MARŠ PROTI JAVNEMU OSNOVNOŠOLSKEMU IZOBRAŽEVANJU? Drugi del

MARŠ PROTI JAVNEMU OSNOVNOŠOLSKEMU IZOBRAŽEVANJU? Drugi del

Oddaja
12. 5. 2017 - 14:00

Prejšnji teden smo začeli z obravnavo novele zakona, ki prinaša stoodstotno financiranje obveznega programa zasebnega šolstva. Zapisali smo, kaj predpisuje zakonodaja, in orisali, kaj noveli očita opozicija. Ta teden pa bomo podrobneje pogledali, če so kritike opozicije upravičene, ter na koncu na podlagi zapisanega potegnili sklep.

 

Najprej poglejmo kritiki iz stranke Socialnih demokratov, ki pravita, da bo zaradi takšne ureditve število zasebnih šol začelo naraščati ter da naj bi jih začelo obiskovati več otrok. Zasebne šole se v Sloveniji nahajajo zgolj v večjih mestih in trenutno niti nimajo dosti možnosti, da bi se njihovo število začelo drastično povečevati. Saj zakonodaja s 87. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki pravi, da zasebni šoli ne pripadajo javna sredstva, če je zaradi vpisa v zasebno osnovno šolo ogrožen obstoj edine javne šole v tistem okolišu, ščiti mrežo javnih šol.

 

V vrstah Socialnih demokratov so se za utemeljitev svojih argumentacij podali tudi onkraj naše meje in opozorili, da je v tistih državah, kjer že imajo sprejet zakon o enakem financiranju obveznega programa javnega in zasebnega šolstva, natančneje so izpostavili Čile in Švedsko, med drugim prišlo tudi do povečevanja neenakosti ter upadanja kakovosti javnega osnovnega šolstva. Saj so v zasebne šole začeli zahajati zgolj otroci iz premožnih družin, ostali pa so ostali v javnih. Ti dve kritiki že plujeta v pravo smer, ampak sta s strani Socialnih demokratov slabo argumentirani.

 

Najprej, kako lahko sploh primerjamo Slovenijo z državami, kot sta Čile in Švedska. Gre namreč za dve veliko večji državi, ki imata tudi veliko večja mesta in veliko več javnih in zasebnih šol. Da ne omenjamo popolnoma drugačne politike, ekonomije in ostalih spremenljivk. Tako lahko upravičeno dvomimo, da imajo v teh dveh državah sprejet zakon, ki bi omejeval financiranje zasebne šole, kot velja to v Sloveniji. Pa tudi če ga imajo, se lahko vprašamo, koliko več zasebnih šol je sploh možno zgraditi v Sloveniji, da le-te ne ogrožajo edine javne šole v tistem okolišu. Zato je bolj relevantno, da argumentov ne iščemo preko naših mej, ampak v dejanskih razmerah znotraj Slovenije.

 

Morda bi bilo bolje, da, če že kritiziramo, kritiko zastavimo nekoliko drugače, kot so to storili v stranki Socialnih demokratov. Profesorica Veronika Tašner je v Mladini podala bolj relevantne kritike, ki jih bomo sedaj oplemenitili z argumenti.

  

Začnemo lahko s preprostim dejstvom, da bodo s tem zakonom zasebne osnovne šole na splošno pridobile nekaj več denarja, ker bodo še vedno zaračunavale šolnine, čeprav obljubljajo, da bodo le-te manjše. Seveda pa ni nobenega garanta, da bodo šolnine ostale enake ali da jih ne bi postopoma celo višali. Poleg tega lahko zasebne šole dodatno financira njihov ustanovitelj, medtem ko javne šole ostajajo odvisne samo od javnih sredstev. To vse pa pomeni, da lahko zasebne šole na dolgi rok zagotavljajo vse boljše materialne pogoje, medtem ko se na drugi strani javne šole soočajo z varčevalnimi ukrepi in posledičnim zniževanjem sredstev, kar pa lahko na dolgi rok ogrozi kakovostno javno šolstvo.

 

Že od začetka ekonomske krize se namreč javno šolstvo sooča z ostrimi varčevalnimi ukrepi. V zadnjem poročilu Education at a Glance 2016 je to potrdila tudi Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, bolj znana pod kratico OECD. Rezultati raziskave kažejo, da Slovenija s 4,8 odstotka BDP za izobraževanje nameni 0,4 odstotka nižji BDP, kot je povprečje v Evropi. Prav tako je Slovenija poleg Španije edina, ki je ob siceršnjem občutnem povišanju celotne javne porabe, prav nasprotno, sredstva za izobraževanje znižala, in sicer za kar 12 odstotkov v obdobju od leta 2008 do 2013.

