PISA.nje

PISA.nje

Oddaja
19. 12. 2016 - 16:00

Decembra smo se zbudili v lepši Sloveniji. Ne zavoljo Modičeve kozmične inštalacije ali vsesplošnega veselo-prazničnega rajanja - ampak zaradi dobrih slovenskih rezultatov na testu PISA. PISA ali Programme for International Student Assessment je program in preizkus, ki so mu vsaka tri leta podvržene šole v Sloveniji in v 78 drugih državah sveta.

Rezultati so pokazali, da so 15-letniki letos pametnejši kot tisti izpred treh generacij, da so napredovali v matematiki in bralni pismenosti in da smo, po mnenju OECD, 15. najbolj perspektiven narod na svetu. Kljub dobri novici odzivi niso bili enotni. Po zadovoljnem uvodniku je večina medijev prispevek sklenila s kritičnim poudarkom.

Desni časopisi so se pridušali, da dosežkov ne znamo unovčiti, da faktografsko znanje in načitanost umreta na rokah neinovativne mladine, ki sanja o javnem sektorju, lenuhari brez idej in fleksibilnost naslavlja s prekernostjo. Zapisali so, da je rezulatat odličen, obenem pa so se vprašali, zakaj so Kitajci, Vietnamci in Tajci še vedno uspešnejši.

Levi mediji so vzkliknili klasični »hura«, a obenem poudarili, da PISA ne meri neenakosti v izobraževanju in ne vzame v zakup določenih skupnosti in manjšin. Poleg tega je merilo v rokah OECD-ja sporno, pa naj nam gre še tako dobro. Izobraževanje, ki ga merijo v gospodarstvene namene, ni vredno svojega imena. Zatorej: dol z meritvami!

Všeč nam je, da nam gre dobro, ne moremo pa se odločiti o primerni argumentaciji te všečnosti. Bralna pismenost je tista, ki je bila v preteklosti najbolj sramotni del slovenskih rezultatov, letos pa nam je – ob za spoznanje boljših rezultatih – kar malo odleglo. Slovenski osnovnošolci so sicer v bralnem razumevanju še vedno podpovprečni, vendar ne padajo več daleč v minus, temveč se zadovoljno prekladajo tik pod nulto pozicijo. Tudi prav.

V letu 2012, ko so bili rezultati bolj porazni, so se nad šole zgrnili strokovnjaki. Predvsem nad tiste, ki NPZ-je oziroma teste nacionalnega preverjanja znanja rešujejo šepavo, najpogosteje v bolj odročnih regijah. Tam so vodili projekte, ki malčke posiljujejo s slikanicami, otroke pa z želvakom Frančkom. Za branje zbirajo nalepke in sončke, pikice in medalje, priznanja in trepljaje po ramenih. V treh letih se na naši minimalni šolski populaciji, ki je v primerjavi s Kitajsko zares neznatna, prizadevanja pač poznajo. Lepo.

Pismenost, ki jo meri PISA, je seveda primerno instrumentalizirana. Slovenski dokumenti Pedagoškega inštituta poudarjajo, da gre za »inovativno pojmovanje pismenosti, ki je opredeljena kot zmožnost učencev uporabe znanja in spretnosti tudi v kontekstih zunaj šolskega kurikuluma«. Nadalje povedo, da se družba neprestano spreminja ter da potreba po vseživljenjskem učenju narekuje povsem novo pojmovanje bralne pismenosti. Pismenost tako ni več »zmožnost pridobljena v otroštvu, temveč obsega spretnosti in strategije, ki jih posamezniki dopolnjujejo vse življenje.« Kakšne naj bi bile vseživljenjske strategije opismenjevanja, ni povsem jasno. A dokument iz leta 2012 nam pove, da temeljne kompetence branja izkazuje le 79 odstotkov petnajstletnikov. Ampak na voljo imajo še vse življenje!

Dokumenti nam razložijo tudi, da gre pri pismenosti predvsem za učenčevo samomotivacijo in lastno učinkovitost. Nazadnje se izkaže, da v PISI, ki je v splošnem bolj naklonjena naravoslovnim kompetencam, branje svoje mesto najde zgolj kot vazal utilitarizma. »Uspešnost pri branju predstavlja podlago za dosežke na drugih področjih in za uspešno delovanje v odraslem življenju,« pravi poročilo Pedagoškega inštituta. Nenazadnje bralna pismenost omogoča prebiranje matematičnih nalog, kar jo rešuje pred raziskovalno eliminacijo.

PISA, sploh pri vprašanju pismenosti, pokaže svoj dvoumni obraz. Svet razčleni na merljive podenote, ki ustrezajo paradigmi tekmovalnosti in gospodarskega razvoja. Opismenjevanje v takem svetu zavzame posebno, nekoliko shizofreno pozicijo. Pismenost dobi smisel šele v funkcionalni navezavi na svoj predmet, ni pa več smiselna sama na sebi, kot gola vednost.

Paradigmatski aparat, kakršnega predstavlja tudi PISA, se je po našem šolskem prostoru razlezel skoraj mimogrede, še v času pred devetletko. To je okvir, ki omogoča učne načrte sodobne slovenske šole. V njih je, posebno pri družboslovnih predmetih, mogoče najti domiselne točke in podtočke členitve zahtevanih znanj. Tako lahko v prvi tiradi od učencev pri slovenščini pričakujemo, da “skladenjsko zmožnost dokažejo  tako, da v pomensko in oblikovno pravilnih povedih izrazijo količino bitij oziroma predmetov v svoji okolici ali na sliki, njihov položaj, premikanje ali stopnjo lastnosti.“ Pazite se bitij in stopenj njihovih lastnosti!

