Kaj pa alternativno poučevanje?

Današnjo oddajo Kaj pa Univerza? bomo zastavili nekoliko drugače. Načeli bomo temo, ki jo bomo v prihodnosti razširili in o njej spregovorili tudi s strokovnjaki z relevantnih področij. Naslednjih nekaj minut bomo tako namenili uvodu v razmislek o smiselnosti klasičnega šolskega predmetnika ter prednostih in slabostih njegove potencialne ukinitve, prevpraševanje prevladujočih pedagoških modelov nasploh in tehtanje alternativnih možnosti.

Na ukinitev šolskega predmetnika se namreč že kakšno leto pripravljajo na Finskem. Klasično poučevanje, ki je razdeljeno na različne, med seboj ločene predmete, bo tako postopoma zamenjalo poučevanje po posameznih tematikah, v sklopu katerih bodo klasični predmeti poučevani hkrati. Tako bi recimo tematika Evropske unije vključevala elemente zgodovine, ekonomije, geografije in jezikov, medtem ko bi tematika dela z ljudmi učence opremila z veščinami komunikacije, poznavanja jezikov in matematike.

Razlogi za tako radikalne spremembe šolskega kurikuluma, ki  malodane po celem svetu že od začetka dvajsetega stoletja ni doživel večjih sprememb, so praktične narave. Po besedah predlagateljev sprememb namreč standardni predmetnik učencev ni več zmožen uspešno pripraviti na dinamiko in zahteve življenja v 21. stoletju. Učencem in učenkam bi moralo biti dovoljeno, da sami izbirajo tematike, ki se jih želijo naučiti, pri čemer naj upoštevajo svoje ambicije in načrte za prihodnost. Pomislimo samo, koliko od nas je med guljenjem šolskih klopi, medtem ko je profesor na tablo pisal fizikalne enačbe, pomislilo: “Kdaj bom pa sploh to v življenju potreboval?”. In čeprav se velikokrat izkaže, da je učenje predvidoma nekoristnih stvari marsikomu v kasnejšem življenju prišlo še kako prav, je treba priznati, da klasični šolski predmetnik ne ustreza današnjim razmeram.

Drugi problem prevladujočih pedagoških modelov je poučevanje ex-cathedra, pri katerem so učenci primorani sedeti v vrstah klopi, učitelj pa jim snov predava izza katedra. Takšen model učenke in učence od same snovi nekoliko odtuji, uspeh pa je za povrh mogoče doseči zgolj po formuli repeticije in memorizacije povedanega. Otroci so tako ob enormnih količinah podatkov malodane prisiljeni v tako imenovano kampanjsko učenje in se v kratkem roku “napiflajo” potrebno snov, ki jo enako hitro tudi pozabijo. Na Finskem sicer že zdaj spodbijajo klasično ex-cathedra poučevanje, a ob reformi oziroma ukinitvi predmetnika načrtujejo tudi več kolektivnega dela. Otroci bodo tako pri posameznih tematikah delovali v manjših skupinah in zastavljene probleme reševali skupaj, kar naj bi krepilo občutek pripadnosti skupnosti, prav tako pa mladež izvežbalo v komunikaciji. Številne analize prav tako kažejo, da je delo v manjših skupinah precej učinkovitejše kot v prenatrpanih učilnicah, v katerih pouk poteka brez glave in repa.

Na prvi pogled se predlagane spremembe zdijo odlične in korak v pravo smer. A ne moremo si kaj, da naših oči ne bi zbodlo dejstvo, da gre pravzaprav za isto stvar v drugi obliki. Šola kot institucija je namreč eden izmed osnovnih in najučinkovitejših ideoloških aparatov države. Šolstvo tako v funkciji vladajočega razreda in ohranjanja statusa quo otroke interpelira v prevladujočo ideologijo in jih pripravi na negotovo prihodnost ter čim hitrejši vstop na trg delovne sile. Spremembe, ki jih prinaša reforma na Finskem, lahko v tej luči beremo kot odziv na spremembe v družbenem življenju in naravo kapitalističnega izkoriščanja: če je bil v preteklosti najustreznejši model poučevanja vrsta klopi, ki že po postavitvi spominja na tovarniško halo s tekočim trakom, potem današnjim razmeram veliko bolj ustreza model, kjer se otroci navajajo timskega dela v pozitivnem okolju, kar korespondira prevladujočim oblikam dela na Zahodu.

Simptomatična je že retorika, s katero je reforma utemeljena: otroci naj sami odločijo, kaj jih zanima in tako investirajo v svojo prihodnost ter se naučijo tistih veščin, ki jih bodo potrebovali, da bodo lahko uspešnejše in na podlagi svobodne izbire prodajali svojo delovno silo. Takšna retorika gre z roko v roki z individualistično logiko poznega kapitalizma, v katerem je vsako dejanje posameznika dojeto kot investicija v samega sebe in njegovo prihodnost.

