Kaj v resnici melje moja kolesja? | Radio Študent

Kaj v resnici melje moja kolesja?

Mnenje, kolumna ali komentar
15. 5. 2017 - 16:00

Četrtega maja so z esejem letošnji maturanti, med katere šteje tudi pisec te oddaje, pričeli z maturo. Javnost je nestrpno čakala na škandal: pomnimo, lani se je večer pred esejem zgodil leek naslova. Letos pa je javna sfera - od Vala 202 do Romana Vodeba in še milijona drugih - grešnega kozla našla v naslovu, ki se je glasil “Samomor kot izhod iz kolesja,” pri čemer se je večina kritikov na dolgo in široko ukvarjala z dijaki in njihovo zmožnostjo oz. nezmožnostjo pisanja o tabu temah, kot je samomor.

Letošnja bera srednješolcev je brala Bartolovega Alamuta in Huxleyev Krasni novi svet. Če hočemo resno govoriti o problematičnosti ali neproblematičnosti naslova, moramo za začetek na kratko obnoviti romana.

Alamut govori o istoimenskem gradu v Iranu, kjer je imela v času križarskih vojn svoj center ena izmed izmailskih sekt. Njen idejni vodja je ostareli Hasan ibn Saba, ki pa ima velik načrt. Vzgaja atentatorje, morilce oziroma asasine, ki gredo pogumno v smrt. Da bi utrdil njihovo vero, za gradom obnovi vrtove polne lepih deklic, v katere pošlje nedolžne mladeniče, ki jih prej omami s hašišem. Mirjam, neke sorte vodja vrtov, se zaradi razočaranja, ki sledi, ko sprevidi grozovite posledice načrta, ubije.

V Krasnem novem svetu so vsi vedno srečni - čeravno je svet za zunanjega opazovalca distopija. Vsi se rodijo iz epruvet, njihova vloga je že vnaprej določena, družba je sestavljena iz kast. Ljubezen je zreducirana na spolno zadovoljevanje, sreča pa izvira iz popolne droge imenovane Soma. V ta svet pride tujec, John Divjak, ki je bil rojen v rezervatu, kjer je družba veliko bolj podobna družbi 21. stoletja, polna konzervativnih načel, religije in ostalih fantazem. Ker je svet, v katerega se je naselil, zanj preprosto nevzdržen, s odsotnostjo čustev preveč drugačen, se na koncu romana obesi. Pred tem sicer poizkusi s politično intervencijo: iz bolnišnice pomeče vso zalogo Some, kar pa nima vpliva na politični sistem kot tak, marveč izpade kot ponesrečen osebni izpad.

Ravno potreba, da romana obnovimo, nam že pokaže del razloga, zaradi katerega so kritike naslova eseja zgrešene. Maturitetni esej ni prosti spis na temo samomora, kot so to predstavili določeni kritiki. Maturitetni esej vsebuje zelo natančna navodila in maturant bo, vsaj, če želi maturo opraviti, večidel eseja analiziral dela. To pomeni, da bo vsak esej zelo podrobna razprava o samomorih v knjigah, o razlogih zanje in o njihovi simboliki - in ne samo na papir izlito trpljenje mladega ubogega dijaka, ki ne zmore razmišljati o samomoru. Drugo vprašanje je, če je samomor res najbolj ključen moment obeh del ter ne bi bilo morda bolj produktivno analizirati kaj drugega - tako daleč večina kritik izbire esejskega naslova ne pride.

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so poleg vsesplošne kritike morbidnosti naslova podali še drugo obrazložitev, zakaj se jim naslov zdi neprimeren: "Razpravljanje o samomoru s širšimi množicami bi moralo vedno biti usmerjeno v njegovo preprečevanje in odpiranje drugačnih rešitev. Na maturitetnem eseju to zaradi postopka samega - vsak piše sam in na koncu tudi ostane sam s svojim mnenjem - seveda ni mogoče." Kritika spet ne zadane problema.

Na inštitutu se najverjetneje ne zavedajo, da so dijaki dela temeljito obdelovali pri pouku, kar pomeni, da so prišli tudi do samomorov, saj so ti vsemu navkljub pomembni deli obeh zgodb. To pomeni, da so dijaki tematiko spoznavali skupaj s profesorji in ostalimi dijaki, kar to zgodbico o mehurčku ubogega dijaka, ki se z vprašanjem samomora sooča sam, relativizira. Na koncu koncev pa, zakaj naj bi bil govor o samomoru sploh tabu? V Sloveniji je samomorov veliko, imamo jih približno 500 na leto, od tega okoli 10 letno med ljudmi mlajšimi od 19.  Če v eseju ne bi obravnavali samomora, bi pa atentat ali pa manipulacijo, skratka nekaj, kar pač je del človeškega vsakdanjika, pa če nam je to všeč ali ne. Če ne bi bil Alamut, bi bila pa Ana Karenina, o kateri so maturantje pisali lani. Na koncu eseja se dijak tako ali tako opredeli za ali proti, kar pomeni, da lahko tudi veselo kritizira samomor. Samomor pa je konec koncev družbena realnost, s katero se bodo maturantje slej ali prej primorani soočati.

