’’Univerze, učiteljsko osebje in njihovi asistentje se lahko svobodno vključujejo v vse vrste znanstvenih raziskav in publikacij. Kakorkoli, pod to ne spada svoboda vključevanja v dejavnosti proti obstoju in neodvisnosti Države ter dejavnosti proti integriteti in enosti naroda in države.’’

Če se že kdo loti Vprašanj-Ki-Se-Jih-Pač-Ne-Smeš, tvega, da mu Turčija morda odgovori z obtožbo o izdajstvu svojega naroda, razžalitvi turškosti. Lahko celo pristane v istem košu z nevarnimi drugimi.

Z ozadjem nastajanja članka o akademikih za mir nadaljuje Anja Zalta.

Prvih podpisov je bilo tistih 1200. Čez nekaj časa, ko je spet zaokrožila ta peticija, jih je bilo že dobrih 2000. Učinek snežne kepe, ko nekdo nekoga pozna, pa pošlje, pa ta naprej in tako naprej. Začelo se je kot iniciativa proti spopadom na juhovzhodu Turčije, kjer so se spet začeli zaostrovati spopadi med turško vojsko in Kurdi, predvsem Kurdsko delavsko stranko, PKK-jem.

Ki (za turško vlado, tudi po seznamu Združenih narodov) velja za teroristično organizacijo.

Ja, a podpisniki te peticije si želijo spodbujati iskanje miroljubnih rešitev. Mirovna pogajanja, ki jih je turška oblast s PKK-jem začela nekje leta 2013, so bila 2015 prekinjena. Akademiki za mir so dali jasno vedeti, da se njihov davkoplačevalski denar ne sme porabiti za orožje in spopade, da je treba iskati druge možnosti … kasneje so jih seveda obtožili sodelovanja tudi s PKK-jem, teroristično organizacijo. Ravno zato, ker podpirajo mirovna pogajanja med Turki in Kurdi, so obveljali kot izdajalci – turškosti, turške nacije, naroda itd. To je vso stvar še zaostrilo in s poskusom državnega udara so tudi podpisniki te peticije za mir pristali na črni listi.

Naslov vašega članka o politični gonji proti akademikom – podpisnikom peticije za mir – je: ’’V tako dušečem okolju ni mogoče govoriti o kakršni koli akademski svobodi’’.

To je bila izjava enega od vprašanih profesorjev, ki se je po analizi vseh odgovorov zdela najbolj reprezentativna. Ti, ki so odgovarjali, so odgovarjali pred poskusom udara. Tako da: to je bilo stanje v Turčiji, preden se je stanje še bolj zaostrilo.

Z novo, militaristično ustavo v osemdesetih je bil z namenom nadzora nad univerzami ustanovljen Svet visokega šolstva ( YÖK). V bistvu je posmehovanje – sploh govoriti o avtonomiji tamkajšnjih univerz. Kaj pa prej, v kemalistični dobi – oziroma – bi v sodobni republiki Turčiji sploh kadar koli lahko govorili o ’’akademski svobodi’’?

Ko se naslavlja vprašanje turškosti … gre z roko v roki vprašanje razžalitve te turškosti. Obstajajo teme, ki so nedotakljive: Kurdi, etničnost, in pa vprašanje religije je že kar blizu tem nedotakljivim. Ko stopimo v ta bazen, akademska svoboda odpove.

Omenjate, da ko izbirajo teme za znanstvene raziskave, ni denarja za preučevanje manjšin v Turčiji, hkrati pa denar za na primer problem islama v Bosni in Hercegovini je. Lahko tovrstno selektivnost podrobneje razložite?

Takrat, leta 2013, ko sem dobila štipendijo za raziskovanje asirskih kristjanov, je bil ta prostor še dokaj liberalen, tudi zato, ker je AKP v svojem programu na začetku prvega mandata seveda spodbujala dialog z manjšinami in njihovo vključevanje. Zato je tudi dobila toliko glasov, celo mnogo jih je verjelo tej, iskrenosti. In verjetno so si res želeli mirovnih pogajanj s Kurdi, vključevanja religijskih manjšin itd. V tistih prvih letih so obstajali temu naklonjeni fondi. Že leta 2014, 2014 pa je bilo bistveno drugače kot prej.

Leta 2013 je bil Erdogan soočen s svojo ranljivostjo. V protestih v parku Gezi je požel kritike (mladih, starih, kemalistov, komunistov, gejev, lezbijk, okoljskih aktivistov, pa tudi liberalcev in levice), katerih razsežnosti se prej ni zavedal. Reality check – kje sem in kam grem, kaj se dogaja.

