Ameriški izobraževalni univerzum | Radio Študent

Ameriški izobraževalni univerzum

Oddaja
17. 3. 2017 - 14:00

Današnjo oddajo Kaj pa univerza bomo zaradi teme preimenovali v Kaj pa univerzum, saj se v oddaji ne bomo ukvarjali z vprašanji visokega šolstva, ampak s problemi obveznega izobraževanja. To naj bi bilo univerzalno dostopno in pravično in polno drugih lepih besed, ki jih povezujemo z vzgojo in izobraževanjem. Prihaja pa še en ovinek - ne bomo se ukvarjali z obveznim izobraževanjem v Sloveniji, ampak v najsvobodnejši državi sveta, Ameriki.  

V zadnjih nekaj tednih so se nekaterim ob omembi ameriškega šolstva lasje ježili še bolj kot običajno. Na svetlečem Trumpovem vozu se je z oslovsko vprego pripeljala nova skupina skrbnikov ameriškega izobražavalnega sistema z Betsy DeVos pri uzdah. Prednostne naloge, ki se jim namerava posvetiti Betsy, so znane. Je zagovornica zasebnega šolstva, njena bogata družina podpira programe za zdravljenje homoseksualnosti; je tudi podpornica vavčerskega istema, moti jo manko božjega duha v ameriški šoli. Vendar dovolj o tej ljubiteljici zasebnega šolstva. O Betsy DeVos je nedavno odličen članek z naslovom Ameritokracija za naš radio že napisala Lucija Klun.

V prispevku, ki ga poslušate, se bomo lotili izobraževalnih politik Združenih držav Amerike, ki so bile sprejete v preteklosti. Današnja oddaja je predjed za razširjeno oddajo prihodnjega tedna, ko se bomo o ameriškem izobraževalnem sistemu pogovarjali s sociologom izobraževanja Michaelom Applom.

Prav daleč pri raziskovanju izobraževalnih politik v preteklosti ne bomo prišli. Ministrstvo za izobraževanje je bilo namreč ustanovljeno šele s predsednikom Jimmyjem Carterjem leta 1979.Washington je spoznal pomen izobraževanja le malo prej, leta 1965, ko je bil pod taktirko Lyndona Johnsona sprejet Elementary and Secondary Education Act oziroma Zakon o osnovnih in srednjih šolah, s katerim je bilo zagotovljeno financiranje šol, ki so jih obiskovali otroci iz manj spodbudnih okolij.

Omenjeni zakon je bil odgovor na potrebo po oblikovanju socialnih izobraževalnih institucij. Tovrstne institucije naj bi pomagale pri kompenziranju primanjkljajev, s katerimi so se soočali otroci iz učno manj spodbudnih okolij in ranljivih skupin. Sem spadajo otroci temnopoltih staršev, Mehičanov in drugih manjšin, otroci iz družin z nizkim socialnim statusom in drugi prikrajšani otroci. V šestdesetih in sedemdesetih letih je torej vlada z odzivi kazala, da se zaveda, da je potrebno ustvarjati pogoje, v katerih se otrokom omogoča enake začetne pozicije. Pri nas dobre začetne pozicije omogočajo finančno in geografsko dostopni vrtci, ki sledijo vrtčevskem kurikulumu. S predsednikom Georgeem Bushem se spremeni pogled na uspeh, enakost in vlogo dosežkov. Bush leta 2002 sprejme No child left behind act, ki je na prvi pogled progresiven zakon. Zakon predvideva pogled na otroka, v katerem je otrok umen, sposoben in željan učenja. Do tod vse lepo in prav. Zatakne se pri zadnji točki. Šole so morale dokazovati, da se učenci učijo in dosegajo določene standarde. Pojavi se torej odmik od enakosti izhodišč k enakim dosežkom.

 

Vsaka šola je morala dokazati, da lahko vsi učenci dosežejo določeno raven znanja. Vpeljali so visoko število standardiziranih testov, s katerimi so dokazovali uspešnost doseganja izobraževalnih standardov. Ob slabih rezultatih so bile nekatere šole prisiljene zapreti svoja vrata in odpuščati učitelje. Zakon, ki je kazal tako prijazen obraz in obljubljal pozitivne spremembe, se je izkazal za zahrbtnega in škodljivega. Uradno je zakon ostal v veljavi le do leta 2007, a je še vedno zavezujoč, dokler kongres ne izda novega zakona, ki bo ponovno urejal področje izobraževanja. Kar je še bolj nenavadno od zastarelosti zakona, je to, da vse zvezne države kršijo določila, ki jih predpisuje. Bushev No Child Left Behind Act je predpisoval, da naj vse šole dosegajo ali presegajo določene, državno zastavljene standarde znanja. A ker ni niti ena šola v celoti dosegla zastavljenih ciljev, velja, da vse zvezne države kršijo zakon. Da bi se izognili kaznim, so ministri za izobraževanje šolam dodeljevali odpustke, ki so omogočali nadaljnje delovanje šol.

Leta 2009 je Obamova administracija nadgradila No Child Left Behind Act in ustanovila še tekmovalno-nagradni finančni sklad, ki je nagrajeval učitelje, ravnatelje in šole glede na dosežke in učinkovitost. Program so poimenovali Race to the Top. Šole, ki so se udeležile programa, naj bi za nagrado izpolnjevale določene kriterije, kazale učinkovitost, enakomerno razporejale svoje učitelje po državnih šolah, izboljševale učinkovitost pripravljalnih programov za učitelje in ravnatelje … Ko govorimo o učinkovitosti v šolstvu, je marsikomu jasno, da učinkovita šola ni nujno dobra šola. Redno spremljanje učinkov in nadzor pri doseganju standardov ima lahko silovite kontraučinke.

