MARŠ PROTI JAVNEMU OSNOVNOŠOLSKEMU IZOBRAŽEVANJU?

MARŠ PROTI JAVNEMU OSNOVNOŠOLSKEMU IZOBRAŽEVANJU?

Oddaja
5. 5. 2017 - 14:00

Pred približno tremi tedni smo bili priča sprejetju novele Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, v katerem je na novo zapisano, da se mora javni program tako v javnih kot zasebnih osnovnih šolah financirati stoodstotno iz državnega proračuna. S tem je vlada upoštevala ustavno odločbo iz leta 2014, ko je Ustavno sodišče razsodilo, da je različno financiranje osnovnošolskega obveznega programa javnih in zasebnih šol, kot ga določa Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja, neustavno.

 

Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja je začel veljati že leta 1996, v njem pa je bilo v 86. členu zapisano, da zasebnim osnovnim šolam za izvajanje obveznega in razširjenega programa pripada 85 procentov javnih sredstev, medtem ko imajo javne šole obvezni in razširjeni program financiran stoodstotno. Kot vidimo, je torej z novelo zakona prišlo do izenačitve financiranja obveznega programa med javnimi in zasebnimi osnovnimi šolami. Sprejeta novela zakona je dvignila kar nekaj prahu. Na eni strani koalicija trdi, da s to sprejeto novelo zakona le upošteva ustavno odločbo iz leta 2014, na drugi strani pa tako znotraj vladne koalicije kot parlamentarne opozicije opozarjajo, da naj bi sprejeti zakon načenjal kakovost javnega šolstva. Da pa ne sklenemo prehitro kakršnih koli zaključkov, si velja soočiti vse argumente in jih ustrezno pretehtati.

 

Poglejmo si, kaj pravzaprav piše v zakonodaji. V Ustavi Republike Slovenije je pod 57. členom zapisano, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se mora obvezno financirati iz javnih sredstev. Država pa mora zagotavljati možnosti, da si državljani lahko pridobijo izobrazbo. Od Ustave Republike Slovenije pa se zdaj premaknimo k Zakonu o osnovni šoli, kjer v 5. členu piše, da imajo starši pravico izbrati osnovnošolsko izobraževanje svojih otrok v javni ali zasebni šoli ali kot izobraževanje na domu.

 

V 15. in 20. členu pa je predstavljeno, kaj pravzaprav obsegata obvezni in razširjeni program osnovnošolskega izobraževanja. V zakonodaji obvezni program osnovnega šolstva obsega obvezne predmete, izbirne predmete in ure oddelčne skupnosti. Razširjeni program pa obsega podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti ter šolo v naravi.

 

Za nas je zelo pomemben še 87. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki pravi, da zasebni šoli ne pripadajo javna sredstva, če je zaradi vpisa v zasebno osnovno šolo ogrožen obstoj edine javne šole v tistem okolišu. Ker je najprej naš namen, da soočimo vse pomembnejše argumente, je potrebno pozornost usmeriti še na razsodbo, ki jo je izreklo Evropsko sodišče za človekove pravice in na katero so se sklicevali tudi nasprotniki novele zakona. Gre namreč za razsodbo, ki jo je Evropsko sodišče za človekove pravice izreklo v primeru Belgium Linguistics. V tem primeru se je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo za stališče, da mora država staršem zagotoviti brezplačno osnovnošolsko izobraževanje v javnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah in v tem primeru zakonodajalcu tudi naročilo, da mora evropsko protiustavnost odpraviti.

 

Prvi klici po izenačevanju financiranja zasebnega osnovnega šolstva segajo že v leto 2001. Torej - bila je izražena želja po financiranju obveznega, ne pa tudi razširjenega programa zasebnih osnovnih šol. Ustavno sodišče je namreč takrat odločalo o enakem predlogu kot kasneje leta 2014, vendar je takrat odločilo, da različno financiranje obveznega programa v javnem in zasebnem šolstvu ni v nasprotju z ustavo. S to odločitvijo Ustavnega sodišča je pritisk na Ustavo Republike Slovenije za nekaj časa poniknil, vendar ne za dolgo.