Seveda je tu tudi spomin na veliko cesarstvo, Erdogan je dal vedeti, da ta spomin je živ. Seveda se nudi podpora raziskavam in študijam, ki obujajo spomin na vse te province in teritorije, ki jih je cesarstvo pokrivalo kulturo, politično, religijsko itd. Finančno pomagajo tudi pri projektih, kot so obnove mošej ali konkretno na primer obnova mostu v Mostarju, ki je bil porušen leta 1993 med vojno v BiH.

Kar je seveda lepo in prav, to je tradicija prostora. So pa selektivni: lahko študiraš oziroma analiziraš vprašanje zgodovine islama v Bosni, ni pa zaželeno oziroma zdaj je celo prepovedano razmišljati o manjšinah v Turčiji. Zdaj je zelo zaželeno raziskovalno vprašanje tudi islamofobija v Evropi.

Kako se turškost in nacionalizem kažeta v šolskem kurikulumu?

Ideja turškosti prežema praktično vse predmete: od glasbe, umetnosti do geografije, zgodovine itn. Turški zakon o enotnosti izobraževanja, osnovan takoj ob ustanovitvi republike, v izobraževalni sistem vpeljuje idejo turškosti kot krovni izraz za skupno identiteto. To pomeni, da Kurd, Armenec ali Grk itn. seveda ne more izraziti svoje individualnosti skozi jezik. Deluješ pod skupno turško nacionalno identiteto, s skupnim jezikom, skupno zgodovino in religijo, in Turčija tudi na veliko vsiljuje idejo o etnično pravih Turkih. Karkoli že to pomeni, v turški zgodbi je problematično govoriti o neki čisti rasi, ker hkrati vemo, da je v Turčiji več kot 40 – oziroma 33 so jih našteli – etničnih manjšin (več kot 30 % prebivalstva je pripadnikov etničnih manjšin). Tu so še religijske.

Priznavanje manjšin je v turški zgodbi velik problem. Z ustanovitvijo republike leta 1923, je morala Turčija zaradi pritiskov zunanjih akterjev, po Lausanski pogodbi, priznati določene nemuslimanske manjšine. Priznala je Grke, Jude, Armence, ne pa tudi Kurdov. Ker Kurdi – kot jih Turčija razume – so muslimani in s tem padejo v njihovo skupno zgodbo. Gre v bistvu še za delovanje ’millet’ sistema iz Otomanskega cesarstva, v katerem so imele nemuslimanske manjšine svoje pravice, medtem ko so muslimani skupaj tvorili – jedro.

Po Lausanski pogodbi torej muslimani, Alevi in Kurdi padejo v skupino sunijskega islama in niso priznani kot manjšine, kot so denimo Grki, Armenci in Judje. Tudi mnoge druge manjšine, na primer Sirjaki, asirski kristjani, niso priznani kot manjšina, ker se po Lausanski pogodbi niso uvrstili na ta seznam. Potem se krši praktično vse pravice, ki bi jih manjšine lahko imele, če bi bile priznane kot take.

Vse, kar zavedejo, popišejo, je religija. Skupni označevalec je, da si Turek, zatem pa napišeš, ali si musliman ali nemusliman. Mene je šokiralo, ko sem leta 2013 živela tam, sem morala v domu za univerzitetno osebje vpisati svojo religijsko pripadnost. Čeprav zdaj, po mojih podatkih, so postali kritični do tega, a vendarle: to je oznaka, ki je prisotna.

Pa šolarji pripadniki manjšin – na primer Kurdi, ki živijo na bolj svojem območju in zato na ulicah odraščajo bolj ločeno od turško govorečih otrok – nadoknadijo v letih šolanja, glede na to, da ko vstopijo v šolo, so avtomatsko vrženi v učenje v turščini?

Vse manjšine doma govorijo svoj materni jezik, ne turščine. Sicer v zadnjih letih so kot izbirni predmet v šolah ponudili kurmandži in zazaki, kurdska jezika, a ne v navezavi s kurdsko identiteto, nikjer se ne omenja Kurdov. V turških učbenikih besede Kurd praktično ne najdemo, razen enkrat, in še to zgolj v navezavi s – sovražno družbo – nevarni drugi, ki ogroža celovitost turškega imperija, oziroma je ogrožal po letu 1919, ko so se začeli pojavljati apetiti po velikem Kurdistanu, z ustanovitvijo kurdske stranke za svobodni Kurdistan v Istanbulu.

Kako pa je z arabščino?

