Ne-ne-uke množice

Ne-ne-uke množice

Oddaja
30. 1. 2017 - 16:00

Imel sem že pripravljeno temo za podkatedrski komentar. Lepo spisan in spravljen v počivanje. V nedeljo bi ga še enkrat preletel in to bi bilo to. Nameraval sem pisati o odprti tehnologiji in pedagogiki. Nato pa se mi je med drsenjem po objavah na Facebooku pojavila Dnevnikova kolumna.

Kolumno je spisal Goran Vojnović. Na začetku prispevka poskuša povezati svojo izkušnjo branja dveh romanov s pojavi populizma. Pripoveduje o tem, kako je ob branju modernističnih, abstraktnih stavkov in verzov v enem izmed romanov zaznal srčico tega, kar problematizira kot populizem. Pustimo ob strani kritiko, da je avtor najbrž bral bolj novobaročno pisanje in opisovanje, a naj to problematizirajo drugi.

Kar me zanima, je pojasnjevanje pojavov populizma, ki jih Vojnović povzame s citatom iz drugega od romanov, ki gre tako: »Barvite pridevnike velja s pridom uporabljati, ljudstvo pripovedi najbolje razume s pomočjo slikovitih predstav, če so pretirane, toliko bolje, učinkovito je igrati na čustva, abstraktno mišljenje, kategorije in pojmi so za ljudstvo orehi, ki jih s svojimi umskimi zmožnostmi niso sposobni streti.«

Recimo, da poskuša avtor v začetkih podati določeno kritično diskurzivno analizo. Malo se poda v analiziranje političnega spektakla oziroma kar spektakla kot takega na ravni podob in čustev. Nato nadaljuje, “a uspeh različnih vrst populizma v sodobnem svetu namiguje na to, da te množice morda le niso tako zelo pismene, kot bi si mi želeli, in da izobrazba sama po sebi ljudi ne ščiti pred političnimi manipulacijami”.

Tisto, kar manjka vsemu temu, je le še oznaka “slovenceljni” in avtor bi poletel v kritičnega javnega intelektualca ob bok poznanim kolumnistom, ki prav tako uporabljajo podobne tehnike analiziranja in razlaganja aktualnopolitičnih fenomenov. Takšno razlaganje gre v smer prepričanja, da neuke množice le vsrkavajo ideologijo in imajo tako “napačno” zavest od tiste prave, ki bi si jo “mi” želeli, kot navaja Vojnovič. Ponavadi se temu doda še par površnih, ravno tako antipopulističnih kritik desnice, kajti dobro se ve, da suverene vedoželjne množice, ki si je “mi” želimo, ni mogoče enačiti z nevedno množico, ki jo skrbijo le sebični lastni materialni interesi.

Podobnosti takšnih prijemov komentiranja aktualnopolitičnih dogodkov so se pokazale tudi pri nedavni problematiki o zaposlovanju v podjetju Revoz. Kritike, da Revoz ne more zaposliti novih sodelavcev, so letele na neproduktivni in neuki del množice, ki naj bi izrabljal družbeno mezdo v obliki socialne pomoči namesto iskanja zaposlitve. Vse, kar bi bilo treba narediti, je tako nagovoriti te neuke množice, da se mobilizirajo in postanejo aktivni, socialno odgovorni člani družbe, takšni, kakršni naj bi skozi proces kulturnega opismenjevanja v očeh srednjega razreda šele postali.

V teh primerih je kvazikritični antipopulizem striktno nereflektirano populističen in zavzame obče mesto v slovenskem polju javnih intelektualcev. V svojih antipolitičnih tezah o tem, kako se je nekje na poti tranzicije in do danes izgubil razum, da množice nasedajo političnim manipulacijam in tako dalje, je sam zelo političen, ko vzpostavlja kulturno distinkcijo do teh neukih množic. Kot v svojem članku ugotavlja Primož Krašovec, gre pri tem za obliko “razredizma” - “srednji razred ravno zato, ker ni zares razred, temveč kulturno določena družbena skupina – aktivno in intencionalno uporablja kulturo za lastno reprodukcijo in ustvarjanje razlike in socialne razdalje od drugih družbenih skupin.”

