Dolgoživa socialna država (Red in liberalizem, drugič)

Dolgoživa socialna država (Red in liberalizem, drugič)

Oddaja
15. 6. 2017 - 12:00

Sestavni del delovanja neke institucionalne entitete je področje sociale. To je lahko v praksi organizirano v obliki čisto “banalnih” dogodkov, kot so skupinski piknik, delovni vikendi, dobrodelni dogodki, prostorske prerazporeditve za vsakodnevna srečevanja, ali pa v obliki raznih institucionalnih ureditev finančne pomoči, dodatkov, prilagoditev delovnih prostorov, če naštejemo samo nekaj primerov. Če pa se umaknemo stran od posameznih primerov in se premaknemo v smer institucionalne ureditve, ki zajema določen širši teritorij, pridemo do ureditve socialne države.

Struktura socialne države

Pod tem pojmom seveda ne mislimo samo neke nacionalne ureditve. Ta je lahko posredovana na nacionalnem nivoju, a se lahko in se dopolnjuje tudi na nad-nacionalnem nivoju, recimo na nivoju nam najbolj poznanega sistema socialne ureditve znotraj Evropske unije. Na splošno rečeno se v teh dveh sferah nacionalne in nadnacionalne ureditve vseskozi sprejemajo tako pravna določila za institucionalno urejanje in proizvajanje socialnega, kakor se generirajo pritiski in konfliktna razmerja, ki vzpostavljajo ter proizvajajo socialne interese. Konkretizaciji nekaterih od zgoraj orisanih problematik se bomo posvetili proti koncu oddaje, najprej pa se ozrimo na določene sestavne dele in formna določila meščanske države. Razmerje med razredi, ki raste iz produkcije, je v meščanski družbi drugačno, kakor v predmeščanskih družbah, saj ne vsebuje čistega neposrednega političnega gospostva, zato se tudi obrne, k pravnemu. Največkrat izpostavljeno formno določilo meščanske države je obravnavano kot njen pravo-formalni okvir in se kaže kot površinski zakonski okvir. Če se osredotočimo na vidik delavskega razmerja, spadajo pod to določilo pravno svobodne osebe kot lastniki svoje delovne sile, kar pomeni, da si lastijo svojo zmožnost za delo, “osvobojeni” pa so prav tako stvarne lastnine v obliki produkcijskih sredstev za ohranjanje svoje zmožnosti za delo. Na hitro bi lahko dodali, da je bil eden izmed strukturnih vzrokov za uspešnost kmečkih revolucij v Vietnamu, na Kubi, v Rusiji, Mehiki, Maroku in tako dalje tudi skozi dvajseto stoletje dejstvo, da v teh državah razmerje osvoboditve od stvarne lastnine produkcijskih sredstev še ni bilo dopolnjeno.

Če se vrnemo nazaj k opisovanju, kako se je skozi nastanek meščanske države izoblikovala dvojno svobodna delovna sila, ki ravno zaradi te strukturne določitve vstopa v kapitalsko razmerje oziroma v razredno razmerje. Vstopa torej na položaj v družbenem produkcijskem procesu in v razmerje do lastnikov produkcijskih sredstev. Ta določitev nikakor nima veliko opraviti z “razredno” zavestjo ali vsakokratnim specifičnim kontekstom družbene sestave oziroma organizacije. Za razvita kapitalistična razmerja je značilno, da se ohranjanje razrednih razmerij zagotavlja ravno s tem, ko država kot pravna država obravnava svoje teritorialne pripadnike, povečini državljane, neodvisno od njihove razredne pripadnosti. S tem jih opredeli kot svobodne in zasebne lastnike, ki stopajo v medsebojne odnose. Država kot taka pa seveda ni samo formalno določena s pravom, torej ni samo pravna država, ki določa okvir delovanja na svojem teritoriju. Da bi bili materialni pogoji za nabiranje in kroženje kapitala zagotovljeni, mora obstajati tudi ustrezna infrastruktura. Prometne, komunikacijske, raziskovalne, izobraževalne, komunalne mreže in omrežja se vsakokratno specifično vzpostavljajo preko infrastrukturnega pomena, ki ga prinašajo za nabiranje in kroženje kapitala. Vzpostavljajo pa se predvsem zaradi tega, ker določenih, prej omenjenih materialnih pogojev ni mogoče zagotoviti preko posameznih kapitalov, saj jim opisana infrastruktura ne vrača zadostnih profitov.

