Pod jetništvo

Pod jetništvo

Mnenje, kolumna ali komentar
24. 4. 2017 - 16:00

 

Teksti včasih ne presenečajo s svojo vsebino, temveč z vztrajnostjo. Tokrat se bomo posvetili enemu izmed njih, ki je bil objavljen 3. marca 2017 v Šolskih razgledih, tedniku šolske stroke. Ne bomo ga poskušali brati kot teoretski osamelec ali kot udarno novost, kakršna poskuša biti. Članek z naslovom  »Podjetništvo na šoli – kaj je to?« bomo razumeli kot še enega v bazenu besedil, ki v svojih dikcijah postopajo kot svetla glasila šole prihodnosti.

Avtor Janez Gorenc, ki je svoj prispevek oplemenitil s podnaslovom »Potrebujemo čedalje bolj inovativne in drzne rešitve, če želimo z njimi konkurirati«, trdi, da se šole ne morejo in ne smejo ogniti hitremu spreminjanju sveta. Kar seveda pomeni, da morajo podjetnost učencev vzeti za temelj svojih prizadevanj.

Po njegovih besedah je osnovna naloga podjetnega človeka, da ugotovi, če bi njegova ideja sploh komu koristila. In nadalje, kot povzema po gospodu Bertonclju, guruju vitke metodologije, moramo ugotoviti: »Ali imamo problem, ki ga je vredno reševati?«. Vredno reševati za podjetnika, seveda. Ko gredo desetletniki med svoje vrstnike v jedilnico, kakor predlaga avtor, iščejo tiste probleme, ki bi lahko postali dobičkonosni – lahko sošolcem prodamo rešitve za njihove probleme? Starševski paralizator?  Imajo denar, da nam to plačajo?

Avtor izpostavlja tudi žlahtnost podjetniškega altruizma, ko poudari, »da smo pri podjetništvu podjetni predvsem za druge«. Šolske jedilnice bodo odslej cvetele v mladostni »samopozabi« - zavoljo dobička bodo učenci končno zagledali drug drugega in za svoje pajdaše trdo garali. Tudi bivša ministrica za šolstvo Kolar Celarc je poudarila, da pri podjetništvu ne gre za dobičke, temveč za osebnost, kakršno naj bi učenci prevzemali. »Nihče ne pričakuje, da bodo dijaki in učenci naredili podjetniški načrt in začeli svojo dejavnost. Gre za podjetnost!«

Učenci so podjetni, sošolci pa naj postanejo uporabniki. Pri tehniki v prazen nič rišemo kroge in svinčnik gulimo brez učinkov, ki bi jih lahko prodali. Tristo kosmatih menedžerjev, tako pač ne gre. Nasploh članek spremlja nenavadna ambivalentna nakolnjenost času, ko so otroci družbi koristili – včasih so okopavali grede, danes bodo izumljali patente. Nekakšna čudna oda prekerstvu, obenem pa afirmacija vseživljenjskega prizadevanja, da bi se uspeli lansirati na neizprosni trg. Obenem pa gre za novi utilitarizem, ki učencev noče več preslikati v mezdno delo in tovarne, temveč v nekakšen nov odnos dela, za katerega je menedžer Peter Drucker lakonično izrekel: »Nenehna inovativnost, nenehno učenje.«

Poudarjeno je tudi, da morajo podjetni učenci prevzemati več odgovornosti za pouk. Lahko se oprimemo Baumanovega razmisleka o »delavcih, ki samoupravljajo«, le da gre tokrat za učence – v dobičkonosne ali neškodljive bodo spreminjali tudi tiste dele svojega jaza, ki bi bili lahko proti produktivni, moteči, težko ukrotljivi, pravi Bauman. Oh, krasota.

In najbolj genialno od vsega: avtor nam razloži, da bodo bolj inovativni učenci v prihodnosti kovali večje dobičke, kar bo za Slovenijo pomenilo več davkov, večji proračun in nenazadnje višje učiteljske plače! Ko dokapitaliziramo otroški kapital in s tem lastne plače, pade še zadnji dvom o iracionalnosti navedenih postulatov in vsakdo, ki premore zdravi razum, vzklikne svoj hura srečni prihodnosti.

V tem smo avtorju hvaležni, prispevek je kot avtocesta v inovativno lobanjo - otroci se zabavajo, a obenem podjetništvo omogoča moment subtilno disciplinirajočega, njihove ideje so koristne celo za nas, geografija postane turizem, angleščina postane pot v prostrani svet CVjev, matematika »korak k matematični kompetenci«. Ampak vse to se nam ne zdi tako nenavadno. Avtor nas je pripeljal do razumevanja: konec je z žrebljanjem o vednosti, nastopila je doba bliskovitih inovacij. A preden napravimo harakiri s švicarskim nožem, bomo obelodanili tisto, za kar resnično nimamo razumevanja. Tekste te in podobne vsebine vedno preveva duh zgodovinske prvobitnosti. Morda gre za ciklično demenco, ali pa posebno lastnost podjetnosti, da najde vedno nove načine za osvetlitev svoje marginalnosti.