 

Torej lahko pritrdimo profesorici Veroniki Tašner, ki je vlado obtožila, da ne upošteva svoje obljube o varovanju javnih interesov. Posebej problematično bi bilo, če bi se rezi v proračunu za javno šolstvo še nadaljevali. Vendar vseeno je treba izpostaviti, da bi za celovit razcvet zasebnih šol morali odpraviti 87. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja.

 

S strani vlade seveda ni čisto logično, da se na eni strani povečuje financiranje zasebnega šolstva, na drugi strani pa reže v proračun javnega. Ob tem je sicer morda še za izpostaviti, da je malo verjetno, da bi to povišanje financiranja zasebnega šolstva dejansko spremenilo delovanje javnega. Gre bolj kot ne za princip, za katerim stoji vlada. Večji problem se, kot smo videli, skriva v sami količini namenjenih sredstev za javno šolstvo. Torej bi ob predpostavki, da so se odločili upoštevati ustavo in Ustavno sodišče, morali obenem simultano povečati tudi financiranje javnega šolstva, saj bi edino tako sledili svojim predvolilnim obljubam ter preprečili osiromašenje javnega šolstva.

 

Stoodstotno financiranje obveznega osnovnošolskega programa je v Sloveniji sicer res ustavno določeno in potemtakem uradno niso ravnali napak. Vendar bi bila veliko bolj razumna odločitev vlade, ki naj bi ščitila javne interese, prav sprememba ustave ali še bolje sploh ne sprejeti ali predlagati takšne in podobne novele zakona.

 

Vseeno pa poglejmo, kaj bi sprememba ustave morebiti prinesla. V primeru, če bi prišlo do spremembe ustave, bi v njej pisalo, da država zasebnih šol ne rabi stoodstotno financirati. Potemtakem lahko predvidevamo, da bi država v tem primeru minimalizirala financiranje, saj bi s tem prihranila na državnem proračunu. Iz tega pa sledi, da bi se v zasebne šole res lahko vpisovali samo otroci iz bogatih družin. Verjetno zasebne šole tudi ne bi več izvajale obveznega osnovnošolskega programa in bi se posledično zaradi veliko višjih šolnin res povečale neenakosti na podlagi vpisa.

 

Bi pa v primeru spremembe ustave in prej zapisanih predvidevanj javno šolstvo dobilo več denarja. To pa pomeni, da bi se lahko na javnih šolah izvajali še kvalitetnejši programi, kot se izvajajo trenutno. Tako bi morda res prišlo do neenakosti pri vpisih v javne in zasebne osnovne šole, vendar, kar je pomembneje, ne bi prišlo do tako velikih razlik v kakovosti. Kakovostno in brezplačno izobraževanje je ena izmed osnovnih pravic vseh ljudi. In recimo, da so s to sprejeto novelo zakona to res izpolnili. Vseeno pa vlada ne more enačiti javnih in zasebnih šol. Ker lahko zasebne šole zavoljo šolnin in donacij kopičijo denar, javne šole pa ne, se mora nujno povečati financiranje javnih, saj je to edini logičen način, da se ohrani kvalitetno javno šolstvo.

 

Če potegnemo črto, lahko rečemo, da ima vlada torej dve možnosti, da zavaruje ter omogoči kakovostno javno osnovnošolsko izobraževanje. Prvič, da spremeni ustavo. In drugič, da poveča financiranje na strani javnega šolstva. Ker če na eni strani povečuješ financiranje za zasebno šolstvo, na drugi pa zmanjšuješ financiranje javnega, na dolgi rok delaš škodo javnemu šolstvu. Kot kaže, pa vlada nima teh načrtov, saj je bil pretekli teden sprejet nacionalni reformni program za leti 2017 in 2018, kjer vlada iz proračuna ni namenila občutno več denarja javnemu šolstvu.

 

Socialni demokrati, ki so najštevilčnejša opozicijska stranka pri tej noveli zakona, se morajo zavedati, da z nekaj zgrešenimi in nekaj slabo argumentiranimi kritikami pač ne bo rezultata. Gre se pa za pomembno zadevo. Zavedati se morajo tudi, da sprejeta novela zakona ni vir težav, ki pesti javno šolstvo. Je le posledica in korak dlje v boju med javnimi ter zasebnimi interesi. Vir težav, ki pesti javno šolstvo, je namreč v njegovem slabem in nestabilnem financiranju.

 

Za kakovostno javno šolstvo navija vajenec Dejan

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.