Precej nasprotovanja je deležen tudi Common Core program, ki določa standarde znanja na skupni, naddržavni ravni. Program določa, kaj se morajo otroci pri angleščini in matematiki naučiti do konca vsakega razreda. Naprotnike programa moti, citiram, »rusko centralizirano načrtovanje«, saj so standardi, kot že rečeno, enaki za vse šole po vsej državi. Program spremlja izredno visoko število standardiziranih testov, preverjanj znanja, o katerih kritiki prav tako povedo, da so nesmiselni, pretežki, imajo čudne, pogosto nerazrešljive probleme. Večina testiranja se opravlja na računalnikih. Kritiki povedo, da so v programih, v katerih so testi napisani, pogosti računalniški hrošči, ki lahko učenca motijo pri odgovarjanju. Neprijetno je tudi, da se veliko število učencev ne znajde z računalnikom, težko ali počasi tipkajo, ne znajo uporabljati miške, kar še manjša njihove možnosti za uspeh pri testih. Še huje je, da so učenci, ki so večinoma neuspešni, prav tisti učenci, ki bi jim morala šola najbolj pomagati in ki naj bi od visokih standardov pridobili največ. Ker so izredno pomembni ne le za učenca, ampak tudi za šolo, so učitelji primorani velik del učnega procesa nameniti predvsem pripravam na omenjene teste. Kot že povedano, če šoli ne uspe doseči dovolj visokega uspeha, izgublja državna sredstva. Nekateri kritiki opozarjajo, da so edini, ki zaradi testov žanjejo uspehe, snovalci testov, ki so testiranje spremenili v industrijo.

 

Še ena zanimivost ameriškega izobraževalnega sistema, ki se povezuje s prejšnjo temo. Za to si moramo privoščiti kratek izlet na zaslišanje Betsy DeVos, kjer je bil problem za širšo javnost najbolj očiten. DeVosovo je med drugimi zaslišal tudi senator Al Franken, ki ga je presunilo, da kandidatka za ministrsko mesto ni poznala razlike med dvema ključnima pojmoma, ki sta proficiency – oziroma doseganje zastavljenih standardov ter growth oziroma napredek v znanju. Ključna pojma sta na prvi pogled res nepomebna, a tako kot se pogosto zgodi v čarobnem svetu izobraževanja, se lahko nepomembne teme izkažejo za ključne. V našem izobraževalnem sistemu pristajamo na preverjanje in doseganje standardov. Tak način poučevanja, učenja, napredovanja dojemamo kot pravičnejši. Standardi, ki jih morajo dosegati učenci, so objektivni, znani vnaprej, enaki za vse učence, ki so udeleženi v skupnem javnem obveznem izobraževanju. Sistem, kot je naš, v katerem se predvideva doseganje enakih minimalnih standardov, predpostavlja, da bomo vsakemu otroku omogočili, da standarde tudi doseže. Otrokom, ki imajo pri doseganju standardov težave, bomo priskrbeli dodatno učno pomoč, mu namenili več časa, mu snov razložili ponovno in drugače. V ameriškem izobraževalnem sistemu pa so čedalje bolj naklonjeni merjenju posameznikovega napredka. Zakaj? Odgovor je obenem individualni in sistemski. Šole, ki sprejemajo učno manj zmožne otroke in otroke učno manj spodbudnih okolij, bodo težko dosegle zastavljene standarde znanja. Šola bo zato dobila manj financ, njeno delo v prihodnje je lahko oteženo. Šole, ki merijo napredek v znanju učencev, pa tega lažje dokažejo, saj učenci praviloma napredujejo vsaj malo. Točka več na učenčevem testu pa vendarle za učenca pomeni napredek. V ameriških šolah se odmikajo od ideje doseganja skupnih standardov tudi zato, ker nekatere raziskave kažejo, da se učitelji v razredih ne ukvarjajo z učenci, ki presegajo standarde znanja, pa tudi ne s tistimi, ki standardov ne bodo nikoli dosegli. Tako se posvečajo le relativno homogeni skupini tistih učencev, za katere je možno, da predpisanih standardov ne dosežejo, vendar zaupajo, da jih bodo.

 

Danes smo odškrnili vrata v univerzum izobraževanja v Združenih državah Amerike. Tokratne teme so osnovne, najvidnejše in najbolj pereče. Še vedno se nismo dotaknili problema zasebnega in javnega šolstva, sistema vavčerjev, razkoraka v doseganju standardov ter drugih drugih posebnosti. Da je ameriški izobraževalni sistem širok in nepredvidljiv, nam dokazujejo tudi novice zadnjih dni, ko Trumpova administracija sanjari o ukinjanju ministrstva za izobraževanje. Sanje začenja z rezom desetih milijard dolarjev oziroma trinajstih odstotkov sredstev iz izobraževalne blagajne. Nikar ne zamudite nadaljevanja oddaje Ameriški izobraževalni univerzum, kjer se bomo podobne teme lotili poglobljeno in razširjeno ob pomoči enega največjih poznavalcev področja izobraževanja Michaela Appla.

 

V vesolju izobraževanja se je črnim luknjam nevednosti za vas izogibala Zala.

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.