Arabščina je spet zelo aktualna. Erdoganova politika oziroma ambicije neootomanskih razsežnosti, ko se Turčija nekako distancira od evropskih duri, evropske politike in se začne ozirati bolj proti muslimanskemu svetu, seveda spodbuja učenje arabščine kot svetega jezika islamske religije, ki ga je Atatürkova kemalistična elita želela oziroma ga v nekem trenutku celo je zamenjala s turščino. Na začetku turške republike je prišlo do ’’reformacije’’ islama: klici k molitvi in molitve v mošejah so bile v turščini, želeli so celo, da bi v mošejah ne več klečali, temveč sedeli po vzoru krščanskih cerkva. A to je v roku desetih let zvodenelo.

Sedaj se seveda ta vrnitev k islamskim koreninam kaže tudi z velikim navalom na učenje arabskega jezika. Veliko je tudi organizacij, ki prihajajo v Turčijo – tudi iz arabskega sveta – ki ponujajo štipendije in finančno podporo različnim šolam, tudi same jih ustanavljajo. Prav tako se je po vseh terorističnih napadih in poskusu državnega udara število turistov iz Evrope bistveno zmanjšalo, je pa v Turčiji ogromno turistov iz arabskega sveta. Turčija kot turistična velesila temu sledi in seveda želi izobraziti svoje turistične kadre v arabščini.

Potem je tu tako imenovana muslimanska gostoljubnost. Študentje iz drugih arabskih, muslimanskih držav Bližnjega vzhoda, ki imajo v Turčiji status začasnega gosta, torej: Turčija jim omogoči študij, bivanje, kasneje verjetno tudi službo. Gre zopet za redefiniranje oziroma poskus redefiniranja turške identitete?

Ne vem, če je tako masovno, a gotovo lahko prepoznamo ta trend. Tudi s pojavom vojne v Siriji, ti Sirci, ki so prišli v Turčiji, so dobili status začasnega gosta, ne begunca – govorimo seveda o sunijskih muslimanih. To je bil del tako samoimenovane turške gostoljubnosti: naši bratje v pravi smeri islama so dobrodošli in naj ostanejo. Vse te bonitete se res ponuja, štipendije oziroma možnosti šolanja, tudi zaposlitve potem, bivanjske možnosti, to je urejeno.

Definicija turškosti se je seveda nekoliko spremenila. Če je prej religija bila le del skupnega konglomerata, skupne zgodbe, domovine, jezika itn., se je zdaj prerinila v ospredje. Biti Turek se enači z biti sunijski musliman. Tega prej ni bilo. Zato se je začel uveljavljati izraz muslimanski nacionalizem. Kar je v bistvu v totalnem nasprotju z idejo muslimanstva kot tistega, ki je transnacionalen, ki presega nacionalistično umo.

Ta muslimanski nacionalizem se prepleta z neoliberalističnimi smernicami; privatizacijo, deregulacijo. Na kakšen način?

Konkretno v akademski sferi politika neoliberalizma, ki jo AKP seveda spodbuja, pomeni zamenljivost posameznikov: vsak, ki je ideološko neoporečen za AKP, lahko zamenja grešnika, nasprotnika, izdajalca, tudi če je ta profesor, dekan, rektor.

Tudi sam predsednik si je pridobil oziroma prilastil funkcijo nastavljanja rektorjev, dekanov itn., namesto univerz oziroma visokošolskega sveta. Ne na letošnjem referendumu, že prej – tu zdaj res špekuliram – leta 2013, ko sem bila na univerzi Fatih, so se že dogajale drastične kadrovske spremembe in je politična stranka že nastavljala svoje preverjene kadre.

Namesto relativno kvalitetnih vodstvenih kadrov so prišli na pozicije ljudje, ki dejansko sploh niso vedeli, zakaj so tam, a so bili politično korektni – oziroma preverjeni.

 

V nadaljevanju intervjuja o turškem šolstvu s sociologinjo religije Anjo Zalta o Erdoganovem izgrajevanju zasebnega šolstva, populizmu, selektivnosti, prepletanju religioznih, islamističnih smernic z neoliberalnimi, nastavljanju svojih, preverjenih kadrov, tudi na akademske položaje. In – kje je v turški družbi mesto ženski?

Erdoganova AKP, vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj, je po 2007, začetku drugega mandata, začela na veliko ustanavljati nove, zasebne univerze. Nadaljuje Anja Zalta.

Na eni strani imamo torej Gülena, ki se je šel svojo linijo, AKP pa seveda tudi – drži. Moram pa reči, da teh na novoustanovljenih zasebnih univerz nisem obiskovala in o njih ne morem podati verodostojnega mnenja. A svoj vpliv širijo tudi na javne univerze, ki postajajo birokratski aparat države in delujejo večinoma po preverjenih modelih, sploh seveda družboslovje, humanistika.