V povojnem obdobju, v tistem zlatem obdobju po letu 1945, se je to pokazalo v javnem financiranju gradnje cest, komunale in druge infrastrukture, ki je pripomogla k zmanjševanju stroškov, ki nastanejo pri spuščanju dobrin na trg ter kroženju kapitalskih donosov. Ta infrastruktura lahko kasneje doseže rentabilnost oziroma postane prostor za kroženje kapitala ter se v takem primeru privatizira, a bedno bi bilo zanemariti predhodne dosežke pri vzpostavljanju takšne infrastrukture, ki so pripeljali do njene rentabilnosti in posledično privatizacije. Pustimo sedaj “zlato dobo” in infrastrukturo ob strani, k njima se bomo vrnili kasneje, ter preidimo še k enemu delu formnih določil meščanske države, ki se tičejo socialne države. Še prej pa opredelimo, da je bistvena predpostavka za kroženje kapitala obstoj mezdnih delavk in delavcev. Njihovo blagovno reprodukcijo omogoča mezda, ki se plačuje iz naslova kapitala ter neplačano gospodinsko delo, ki omogoča njihovo zmožnost za delo. Mezda je tako za nek posamezni kapital le del stroškov ohranjanja relativno vitalne delovne sile. Stroški, nastali iz naslova zaščite pri delu, preventivna pomoč, varnostni sistem, mezda in tako dalje se morajo zmanjševati zaradi pritiska konkurence ter dosega višjega dobička.

Konkurenca in zmanjševanje stroškov delovne sile, torej manjšanje mezd, silijo k tendenci po uničenju delovne sile, ker se ta ni zmožna reproducirati. Da pa ne pride do takšnih razmer in da kroženje kapitala ne bi uničilo svojega objekta izkoriščanja, se pojavijo prisilni državni zakoni, ki ta objekt zaščitijo. Uveljavitvi takšnih zakonskih določil so seveda botrovali tudi krvavi boji za normalen delovni dan, kot ga poznamo danes, minimalno plačo, varstvo pri delu, dopust, pokojnino in tako dalje.

Na tej točki lahko sedaj preidemo na samo reprodukcijo delovne sile, ki jo zagotavlja socialna država. Socialna zavarovanja ščitijo delovno silo pred izpostavitvijo dvema poglavitnima tveganjema. Prvo velja za določeno trajno nezmožnost za nadaljnjo prodajo delovne sile zaradi nesreč ali starosti; sem sodijo razna invalidska zavarovanja, pokojninsko zavarovanje in tako dalje. Drugo tveganje pa je začasna nezmožnost prodaje svoje delovne sile zaradi bolezni ali brezposelnosti; sem spadajo različne oblike socialne pomoči. Financiranje omenjenih storitev socialne države izvira iz procesa kroženja kapitala. Tako se pri zagotavljanju storitev zmanjša masa presežne vrednosti, kar posega v neposredni interes presežnega obsega posameznih kapitalov za maksimalno uvrednotenje svojega dobička.

Odpor do zniževanja stroškov delovne sile je v veliki meri doseglo razvejano delavsko gibanje, zato se tudi ta velikokrat razume kot njegova pridobitev. Življenje je ob tej pridobitvi verjetno res znosnejše in varnejše, kakor če jih ne bi bilo. Ob tem pa gre pri tem predvsem za ohranjanje reprodukcije mezdnega delavca, ki je na eni strani skladno z interesi kapitala, saj zagotavlja dokaj vitalno stanje delavk in delavcev, po drugi strani pa so storitve socialne države v veliki meri vezane na prodajo delovne sile. To privede do tega, da storitve socialne države torej nikakor niso in ne odvezujejo od prisile k prodaji delovne sile. Od problematiziranja formnih določil se premikamo k samim instititutom socialne države. Storitve, kot so nadomestilo za brezposelnost, nesrečo ali starostno pokojnino, so večinoma vezane na poprejšno mezdo, kar deluje izjemno disciplinirajoče za trajno nezmožnost prodajanja delovne sile. Pri delovno sposobnih oziroma zmožnih pa je socialna pomoč večinoma vezana na to, da si aktivno prizadevajo prodajati svojo delovno silo. Prav to “aktivno” prizadevanje pa je tisto, kar bomo poskušali nasloviti v nadaljevanju. Opremimo se še s kakšnim luštnim citatom, kot je tale, ki je delo ministrice Anje Kopač Mrak: “S tem spodbujamo ljudi, da se zaposlijo in naslavljamo vprašanje minimalne plače”. K temu se še vrnemo v razširjenem problematiziranju, tukaj pa naj sedaj opravi funkcijo bežnega povezovanja.

Moderna socialna država

Mogoče je reči, da se je največ inovacij na področju socialnih politik udejanilo v obdobju obeh vojn, na začetku dvajsetega stoletja, natančneje med pripravami nanju, samem poteku in v povojnem obdobju. Če vzamemo določen ekstremen teritorij in eno obdobje, se v poskusu razumevanja socialnih politik nacistične Nemčije v spisih Tisoč platojev Deleuze in Guattari sklicujeta na spise Paula Virilia, ko ta pravi, da je šlo pri tej družbeni formaciji za čisto destrukcijo, za samomorilsko državo v totalni vojni. Z njo se je oznanjalo zvonenje veselih poročnih zvonov in smrti, prav tako smrti prebivalcev samih. Oznanjanje veselja do smrti ni bilo nekaj iz področja prikrivanja in nevednosti. Želja do smrti se je uveljavila skozi željo po smrti drugih. Samomorilskost tako ni oblika kaznovanja, ampak ples krovnega slavljenja smrti drugih, ki se odraža v sloganu “Naj živi smrt!”. Na ekonomskem področju rast skozi potrošnjo zamenja rast in širjenje vojaških sredstev. Investicije pa se preselijo iz vlaganja v sredstva za produkcijo v vlaganje v sredstva čiste destrukcije. Tako vojna mašina za svoj objekt ni imela nič drugega kot vojno in je bila pripravljena pobiti vse, tudi svoje prebivalce. V teh ekstremnih krznih razmerah totalne vojne, ugotavlja Stephan Lessenich, je bilo mogoče opazovati součinkovanje funkcij, interesov, institucij in idej, ki jih spodbuja tudi socialna država in jih tako mogoče opazovati v naravnost idealno-tipski formaciji.