 

Ustavno sodišče je postopek za oceno ustavnosti zopet začelo preučevati leta 2014, na pobudo Zavoda svetega Stanislava in staršev učencev na tej šoli ter nekateri drugi pobudniki. Vsem njim se je še vedno zdelo sporno, da morajo doplačevati šolnino za nekaj, kar je ustavno določeno, da mora biti brezplačno. Tokrat pa je Ustavno sodišče svojo odločitev iz prejšnjega desetletja spremenilo. Odločili so, da je različno financiranje obveznega programa na zasebnih in javnih šolah potiustavno in da se mora oboje financirati stoodstotno iz državnega proračuna. Novela zakona pa bi morala biti po odločitvi Ustavnega sodišča spisana in sprejeta v roku enega leta.

 

Na vladni mizi pa je predlog novele zakona pristal šele februarja letos. To velikansko zamudo je ministrica za šolstvo Maja Makovec Brenčič opravičevala z nič kaj zadovoljivim odgovorom, da so hoteli pripraviti čim bolj celovit zakon, ki bo urejal zasebno šolstvo. Februarja, ko so se torej koalicijski partnerji prvič usedli za mizo, da bi razpravljali o noveli Zakona o organiziranju in financiranju vzgoje in izobraževanja, je morala vlada razpravo prekiniti, ker ga kolalicijski stranki DeSUS-a in Socialnih demokratov nista podpirali, zato niti ni prišlo do glasovanja.

 

Po približno dvomesečnem premoru in usklajevanju so se koalicijski partnerji naslednjič in tudi zadnjič za skupno mizo zbrali na začetku aprila. Takrat pa je nepričakovano zakon podprl tudi DeSUS, ki mu je nasprotoval že od samega začetka, in tako obrnil hrbet ministrom Socialnih demokratov, ki so izmed koalicijskih partnerjev ostali edini proti noveli zakona. To pa je pomenilo, da je z DeSUS-ovo podporo novela zakona pri glasovanju prejela dovolj glasov. Za novelo so torej glasovali ministri iz vrst SMC-ja in DeSUS-a, trije ministri iz vrst SD-ja pa so glasovali proti. Novela je bila tako poslana v Državni zbor, kjer bodo o njej na seji dokončno odločili še poslanci.

 

Poglejmo si, kaj noveli zakona očita stranka Socialnih demokratov, ki je na koncu edina od koalicijskih partneric noveli še nasprotovala. V njihovih vrstah so prepričani, da bo s to novelo zakona prišlo še do večjega upada kakovosti javnega šolstva ter da se bodo neenakosti še povečevale. Predsednik sveta Socialnih demokratov za izobraževanje znanost in šport Jernej Pikalo je na njihovi spletni strani opozoril, da tisti zasebniki, ki prevzemajo obvezni šolski program, tega ne izvajajo v enakem obsegu, kot se izvaja v javnih šolah, in poudaril, da bodo davkoplačevalci plačevali program, ki je po obsegu manjši od programa v javnih osnovnih šolah.

 

Odločitev koalicijskih partnerjev je v reviji Mladina kritizirala tudi profesorica s Pedagoške fakultete Veronika Tašner. V članku je zapisala, da se ji zdi čudno, kako je lahko Ustavno sodišče v isti ustavi prepoznalo zahtevo po financiranju, potem ko jo je leta 2001 zavrnilo. Prepričana je, da so se v Sloveniji ekonomsko krizo lotili reševati s povečano pozornostjo za zasebne interese in zmanjševanjem skrbi za javno dobro. Meni, da je ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič popustila pritiskom interesov zasebnikov in jim tako daje dodatno finančno podporo, medtem ko javnemu šolstvu samo še jemlje.

 

Najbolj idealno rešitev, ki bi po njenem rešila vse tegobe, pa vidi v spremembi spornega ustavnega člena številka 57, v katerem bi moralo biti zapisano, da se mora v celoti financirati le javne osnovne šole. Njeno mnenje delijo tudi v strankah Socialnih demokratov, Združene levice in stranki Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov. Za spremembno ustave so bili sicer tudi v stranki DeSUS, vendar jim trenutno zaradi dejstva, da so si aprila glede novele zakona premislili, ne moremo pripisati, da si spremembo ustave še vedno želijo. Zastavlja pa se tudi vprašanje, zakaj so si premislili, čeprav se zdi, da so svoje delo tudi v tem primeru opravili skriti, javnosti nevidni dogovori.

 

Toliko za danes, s tematiko nadaljujemo naslednji teden ob isti uri, na isti frekvenci.

 

Zakaj so v vrstah DESUS-a tako zelo nekonsistentni, se sprašuje vajenec Dejan.

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.