Simptomatika take šole je mnogotera in razvejana, v nečem pa je nezgrešljiva. Ob poskusih didaktične znanosti se oddaljuje - tako od učencev kot od učiteljev. Kot ugotavlja ravnatelj osnovne šole Prule Dušan Merc:  “Znanosti – slavistika in pedagogika, didaktika in specialna didaktika za slovenščino – dokazujejo, da so se tako strokovno in znanstveno razvile, da za osnovno šolo pač niso sposobne zagotoviti in napisati uresničljivega učnega načrta. Očitno pa je znanost tako napredovala tudi na tem področju, da ji ne učitelji ne učenci ne morejo slediti. V učnem načrtu je izmišljena znanost namreč močnejša od ljudi, ki jo učijo in ki se je učijo. Zdaj so cilji, po tej znanstveni znanosti znanstvenikov, visoki in plemeniti, nerazumljivi in smešni, slovenščina pa uboga in šibka. Sedanji učni načrt zahteva njeno ukinitev.”

Vdor znanstvenosti in merljivosti pohablja temelje šolske vednosti. Včasih preprost cilj opismenjevanja so zamenjale kompleksnejše zahteve več stostranskih učnih načrtov. V sistemu neštetih zahtev šola paradoksalno ne opravlja osnovnega poslanstva. Več kot petina otrok, po vseh podčrtanih prilastkih in stopnjevanih pridevnikih, iz osnovne šole odide polpismenih. Še nacionalisti, ki naj bi varovali kulturni hram vednosti in skrbno negovali njegovo jezikovno čistost, niso povsem pismeni. Nazadnje je bilo na strani Generacije identitete prebrati, da “Islam ne upošteva narod nevernikov!”. K vragu s šolskim sistemom, v katerem se sklanjanja besede narod ne naučijo niti najbolj zagrizeni patrioti.

Kljub temu, da nam OECD sporoča napredek, v šolah opažajo slabo bralno razumevanje, učitelji pa se krivijo nad formularji. In nenazadnje: kljub floti bralnih motivatorjev  se nam primeri, da otroci veselje do branja izgubijo, še preden so resnično pismeni. Do devetega razreda kislo prekladajo v rokah Cankarja in Voranca, vsake toliko v duhu približevanja mladini celo Jadrana Krta. Do gimnazije do književnosti pristopajo tako otopelo, da niti ne trznejo, ko Ojdip spi z lastno materjo, ne točijo solz ob usodi gospe Bovary in ne začutijo Kosovelovega Krasa.

Potem odrastejo - srednje pismeni. Menijo, da so Brižinski spomeniki iz leta 200, da je Lakotnik samo na pudingu in Shakespeare iz Amerike. Ustanovijo podjetja, surfajo ali pa na Tajskem iščejo same sebe. Verjetno nekega lepega dne ugotovijo, da je njihovo življenje precej fascinantno, da morajo o njem napisati knjigo in jo izdati v samozaložbi. Zgodi se, da odrasli ljudje ob svojih fragmentiranih, nedodelanih tekstih dobimo občutek celovitosti, smiselnosti in nekakšne samonikle genialnosti.

Po potovanju na Šrilanko je dovolj anekdot za eno knjigo, po parih prebranih tekstih pa dovolj za strokovni članek. In tako imamo doktorate, ki niso vredni lekture, in knjige, nevredne recenzije. Morda je vse to simptom jezika, ki počasi hira. Kdo bi vedel. Vsa ta argumentacija pa je izpeljana le s preprostim namenom - v želji poudariti, da je PISA v metodologiji dosledna in v rezultatih nesporna. Kljub temu pa moramo, v želji po razumevanju šole in opismenjevanja, analizo peljati dlje in globlje. Po razumevanju Leva Vigotskega, ruskega pedologa, govor in pisana beseda vendarle nista le uporabna instrumenta napredka in gospodarstva, temveč gradnika mišljenja. Pismenost, onkraj uporabnosti in inovacij, omogoča razmišljujoče in razgledane generacije, ki nas bodo nasledile.

PISAla je Lucija Klun.

facebook twitter rss

Komentarji

so mesta, kjer članek pade na podtikanje in posploševanje, kjer se ukvarja z morda nekaj posamezniki in pisoča, ki uporablja množino- mi? na protisloven in prepotenten način potrjuje neko svojo lastno enakost z očitanim...Skratka tak gradnik mišljenja ni izraz inovativno razmišljujoče,
nasprotno itd. Npr. spodnje umazano perilo:
...mladini celo Jadrana Krta. Do gimnazije do književnosti pristopajo tako ...otopelo, da niti ne trznejo, ko Ojdip spi z lastno materjo, ne točijo solz ob usodi gospe Bovary in ne začutijo Kosovelovega Krasa.

Potem odrastejo - srednje pismeni. Menijo, da so Brižinski spomeniki iz leta 200, da je Lakotnik samo na pudingu in Shakespeare iz Amerike. Ustanovijo podjetja, surfajo ali pa na Tajskem iščejo same sebe. Verjetno nekega lepega dne ugotovijo, da je njihovo življenje precej fascinantno, da morajo o njem napisati knjigo in jo izdati v samozaložbi. Zgodi se, da odrasli ljudje ob svojih fragmentiranih, nedodelanih tekstih dobimo občutek celovitosti, smiselnosti in nekakšne samonikle genialnosti..

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.