Ne smemo torej biti zaslepljeni in se vdati zdravorazumskim sklepom, da bo reforma prinesla radikalne spremembe, ki bodo vzgojile drugačne ljudi, ti pa bodo nato pod vprašaj postavili celotno dosedanje družbeno življenje človeka. Prav nasprotno: otroke bo vzgojila na spremenjenemu tempu dela in življenja ustrezen način. Kot že omenjeno, je reforma samoumevni odgovor na drugačno naravo dela in izkoriščanja v poznem kapitalizmu, v katerem primarni producent presežne vrednosti več ni razosebljen delavec v fabriki, temveč prekarec s fleksibilnim in dinamičnim načinom življenja.

Ob vsem tem seveda ne moremo mimo naslednjega vprašanja: če je šola primarni ideološki aparat kapitalistične države, so alternativni pedagoški modeli z drugačnimi principi dela in poučevanja sploh mogoči? Na to vprašanje ni jasnega odgovora, v prejšnjem stoletju pa lahko zasledimo kar nekaj praks, ki so svoj čas, vsaka na svoj način delovale. Naj omenimo zgolj dve. Ena takšnih je bila Moderna šola anarhističnega pedagoga Francisca Ferrere v Španiji iz začetka dvajsetega stoletja, ki smo ji v preteklosti že namenili eno oddajo. Ta tako imenovana anarhistična šola je temeljila na racionalnem pouku, spodbujala kritično mišljenje ter zavračala vsakršne predsodke. Otrokovega truda ni nagrajevala, prav tako pa za nedelo ni predvidevala kazni niti v obliki slabih ocen ali pretepanja.

Drug primer poskusov alternativnega poučevanja pa najdemo tam, kjer bi ga morda najmanj pričakovali - v Veliki Britaniji sredi sedemdesetih. Njena ustanovitelja, lokalna učitelja John Ord in Bill Murphy, sta želela ustanoviti šolo, ki ne bi bila hierarhično zaznamovana, in tako se je rodila Londonska Svobodna Šola v Notting Hillu, ki ni imela ravnatelja in ni priznavala nikakršne avtoritete; skupaj so jo vodili, ustvarjali in usmerjali starši, otroci in učitelji. Število učencev v šoli je hitro poskočilo, saj je v revnem delavskem okolju, kjer je zrasla, za marsikaterega otroka predstavljala edino pot do izobrazbe. Po besedah njunih ustanoviteljev je šlo za delavsko šolo, ki se je trudila, da ne bi reproducirala vrednot srednjega razreda. Klasični kurikulumi in diskurzi poučevanja so namreč povsem spontano prirejeni za srednje in višje razrede, iz česar logično sledi, da šola nujno reproducira neenakost. Po prvotnem uspehu so Svobodne šole začele rasti kot gobe po dežju. V vseh večjih angleških mestih si lahko našel vsaj eno. Večina jih je hitro propadla, saj so na odpor naletele tako pri ljudeh kot lokalnih uradnikih. Šole so namreč izgledale vse prej kot šole: ni bilo urnika, ocen, obvezne prisotnosti, šolnin ali počitnic. Otroci so dobesedno počeli, kar so želeli, pri tem pa jim nihče ni bil v napoto, še več, spodbujali so jih. Čeprav se takšen pristop do izobraževanja sliši kot izrazito neučinkovit, za marsikoga celo heretičen in škodljiv, nihče izmed otrok ni odrasel v razbojnika, narkomana ali pristal v katerikoli drugi marginalizirani skupini. Pravzaprav jih ima večina solidno življenje, na šolo pa imajo prav vsi lepe spomine.

Če na koncu potegnemo črto, lahko zaključimo, da je pri presojanju izobraževalnih reform in pedagoških modelov zmeraj potrebno v zakup vzeti motive, ki za njimi stojijo, čeprav so ti lahko povsem nezavedni in spontani. In tudi če nekatere izmed teh predlaganih sprememb širokogrudno pozdravljamo, moramo biti do njih vedno kritični in izpostaviti prav tisto, kar je zakrito. Reformo na Finskem lahko v tej luči jemljemo kot pozitivno spremembo, ki bo šolanje za marsikaterega otroka naredila prijetnejše, čeprav ostaja v funkciji interesov vladajočega razreda. V njegovem interesu pa je čimveč populacije pripraviti na spreminjajoče se vzorce življenja ter jih opremiti s potrebnimi veščinami, s katerimi bodo lahko preko trga delovne sile čimbolj efektivno pomagali akumulirati kapital. Šole in pedagoški modeli, ki resnično izpodbijajo prevladujoče vzorce oziroma se to vsaj aktivno trudijo, pa so brez širše politične akcije lahko zgolj otočki dobrih praks z omejenim dometom in že od vsega začetka z zanko okoli vratu.

V šolske klopi se je nekoliko melanholičen vrnil Grandovec.