NEKAJ O ŠOLNINAH

Organizacija za gospodarski razvoj in sodelovanje, krajše OECD, vsaki dve leti pripravi krajši gospodarski pregled za svoje članice. Glavni cilj organizacije je izdajanje priporočil za izboljšanje državne ekonomije, ki bodo dvignila gospodarsko rast in posledično tudi življenjski standard ljudi. Najprej si poglejmo nekaj ugotovitev o Sloveniji. Letošnje poročilo o Sloveniji je precej spodbudno, saj nam ob koncu leta napoveduje zabeleženje 4,5-odstotne gospodarske rasti. Prav tako sta se začela zmanjševati fiskalni primanjkljaj in stopnja brezposelnosti. Podatki kažejo, da je Slovenija po višini javnega dolga pod povprečjem javnega dolga ostalih članic OECD. Vendar OECD na visok javni dolg Slovenije še vedno opozarja, saj da ima Slovenija na nekaterih področjih še rezerve, ki bi lahko pripomogle k večji učinkovitosti ekonomije. OECD med drugim predlaga uvedbo šolnin na rednem študiju. Kot razlog za uvedbo šolnin OECD navaja neučinkovitost slovenskega javnega visokošolskega izobraževalnega sistema, kar da se najbolj odraža v nizki stopnji zaključenosti študija, neusklajenosti s potrebami trga delovne sile in povprečnih rezultatih.

Uvedba šolnin bi po predlogih OECD prišla v paketu z urejenimi mehanizmi štipendij in študentskih posojil za študente iz socialno šibkejših družin, kar bi bilo treba po koncu študija seveda vrniti. S tem ukrepom naj bi se zmanjšal vpis v visokošolske izobraževalne programe. Ob tem OECD uvedbo šolnin ponuja tudi kot enega dobrih pristopov k problemu staranja prebivalstva ter usklajevanju med ponudbo in povpraševanjem na trgu delovne sile. Po zadnjih podatkih je med delodajalci 80 odstotkov povpraševanja po kadrih z največ peto stopnjo izobrazbe. Z drugimi besedami: iščejo ljudi s končano gimnazijo ali srednjo tehniško oziroma strokovno šolo. Največje povpraševanje je po delavcih za opravljanje nizko plačanih in fizično zahtevnih del. To so vozniki težkih tovornjakov, prodajalci, varilci, zidarji, čistilke, varnostniki in podobni. V Sloveniji pa se 48 odstotkov mladih, starih od 19 do 24 let, vpisuje v višje in visokošolske študijske programe. Ekonomisti vztrajno trdijo, da bi z uvedbo šolnin zmanjšali vpis na višje in visokošolske študijske programe ter s tem ugodili potrebam na trgu delovne sile. V njihovih trditvah je nekaj podlage. Ne moremo si zatiskati oči pred dejstvom, da se nekateri mladi vpisujejo na fakultete zgolj zato, ker so brezplačne. Ker se lahko in ker se vpisujejo tudi drugi vrstniki. Študentski status jim omogoča tudi zdravstveno zavarovanje in delo prek študentske napotnice. Nezainteresiranost mladih za resen študij se v Sloveniji kaže v številu študentov, ki niso diplomirali v roku. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je v lanskem študijskem letu v roku diplomiralo zgolj 28 odstotkov študentov. Druge fakultete tega podatka še ne razkrivajo. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pa že pripravlja analitično orodje, ki bo točno povedalo, koliko ljudi pri nas doštudira v roku. Program naj bi že bil v zaključni fazi, zato lahko podatke pričakujemo že konec leta. Takrat bomo bolj točno izvedeli dejansko stanje slovenskih fakultet. Če je stanje na drugih fakultetah podobno stanju na ljubljanski Filozofski fakulteti, bo morda treba nekaj storiti. S tem ne namigujemo na uvedbo klasičnih šolnin. Obstajajo tudi alternativne možnosti, ki bi izboljšale stanje na slovenskih univerzah.