V bistvu maturante v kratkem čaka velik šok, in to niso samo rezultati mature. Ko si enkrat iz večinoma varnega srednješolskega okolja postavljen v resnični svet, postane veliko krutih reči del vsakdana. Dijaki naj berejo o samomoru in ostalih morbidnih resničnostih našega sveta. Naj pišejo o tem in naj probleme rešujejo. O problemih, kot so samomorilnost, brezposelnost, radikalizacije političnih opcij ali karkoli drugega, naj dijaki razglabljajo v šoli in izven nje. Tabuizacija takšnih tematik ne bo nikogar opremila, da se z njimi sooča. To je tako, kot bi prepovedali govor o holokavstu in bili potem presenečeni, ko dijaki ne vedo, kako se soočiti z antisemitizmom.

Naslovimo sedaj pravi problem naslova. Dijak se lahko odloči ali podpira ali nasprotuje samomoru, toda ne glede na končno odločitev ga je naslov omejil, ker reševanje sistemskih problemov naloži individuumu, tako da probleme psihologizira. Ne glede na dijakovo osebno preferenco je reševanje problema in s tem breme položeno na pleča posameznika. Kolesje sistema je predstavljeno kot dejstvo, ki se ne spreminja in se ne more spremeniti in tako je problem s sistemom bolj kot ne predstavljen zgolj kot problem posameznika.

Huxlejev John Divjak živi v distopični različici prihodnosti. Bartolova Mirjam ugotovi, da je sama zgolj orodje v rokah velikega vodje. Oba sta postavljena na pozicijo dveh posameznikov, pri katerih pride do neke vrste demistifikacije: zavesta se dejanske narave sistemov, ki jih naseljujeta, ali rečeno drugače, podre se fantazma, ki je prej vsemu dajala smisel. In ko dijak analizira možnosti rešitve, analizira le individualne rešitve boja proti sistemu. Ne glede na stališče, ki ga dijak zavzame, zavzame izolacionistično individualistično pozicijo.

To je problematično iz enakega razloga, zaradi katerega so druge kritike zgrešene. Naša resnična izvenšolska realnost je kruta, neprijetna - sistem še zdaleč ni popoln. Obdajanje dijakov z vato preko tabuizacije določenih tem ne bo pomagalo. Skoraj enako slabo pa je, da se dijakom sicer prizna, da obstaja problem, vendar se ta problem zreducira na neko fantazmatično rešitev individualnega človeka, ki potem ponudi dve rešitvi - prilagoditev ali izhod. Sistema posameznik sam ne more spremeniti, ker sistem ni nek motor v parlamentu, ki bi se ga dalo naoljiti in mu dodati kakšen parameter ali dva. Sistem smo v bistvu mi, ljudje. Čeprav sistem v naših glavah morda deluje kot neka idealistična entiteta, kolesje, ni v praksi nič več kot množica ljudi, množica malih koles.

Zato je kolesje sistema neprimeren termin: predvideva neko večnost in nespremenljivost. Ravno Mirjam in John se zavesta, da je sistem sestavljen zgolj iz ljudi. Ravno onadva vidita preko tega. Sicer se sama ne lotita spremembe, ampak kljub vsemu ne verjameta v neko višjo entiteto sistema. Zatorej sistemske spremembe ne zmore spremeniti zgolj en posameznik. Sistem lahko spremeni šele kolektivna akcija, ki, ko doseže kritično maso, začne spreminjati prakse našega obstoja. Problema, kot je brezdomstvo, ne bodo rešili posamezniki, ki donirajo kovanec ali dva. Takšni problemi so lahko razrešeni le skozi sistemske rešitve, ker so pač sistemski problemi in ne težave posameznika.

Maturantje so ljudje z volilno pravico. Ljudje, ki vstopajo v svet odraslosti, v svet, ki ima veliko težav, ki se jih lahko reši le kolektivno. Zato ni dobro, če razmišljajo v sklopu kolesij sistema, v sklopu neke nespremenljive večnosti. Dobro bi bilo, da bi si dijaki upali misliti nek drug svet, svet, ki je boljši, in se zanj tudi boriti. Tako kot mladini sporoča Pavček na koncu ene izmed najlepših pesmi:

“A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.”

 

facebook twitter rss

Komentarji

najs.

samomor kot izhod iz kolesja so dali naslov? oprostite ampak meni bi bilo bolj smiselno marsikaj drugega ob navedbi teh dveh del, kar bi podpiralo maturante k avtonomnemu konstruktivnemu mišljenju.