Vsakič znova se pisoči podjetnež obnaša, kot da je sramežljiva diskriminirana romska nevesta, ki ji v družbi in šoli odrekajo glas, pravice in prihodnost. Kot da je podjetnost ultimativna kurikularna margina, ki se brez razumevanja stroke prebija in upeha na nehvaležnem terenu - kljub temu da prav letos Ministrstvo začenja pilotni projekt vpeljevanja podjetniških vsebin v učni načrt vseh predmetov. Nežne cvetlice podjetniškega uspeha prerašča sluzasti mah slovenskega socializma. Ali pač.

Avtor članka nam pove celo to, da je »ščuvanje učencev in dijakov proti dobičku zavrženo«. Prispevek se resnično bere, kot da bi v slovenskih šolah organizirali učne ure, pri katerih učenci simultano renčijo na kup denarja. Ne vemo zares, kje se rojeva misel, da so inovacije in podjetništvo najbolj poteptan koncept slovenskega šolstva. Le slutimo lahko, da je pisati iz pozicije margine lažje in bolj herojsko, kakor priznavati svoj tekst kot repliko vseh tisočih, ki so prišli pred njim.

Ampak resnično, za vse zaskrbljene avtorje tam zunaj – le mirno. Mi smo že ta generacija. Beseda inovacija bi nam tiho glodala možgane tudi, če je ne bi prebrali v naslovu vsakega razpisa iz ministrstva. Če bi nas sredi noči zbudili in nam zagrozili, da moramo prijaviti evropski projekt, bi histerično nakracali odstavek o kreativno podjetnem inoviranja praks s fleksibilnimi učinki. Polni smo floskul in sprenevedanja. Karierno smo pospešeni kot elektroni v Cernu, katerih edini in najsijajnejši namen je, da drvijo v krogih, dokler se ne razletijo.

Ampak taki nismo le mi, ampak vsak tekst in vzklikano geslo, vsak razpis, projekt, poslanstvo šol in učiteljski CVji. Šola za ravnatelje trenutno vodi tri projekte, dva od teh predvidevata inovativnost. Prvi se imenuje Krepitev kompetenc za vodenje inovativnega javnega zavoda, drugi Vodenje in upravljanje inovativnih učnih okolij. Rektor Univerze v Ljubljani je prejšnji teden podelil nagrado Naj inovacija. Kriteriji so, citiram, sledeči: inovativnost projekta, raven tveganja glede na ocenjen tržni izplen, velikost tržnega potenciala, konkurenčne prednosti. Ne morem dovolj poudariti tega, da rektor od prijavljenih pričakuje soliden TRŽNI IZPLEN.

V poslanstvu, strategiji in ciljih GEA Collega se beseda podjetništvo in njegove izpeljanke pojavijo devetnajstkrat, beseda znanje pa je v dokumentu omenjena dvakrat. In glede na to, da je to šola za podjetništvo, poslanstvo ni čudno toliko, kolikor je čudna frekventnost poudarka – kot da bi  elektrotehniška šola v svojem poslanstvu spet in spet omenjala, da jim elektrika zares dosti pomeni, predvsem v kombinaciji s tehniko, prav zares. Ali da bi Fakulteta za strojništvo poudarila, da so jim stroji res okej in da so zanje nesporna prioriteta. Ampak podjetnost ima pač status posebno pompozne parole. Mimogrede, Gea College v ciljih načrtuje tudi postati najboljša šola v tem delu Evrope, čeprav ni jasno na kakšni kvadraturi se poteguje za naziv.

Ko se podamo v to mišljenjsko mašinerijo, ji sčasoma kljub notranjim neskladnostim, ali prav zaradi njih, začnemo verjeti. Ideologiji se še bolj vdano predajamo, če jo senči prijetna iracionalnost. In tako postajamo sami svoj bistroumni nesmisel, podjetno ujeti v starem sistemu z novimi aspiracijami.

Kot pod-podni človek Dostojevskega bo mogoče tudi pod-jetni človek nekega dne vzdihoval: »Ničesar nisem mogel napraviti iz sebe… Ne barabe, ne poštenjaka, ne heroja, ne insekta.« Vse do takrat pa dragemu avtorju zagotavljamo, da ni skrbi. Šole in mi, vsi smo podjetni, inovativni in primerno negotovi.

 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.