Veliko denarja se namenja ideološkemu aparatu države. Tudi kurikulum je preverjen, vse, kar se v šolskem sistemu dogaja, kdo uči, kaj uči.

Niso pa ustanavljali novih javnih, temveč so kar vse ustanovljene od AKP zasebne – se mi zdi.

Prihaja nek kapital z različnimi interesi … Ampak saj v Turčiji je ogromno univerz, vsaka vas ima lahko že svojo.

Torej je šlo za populističen vzgib?

Absolutno populističen vzgib. Izobraziti, svoje kadre, ki bodo razmišljali … Pridobiti svojo volilno bazo, utrditi svojo pozicijo.

Kakšna pa je kakovost teh ustanov – bi o tem lahko kaj povedali?

Da bi generalno podala oceno, se mi ne zdi primerno. Pri različnih institucijah, s katerimi sem imela stik, je stanje pri mnogih seveda zaskrbljujoče. In zelo jasno kaže, zakaj so se sploh postavile in kaj je njihov namen.

Predvsem na humanističnih in družboslovnih programih je kritika zelo površinska (po mojih izkušnjah polletne izmenjave v Turčiji), čeprav se navidez zdijo kritični do vsega. Pri predmetu Turška zunanja politika smo študirali obdobje po drugi svetovni vojni do 70. let 20. stoletja, pri predmetu Sodobna (!) politična vprašanja v Turčiji je bila zadnja tema semestra postmoderni puč iz devetdesetih. Pri temeljih ustavnega prava smo cel semester razpravljali o filozofih in, ne vem, ustavnih načelih francoske revolucije, profesorica pa ni znala odgovoriti, če je kdo slučajno vprašal o aktualnih predlogih sprememb turške ustave. Je to – samocenzura?

Absolutno samocenzura, sploh v zadnjem letu, a tudi že prej. Zaradi vseh dejavnikov, ki smo jih že omenili, uvajanje profesorjev, konstantno nadzorovanje. Sploh v zadnjem letu, po poskusu udara, so ljudje prestrašeni. Lahko izgubijo službo, so ob potni list, celo v zaporu lahko pristanejo ali še kaj hujšega. Raje tudi izberejo teme, ki se ne navezujejo na samo Turčijo. Kolegica se ukvarja s političnimi vedami in trenutno z vprašanjem Turčije in EU, a 10, 15 let nazaj, z nekimi starimi teksti, se pa ne ukvarja s situacijo danes, ker enostavno – si ne upa. Dejansko je velik problem. Tisti, ki pa se bolj izpostavijo, pa tvegajo ...

No, na teh novejših zasebnih fakultetah je verjetno ta površinskost tudi posledica slabega kadra? Predvsem po zamenjavah v zadnjem letu in nastavljanju mladih ljudi ...

Preverjeni kader.

Preverjeni kader, a nenačitan.

Seveda, zdaj na družboslovne znanosti prihajajo tudi ljudje, ki so obiskovali imam-hatip šole ... zelo jasno je, kakšen kader.

Te nove zasebne fakultete pa tudi med Turki ne veljajo za ugledne, tudi mladi govorijo, da – nanje se vpišejo tisti, ki niso zbrali dovolj točk za kakšno boljšo zasebno ali javno, kot je na primer Istanbul University. Zasebne fakultete iz kemalistične dobe oziroma izpred AKP pa torej veljajo za ugledne?

Še ena stvar, ki je ne smemo spregledati, je razslojenost oziroma razcep, ki ga v turški družbi spremljamo praktično od ustanovitve republike. Na eni strani kemalistična ’’sekularna’’ pozicija, na drugi strani religijska. Zato seveda tisti, ki se vračajo v zlato dobo izpred AKP, bodo rekli, da tudi univerze, šole, ki so gojile to kemalistično linijo, so kvalitetne. Spet vprašanje: ne vse. A gotovo imamo tudi zelo dobre, sploh v naravoslovnih znanostih.

Pa bi lahko rekli, da zasebne šole, ki niso bile ustanovljene ravno pod taktirko AKP, še služijo kot alternativa javnim, preverjenim, ali se zdaj tudi na zasebne fakultete izpred AKP nastavlja preverjene predsednike in profesorje?