Ja to je kar dober esejčič. Če daš skupaj Bartola in Huxleya, v bistvu daš skupaj dve deli, ki nimata veliko skupnega, če mene kaj vprašate. Se pa strinjam s piscem komentarja, ko omenja to kar omenja na koncu komentarja. Vendar še vedno morbidnost prevladuje, predvsem do tu, da se izbranci, ki so izbirali maturitetni naslov niso mogli spomniti nobenega drugega presežnega naslova - kot vprašanje samomora. Morda je prav tu indikator te težnje k ne-konstruktivnosti vzgoje slovenske mladine s strani nekih starih avtoritet vzgojenih v duhu nemških šol reda in pokore. No, tako pač mislim jaz.

Obe knjigi sta odlični in zelo zanimivi.

Kar se tiče pa teme in nastalih konflitkov:

Stvari nikoli niso črno-bele. Človek kot tak, je tako različen, da je tudi tovrstna polemika večplastna.

Na eni strani je dojemanje tako pisca, kot bralca preveč subjektivno, da bi dal prav ali enim ali drugim. Kdo pa pravi, da vsi gledajo na dojemanje naslova eseja tako, kot piše npr. tale avtorica članka?

Mene osebno bolj motijo druge stvari, o kterih pa se ne razglablja.

Npr. zakaj sploh samomor je tabu tema? Ali npr.kdo za vraga je neka oseba (minister), da lahko samostojno odloča o naslovih esejev? Je res tako nad nami, da 've' kateri naslov dijaki rabijo?

Tako dam delno prav tudi ljudem, ki navajajo, da je vseeno (tudi, če s tem ni nič narobe) dovolj drugih primernejših tem za pisanje – glede na zrelostno obdobje dijaka. Sploh iz perspektive, ker bodo te eseje ocenjevali ljudje, ki morda pojma nimajo, ko bi šlo za rešitve pri tovrstnih stvareh. V tem priemru 'prfoksi', ki imajo sami pogostokrat tako 'razdrmano' družinsko življenje, so nevešči pri osnovah komuniciranja in ravnanja v stresnih situacijah in kot taki neprimerni za dajanje ocen dijakom, ki bodo o tej temi govorili. Torej ima tudi inštitut po svoje prav…ker tudi, če so o tem temeljito govorili, so govorili morda z ljudmi, ki še pri sebi nimajo pošlihtano.

Če povzamem…te teme so nuja, ko gre za razmišljanja mladih. A ne na tak način…morda na bolj 'nevtralen' način, npr. v obliki socialnega krožka, kjer bi se spis pisal s stroko iz področja psihologije in filozofije skupaj .

Morda je ravno to tudi pravi vzrok, da pri tovrstnih temah pride do konflikta: Pomanjkanje nekaterih bistvenih življenjskih vrednot pri posamezniku (komunikacijske sposobnosti, psihologija odnosa, morala, zmernost, etika, transparentnost) ter favoriziranje in pretiravanje z nekaterimi obstranskimi vrednotami: ocene, etikete, ambicija, ego, kariera, denar…. In to tako pri 'navadnem' človeku, dijaku, kot 'strokovnjaku'.

Če se človek pogosto 'hvali', da je pomagal, ali da je strokovnjak za to in to, je že v štartu sam sebi nalepil prizvok pokvarjenosti, narcisoidnosti….

No ja Alen sej razumem delno o čem govoriš, čeprav nisi najbolj precizen, ampak vseeno samomor je v SLO še vedno tabu tema, morda ravno zato ker ga je toliko in imamo povsem nerazvite strukture in službe kako naj se s tem ukvarjajo. Podobno je na primer z depresijo. Ista zgodba. Nedavno mi je nekdo povedal, da v SLO sploh niso urejene službe psiho-analitskega svetovanja, da to pri nas še ni zakonsko urejeno, torej ja ... vsekakor sem mnenja tudi jaz, da samomor v SLO je tabu tema, v bistvu vse oblike motenj v psihološkem ravnovesju posameznika so pri nas tabu tema.
Zatorej za maturitetni esej govorit o tem? jah... Tudi jaz sem mnenja, da so veščine in razvoj komunikacijskih sposobnosti srednješolskih učiteljev, vsaj po mojih izkušnjah, dokaj omejene, sedaj če so te ljudje usposobljeni za filozofsko-sociološko-psihološke debate? Ne vem, dvomim pa.
je pa zanimivo kar praviš, ker recimo na Japonskem na primer pa samomor je častno dejanje v nekaterih primerih. V različnih kulturah obstojijo različni vrednotni sistemi družbenih fenomenov. To bi recimo bila malo bolj zanimiva perspektiva.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.