Tako tudi nereflektirani antipopulizem v precejšni meri zavzema poglavitno mesto v slovenskem srednjem razredu. Pri poudarjanju kritike političnega spektakla ali aktualnopolitičnega dogodka ta postavi antipolitično tezo, da gre pri vsem le za ideološko zbadanje in politično manipuliranje, ter zanemari materialne pogoje, ki pa mogoče prispevajo k vzniku nekaterih političnih zahtev in želja, pa naj bodo te še tako manjšinske. S tem ko se poskuša nekdo izvzeti iz samega spektakla in odmakniti od ideologije, se spektakel in ideologija v družbenih odnosih že ves čas igrata z njim.

Stvarnost postsocialističnega razlagalnega stroja v Sloveniji se reproducira ravno skozi kulturo in distinkcijo srednjega razreda od “neukih” množic. Takšen prej omenjeni razlagalni stroj se je vzpostavil tudi skozi procese, ki jih velikokrat poimenujejo permanentno izobraževanje, to je takrat, ko se v družbenih odnosih spojita razsežnosti razlagalne institucije in družbe. Temu se v institucionalni meri pridružujejo še vzpostavljeni in razširjeni centri za vseživljenjsko izobraževanje, ki so v veliki meri posledica postfordističnega produkcijskega procesa.

Vzpostavljanje takšnih sistemov permanentnega izobraževanja in raznih tečajev za prekvalificiranje svoje poklicne usposobljenosti oziroma nabiranje novih tehnik za uporabljanje svoje delovne sile seveda ni nujno slabo ali napačno. A omogoča srednjemu razredu opravičevanje določene kulturne distinkcije z zagovorom meritokracije. Tako lahko pridigajo, da nam je vsem na razpolago, da se prekvalificiramo in naredimo par tečajev več ter se zaposlimo v tem primeru v Revozu. Ob tem pa bi bilo nevzdržno, da bi slučajno za začetek kritizirali delovne pogoje in zahtevali dostojno plačilo, ker bi bilo to mogoče že preveč “populistično”.

Komentiral Amadej Kraljevič.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

veliki amadejček :-) nadaljuj s krašovcem :-)

:*

tud zelo všeč. izpostaviš neke zelo pronicljive reči in izhodišča za naprej. zdej kar se tiče *pojasnjevanje pojavov populizma* si zadel glavico na žebljico. prav vso to čudenje ob vsej nastali situaciji v tem letu, je samo vrh ledene gore, ki se jo je pedenalo kar že lep čas, pravzaprav od nastanka *medijev, časopisov* iz konca 19.stoletja. tudi novinarji ali komentatorji, ki so povabljeni danes h koritu slovenskega časopisnega tiska, so istočasno zgolj aparatus, ki ločuje od mi, ki vemo, od njih, ki ne vejo. ok, to je pač predispozitiv, ki ga moraš sprejeti, če hočeš v krog teh, ki pišejo, objavljajo, so torej brani redno in drugi komentirajo o njih, kot npr. v zgornjem prispevku. to je res super - narediti ogledalo tistim, ki mislijo, da intelektualno vejo, so torej zmožni sodbe, in tudi tistim, ki tvorijo diskurz in se istočasno ne zavedajo, kot omeniš ti, da se ideologija igra z njimi že lep čas - če ne drugega zgolj v obliki rasti samozavesti v slovenskem prostoru, da so nekdo ki lahko nekaj trdi in piše (ker to ipak ni dano vsakomur!), da so njihove trditve torej plod nečesa kar moramo tisti preostali, neuki spremljati in brati in komentirati.
dobro ja dobro. zelo dobra izhodišča si postavil.
v bistvu novinarji postajajo le en CEH, ki v letu 2017 polzi v *i am a super-star* imidž, jebi ga, tako pač je.

ceh je pač ceh. če se igraš se pač igraš. če dopustiš da se ti v državi razsraste sodrga, horda novinarjev, od POP TV-ja, A-kanala do Slovenskih Novic, najbolj branih v SLO, potem pač ne moreš pričakovati, da bo kdo še kaj prebral, tudi tisti, ki imajo potencial prebrati še kaj drugega. horda neukih, horda novinarjev pač ne predpostavlja množice ukih državljanov v demokratični državi. LOL