Uvedba šolnin se ne zdi prava izbira iz več razlogov. Izkušnje drugih držav kažejo, da se z uveljavitvijo ali povečanjem šolnin vpis v višje in visokošolske študijske programe ni zmanjšal, v Veliki Britaniji se je celo povečal. Ugotavljajo tudi, da se je v zadnjem desetletju kar popeterilo število dodiplomskih študentov z diagnosticiranimi psihičnimi težavami. Povečalo se je tudi število samomorov med študenti, ki so največkrat posledica stresa oziroma pritiska zaradi finančnega dolga. V Nemčiji ugotavljajo, da, odkar so uvedli šolnine, študentje manjkajo na predavanjih, saj morajo delati, da lahko poravnajo stroške šolanja. Kljub temu, da se je nehvaležno oprijemati primerov drugih držav, je vendarle koristno, da jih premislimo. Kako bo Slovenija preprečila tovrstne posledice ob morebitni uveljavitvi šolnin? OECD predlaga izenačitev rednega in izrednega študija, kar pomeni, da bi se šolnine vihtele nekje od dva tisoč pa vse tja do šest tisoč evrov na letnik, ponekod celo več. Tudi ni zagotovila, da se šolnine čez leta ne bi povečale. Študentsko življenje bi postalo precej bolj stresno. Strah pred neuspehom bi pestil predvsem študente iz socialno šibkejših družin, ki si padca letnika enostavno ne bi mogli privoščiti. Povedano z drugimi besedami: šolnin ti ni težko uvesti, če si sam že končal brezplačen študij. Sploh če si gospodarstvenik in gledaš na najboljše za trg. Ne vprašaš pa se, kako bo to vplivalo na študente. Tudi v poročilih OECD ni analize vpliva šolnin na študente. Vse se vrti okrog čim večje učinkovitosti trga.

Obstaja pa kopica alternativnih možnosti, kako povečati učinkovitost slovenskega višjega in visokošolskega izobraževalnega sistema. Ne začne in ne konča se vse z uvedbo šolnin. Da bi študente bolj spodbudili k študiju, bi lahko denimo znižali število petih izpitnih rokov na dva ali tri. Nekateri predlagajo šolnine za študente, ki obveznosti ne opravijo v predvidenem roku, a v tem primeru šolnine ne bi smele biti previsoke. Spet tretji predlagajo enoletno prepoved ponovnega vpisa, če nisi opravil letnika. Vsi zgoraj navedeni predlogi si želijo odgovoriti na vprašanje, kako omejiti vpis v višje in visokošolske študijske programe, ne da bi mlade dolgoročno obremenili z odplačevanjem posojil ali na kakršenkoli drug način. Ukrepi ne smejo neposredno prizadeti študentov, raje naj delujejo stimulativno. Doseči morajo, da se bodo študentje bolj zavedali svojega položaja. S tovrstnimi ukrepi bi Slovenija lahko zmanjšala vpis na višje in visokošolske študijske programe. Po vsej verjetnosti bi se povečal tudi delež študentov, ki bi študij končali v predvidenem roku.

Vseeno pa se za priporočilom OECD o uvedbi šolnin skriva nekaj več. Ne moremo mimo občutka, da želi neoliberalna politika OECD spremeniti države, kot je na primer Slovenija, v države tretjega sveta s ceneno delovno silo. Doseči želi čim manjšo stopnjo izobraženih ljudi. Oziroma, da bodo izobraženi ljudje iz Slovenije odšli v tujino, kjer se bosta za njih cedila med in mleko. S politikami, ki radikalno privilegirajo trg, se napoveduje vojna temeljnim znanostim, ki so osnova aplikativnih. S tem pa se državi odvzame možnost proizvodnje tehnoloških inovacij, ki so pogoj za konkurenčnost v sodobnem kapitalizmu.

Proti šolninam se bori Dejan.