Ne moremo za vse zasebne univerze reči, da so jedro kritičnih glasov. Velikokrat jih vodijo zgolj ekonomski interesi. Bogazici kot avtonomna univerza je na primer nastala s pomočjo ameriških protestanskih misijonarjev, še za časa Otomanskega cesarstva in ta sloves ostaja. Univerzo Galatasaray univerzo so osnovali Francozi, živeči v Turčiji. METU v Ankari ima za sabo prav tako ameriški kapital. Tako da te privatne univerze gotovo imajo kvalitetne, lahko celo vrhunske kadre, a vendarle ostajajo trn v peti vladi ... nastale so na podlagi tujih investicij.

In so zaradi tega bolj neodvisne od turške vlade?

A tudi tam seveda te čistke potekajo. Ker so kritični glasovi toliko glasnejši, so tudi posegi bistveno bolj grobi. Kvalitetni kadri, ki so zelo glasno in jasno izrazili nestrinjanje z obstoječo politiko, so pristali za zapahi oziroma izgubili službe.

V vašem zadnjem članku o Turčiji pravite, da akademski izzivi v Turčiji zadevajo ženske v večji meri kot moške. Razložite, prosim. 

Turčija je izredno patriarhalna država, kjer se sploh s to islamizacijo, političnim islamom, izgublja pomen tega, da je kemalistična republika ženskam dala vidno vlogo v javnem življenju. Ženska v kemalistični republiki ni bila zakrita, imela je dostop do izobraževanja, tudi do javnih pozicij – v zgodovini imamo tudi predsednico Turčije. Turkinje so dobile volilno pravico prej kot marsikatera druga ženska v Evropi.       

A Turčija je bila vedno razcepljena. V agrarni družbi in tradicionalnih družinah veljajo druga pravila kot v velikih mestih. V manjših vaseh se ne dogaja to, kar se v Istanbulu, Ankari, Izmirju, Bursi ipd. A zmeraj je veljalo neko islamsko lokalno pravo, po katerem je položaj ženske doma in njena vloga, da rojeva, vzgaja otroke in je dobra mati. Mama je tisti ključni element v turški družbi. Spoštovanje ženske, kot matere. Ne pa kot intelektualke. Ženska brez otrok v turški družbi ne kotira visoko. To je tisto, kar napade tudi politika AKP; predstavniki AKP, ne le Erdogan, tudi Gül, ki velja za bistveno bolj širokega, jasno povedo – vloga ženske je, da rojeva, naj ima čim več otrok, ker se bo s tem turški narod krepil. Te feministke, intelektualke, brez otrok povrhu pa da niso enakovredne ženskam, ki so doma in rojevajo, skrbijo za dom. To je del turške tradicije. In seveda za žensko, ki gre v javno sfero, ki si želi v akademsko sfero, je izredno težko. Povsod, tudi v Evropi seveda, vemo, da ni lahko, v Turčiji pa še toliko bolj, ker je to dejansko del kolektivne identitete.

Kot izraziti lastnosti Turkov izpostavljate še kot dediščina imperija ohranjeni trdoživost in upornost. Hkrati pa izrazita nesamokritičnost, kot tretja lastnost. Je turški nacionalizem povezan z oziroma izhaja iz te nesamokritičnosti? Kako je mogoče, da še kar ta nacionalizem?                            

Šolski sistem moramo analizirati. Če iz vseh šolskih učbenikov iztisnemo povzetek: turški narod je narod vojakov. Pogumen, militanten, brani svoje ozemlje. Turška kri, rdeča kot zastava, se vije in tudi če se razlije, mi smo – beremo v učbenikih za 5. razred osnovne šole – narod vojakov in če dam svoje življenje za domovino, sem mučenik in moj ded je bil mučenik … cela generacija mučenikov za svoj narod. Šolski sistem po istem modelu generira nove generacije.   

Skozi glavna vrata zdaj vstopi še vprašanje religija, kjer si hkrati tudi sunijski musliman in potem imamo skupni imenovalec, ki vse to povezuje. Hkrati pa tistega drugega, ki seveda v to ne paše; nemuslimani, Kurdi itn. pa imajo seveda velike probleme, ko vstopajo v ta nabor.

Doseže to vaše oziroma na splošno pisanje o zatiranju akademikov v Turčiji turške oblasti – bi rekli, da vzamejo to kritiko v ozir? 

Važno je, da se o tem govori, da je čim več ljudi s tem seznanjenih s tem. Vendarle ima tudi Erdogan med akademiki svoje sodelavce, svetovalce, ki to berejo. Gotovo se kritika sliši, saj so pametni, izobraženi ljudje, ki tudi sedijo na teh sestankih, ne vem pa, po kakšnih dozah to kritiko potem servirajo naprej. Pomembno je, da se akademikov in vseh drugih utišanih ne pozabi, da jim po svojih močeh poskušamo dati prostor v javnosti.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.