Za konec pa...

Osnovne in srednje šole so svoja vrata že zaprle za to šolsko leto, po fakultetah pa stiskamo še zadnje izpite. Konec šolskega leta sta se zgodila 2 bolj odmevna dogodka - prvi je bil cirkus okoli naslova maturantskega eseja, ki se je glasil “Samomor kot izhod iz sistema”. Za drugega pa je poskrbel Upravni odbor Univerze v Ljubljani, ki je sprejel nov Pravilnik o prispevkih in vrednotenju stroškov na Univerzi v Ljubljani. Glavna in najbolj problematična sprememba, ki je vzburila sploh študentke in študente, je odprava do zdaj veljavnega določila, po katerem smo lahko svoje diplomske in magistrske naloge lahko oddali brezplačno do 24 mesecev po izgubi študentskega statusa. Po spremembah pa postane oddaja nalog plačljiva takoj po izgubi statusa. Sedaj pa še številke, pri katerih lahko vidimo, da ne gre za neke simbolne zneske, temveč predvsem za zaslužkarstvo. Za visokošolske programe 1. Stopnje je cena 506,50 evrov, za univerzitetne programe 1. Stopnje 634,30 evrov in pa za programe 2. Stopnje 952,10 evrov. Cene so navedene brez vštetega DDV. Zgodba sicer še ni zaključena, saj so spremembne seveda naletele na odpor. Kako se bo to odvilo, bomo še videli, a to za nas ta trenutek ni pomembno.

Tudi če bi strnil vse večje dogodke v slovenski visokošolski sferi, bi pri vseh lahko potegnili nekaj vzporednic - vse večja samovolja vodstev univerz, razne afere, dokazane nepravilnosti in malomarnosti in - kar je za nas najpomembnejše - izmikanje odgovornosti oziroma neoviranost pri prakticiranju raznih nelegitmnosti in tudi nelegalnosti. Zato bomo na hitro preleteli tako imenovano akademsko sfero in premislili odnos med slednjo in politiko oziroma pristojnim ministrstvom. Najbolj odzivni in kritični na področju izobraževanja so predvsem sindikati in razne študentske grupacije. Zasposleni na univerzi, sindikati, študentske in študenti odgovarjajo na aktualne problematike konkretno in uporabljajo sredstva, ki jih imajo na voljo - protesti, pravna pomoč, dokazovanje nepravilnosti ter njihovo razkrivanje v javnosti in tako dalje. Na drugi strani pa imamo pristojno ministrstvo - Ministrstvo za izobraževanje, znanosti in šport. To je bolj kot ne neodzivno, pasivno in učinkuje le na simbolni ravni. Ministrstvo se noče preveč vpletati v akademsko sfero, saj to vidijo kot neprimeren vdor politike v avtonomijo univerze. Posledično pa prelagajo odgovornost na akademsko sfero. Iz tega bomo izpeljali nekaj problemov, ki so med drugim odgovorni za dokaj klavrno stanje visokega šolstva pri nas.

Če se najprej dotaknemo odgovornosti. Ta se iz ministrstva konstantno prelaga na akademsko sfero. Slednjo se konstantno omenja in očitno tudi misli kot homogeno celoto, ki obstaja brez konfliktov in deluje po pravilih. Tu imamo 2 problema - prelaganje odgovornosti iz pristojnega ministrstva drugam in problematično dojemanje te tako imenovane akademske sfere. Slednja je močno hierarhično strukturirana v obliki piramide. Moč se koncentrira na vrhu, kjer se tudi sprejema večina odločitev. Edina protiutež samovolji vodstev so že prej omenjeni organizirani študentje in sindikati. Tu pridemo do drugega velikega problema. Ministrstvo se odzove le tu in tam in še to zgolj z neko izjavo za medije in javnost. Ker se, kot smo že prej povedali, nočejo vtikati v univerzitetne zadeve oziroma predlagajo, naj težave razrešimo znotraj akademske skupnosti. Če se za trenutek ustavimo pri slednji - enotna akademska skupnost pri nas ne obstaja. Znotraj akademskega polja obstajajo različne interesne skupine, nekatere so med seboj tudi v antagonističnih in konfliktnih odnosih. Kako naj akademska skupnost sama rešuje težave, če se moč koncentrira pri vrhu in ima vodstvo univerze praktično vso moč?

Ta moč je bila pogosto zlorabljena, povozili so tako statute, kot zakone, pred kratkim je rektor Mariborske univerze dopise z ministrstva označil za “ljubiteljske dopise” in tako dalje. Za zaščito svojih dejanj in svojih kolegov uporabljajo vse metode, od tihih, do bolj eksplicitnih groženj. Tako kritični profesorji in ostali zaposleni na univerzi lahko zgubijo svoje delovno mesto, študentke in študenti pa lahko v zadnji instanci zaradi določenega profesorja ali profesorice, ki so se jim zamerili, ne dokončajo študija. Težko oziroma praktično nemogoče se je poenotiti v tako obširni skupnosti, kot je akademska. A če nadaljujemo z Ministrstvom za izobraževanje, znanosti in šport. Zelo problematično je že njihovo osnovno delovanje. Razni dopisi in občasne izjave pač niso dovolj. Še bolj problematična je njihova neusklajenost med izjavljanjem, torej PR-jem, in praktičnimi dejanji. Tako ministrstvo javno sicer obsodi neko dejanje, predstavniki ministrstva, ki so prisotni v Upravnih odborih univerz, pa potem glasujejo proti javnim in uradnim stališčem institucije, ki jo zastopajo. Če izpostavimo dva konkretna načina vplivanja pristojnega ministrstva na polje visokega šolstva. Eno je vsekakor zakonska ureditev tega področja, drugo pa je neposreden vpliv prek predstavnikov oziroma zastopnikov ministrstva v organih univerz. A nič od tega ne deluje. Predstavniki ministrstva glasujejo po svoji vesti, v izhodiščih za novi Zakon o visokem šolstvu pa lahko opazimo, da bi avtonomijo in s tem samovoljo ter moč rektorjev še okrepili. Opazna je nekakšna tendenca ministrstva po čim večjem izogibanju problemov, ki nastajajo v visokem šolstvu.

Pa če potegnemo zaključek šolskega leta in tega prispevka. Glede na trenutno klavrno stanje je odgovornost za prihodnost visokega šolstva predvsem na študentkah, študentih in kritičnih zaposlenih na univerzi. Pomembno je organizirano delovanje, povezovanje in združevanje v študentska društva in organizacije ter sindikate. Samo tako lahko tvorimo neko kontramoč napram vse večji samovolji akademskih mandarinov in prevzamemo odgovornost, ki se ji ministrstvo izmika. Sicer pa ima vlada in s tem tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport le še slabo leto za uresničitev vseh načrtov in ureditev visokega šolstva. Na nas pa je, da se medtem organziramo in povežemo, saj vse kaže, da bomo čez leto dni imeli desno vlado. No, to pa vemo, kaj pomeni … Se še spomnite Žige Turka in njegovih idej?