Zanimivo je tudi mnoštvo perspektiv, ki naj jih ponuja slovenski tisk. Kje namreč imamo dopisnike? Bakovič iz Kitajske, Kastelic iz Londona, kak novinar v parlamentu v Bruslju, ena v Moskvi, kak novinar v Beogradu in Zagrebu. In Videmšek, ki pokriva vse. Še kdo? Morda kdo kam potuje občasno. AMPAK drugače nas pa nič ne zanima, mi vemo vse! Pa tudi svet je velik samo toliko za nas. Zanimivo kajne.
Morda kakšna turistična reportaža, da lahko potujemo in smo mobilni - ampak to bi bilo pa to. Čez planke pošiljamo Mojco Mavec - kak dokumentarec na RTV SLO še pali. ampak to nas ne zmoti v našem regljanju. zelenem regljanju.

kljub vsemu še to. Pisanje recimo Alija Žerdina o napadu na Bruslju, kako so to storili socialno iznakaženi priseljenci, ki se v vseh svojih letih življenja tam niso zmogli asimilirati - je problematično. Zakaj? Ker ali morda ta ALi pozna procese, ki se tam dogajajo - na primer urbano segregacijo sosesk v Bruslju, ali pa ločevanje v belgijski družbi na mi in oni glede na veroizpoved, barvo kože in stil življenja, ki ga živiš.
Mislim to so malo širša sociološka vprašanja. Označevanje zgolj nekoga in obsojanje nekoga na prvo žogo je sicer potrebno - da se doseže katarzo v javnem mediju in tisku po zločinu - AMPAK na dolgi rok so pa take dikcije lahko zelo zelo nevarne, ozke in neprištevne.
e tako pač je. nož je beseda in beseda je nož.

obrazi kapitalizma. obrazi kapitalizma. čim manj se tolčeš po prsih da veš, in se šopiriš, bolje ti je v glavi.

o cehu novinarstva se da še kaj dodati. na primer ceh z imenom Mladina, jebemti kdaj je ta mladina res bila mladina - na primer koliko desetletij nazaj? pa tudi kako novačijo na Mladini je zanimivo.
zadnjič odprem Mladino in rečem poglej ti model si novinar tu, aja, pa sej si moja generacija ja, ampak jebemti tebe pa nisem vidu že 10 let skor, ja a ti sploh hodiš po ulici LJ zvečer?
potem druga bejba, ki je začela pisat za Mladino, rečem si, ajde njo res noben moški 2x ne pogleda, to bo šlo. potem tretja bejba, aja ti si najprej okol prsta ovila tega tipa, potem pa si dobila vstop tud za pisanje na Mladini al kaj?
potem srečam enga ki mi rečejo, on on je novinar Mladine, pogledam da in si mislim, jementi, če ti dam roko se boš poscal.
ja.
Mladina.
al pa RTV SLO.
jebemti nisem vedu, da si moram preden grem na avdicijo na RTV zapičit štil v rit, da delujem kao bolj resen.
al pa ko gledam opico od te, kva je že, blonde z doktoratom - na 3.programu RTV SLO.
mislim, to je res podenj.
al pa Val 202 - sori nisem vedu, da če prestopim prag tega radia, moram začet razmišljat tko k val202. jebemti, kje sem imel glavo?
sorči sorči.
al pa - Kdo lahko piše za Tribuno? Mislim, kako se lahko vključim v ta krog te rosno dinamične radikalne posrane mladine, ki vihti pesti, če ni nikogar na ulici, ki bi debatiral, ki bi mislil, ki bi spraševal in skušal iti preko svojih okvirjev zelene žabe?
to je res uganka ja.
Vroči Kaj, Tribuna al pa Mladina - dons skor da več ni razlike v tem multipraktiku za pasiranje hrane slovenskim nedonošenčkov.
Novinarje je treba šolat! Novinarji se morajo razvijat! Novinarje je treba izzivat! Novinarji morajo znat mislit! To je Demokracija, ne pa en jebeni vrtec. čiračara- hokus pokus zelena ljubljanska žaba.

z cehovstvom je dobra poanta @NO NO, pa tut ostali. Pa tut neke meje te družine so, ki jih morš sploh prebit, da sploh lahk kje pišeš, pa objavljaš, pa kritiziraš, ker drugače te skenslajo al te majo pa za nevrotika. Pa ni to neka družina, kao rodbina, bolj to, da morš na določen način podpret določene osebe, par humanističnih puhlic napisat, pa tak naprej. Ta vojnović je sam zabredel tu not. "stuck in the mud". Pa sej ni, da vedno zgrešijo s svojimi kolumnami, ampak v take budaleštine zaključujejo, da res izpadejo kot največji papki. Treba jih je izzivat pa sam ne pustit, da pridejo vse neumnosti lagano skoz.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.