“Mobilizacija vseh - pa res vseh - družbenih virov in rezerv za vojne cilje je s sabo prinesla neizogibne funkcionalne nujnosti, denimo nujnost politično socialnega reguliranja konfliktov. Hkrati je ustvarila oziroma zaostrila nove potrebe po legitimnosti ter vsaj začasno povečala družbeno moč aktivnega pribivalstva, tudi in zlasti delovno aktivnih žensk. Tako fiskalne kot upravnotehnične in kadrovske zmogljivosti države, ki so se zaradi vojne neznansko povečale, so tudi po koncu vojne vsaj deloma ohranile dolgoročno naravnane posege socialne politike”.

No, tako se premikamo v povojno obdobje, v petdeseta in šestdeseta leta, ki so evropskemu zahodu v njegovi posebni zgodovinsko specifični formaciji tako imenovane “zlate dobe” kapitalizma omogočila neobičajno močno gospodarsko rast. Takšne razmere so bile zelo ugodne za razvoj, saj se je povečal obtok ponudbe dela in delovne sile ter odprt finančni in trgovski režim, ta pa je na evropski celini omogočil različne oblike majhnih in velikih nacionalno-gospodarskih zgodbic o uspehu. Seveda pa na to niso vplivali samo ugodni ekonomski pogoji, temveč tudi politični posegi, ki so usklajevali pomembne tržne akterje in njihove ekonomske strategije. Sistemski podvig političnega usklajevanja se je zgodil tudi v posredovanju socialne države, s katerim je v sebi odpravljala nasprotne in zato konfliktne interese. V zvezi s tem se je oblikovala določena usklajenost pri distribuciji družbenega produkcijskega produkta, kakor tudi produkcijskega procesa, ki so ga zastopale organizacije dela in kapitala. V tem pogledu je mogoče moderno socialno državo razložiti kot institucionalizirano formacijo kriznega družbenega menedžmenta. Politična realnost povojnega obdobja je tako postalo uravnavanje in izravnavanje ekonomskih interesov po dobičkonosnosti in socialnih zahtev po participaciji. Država je s tem prevzela odgovornost za reguliranje ekonomskega s socialnim namenom in socialnega z ekonomskim namenom. Celo ordoliberalci, ki smo jih opisovali v prejšnjem Unikompleksu, so povezali liberalno ekonomijo prostega trga s konceptom državnega reguliranja. Termin, ki se je skoval in uporabljal za opisovanje takšne politike, se je imenoval “socialno-tržno gospodarstvo”. Ludwig Erhard, piše Ivan Berend, nemški povojni minister za gospodarstvo in kasneje tudi kancler Zvezne republike Nemčije, je ta koncept za tisti čas pripeljal najdlje:

“Leta 1957 je Erhard pisal o “prisilnem klicu za kolektivno družbeno solidarnost in zavračal koncept, ko ima v socialnem sistemu “vsak roko v žepu drugega”. Zagovarjal je najtesnejšo povezavo med gospodarsko in socialno politiko ter menil, da mora konkurenčen, učinkovit prosti trg biti povezan z ukrepi socialne politike in ustvariti blaginjo za vse.”

V mednarodnem povojnem obdobju je tako šlo za uravnavanje nacionalne ekonomije, za maksimiranje nacionalne blaginje, za jamstvo socialnih pravic v nacionalni državi. S postavljanjem na stran nacionalnega pa se pojavijo tudi strukture socialnega izključevanja, ki so v nacionalem prostoru vpete tako navznoter kakor tudi navzven. S tem lahko povemo, da je hvaljenje povojnega blaginjskega kapitalizma v obliki nostalgičnega spomina na dobre stare čase tudi problematično, ker pa to ni osrednja točka oddaje gremo naprej. Prav tako se je ta površinski tip socialne države umaknil že pred kakšnimi štirimi desetletji. Za trenutek pa še vedno ostanimo na področju idealno-tipskega razvrščanja modelov socialne države, saj nam bo to pomagalo pri kasnejšem problematiziranju prehodov iz skrbstvenega modela socialne države v aktivacijskega. Gøsta Esping-Andersen [Josta Espig Andersen], danski sociolog, ki se je lotil določene tipizacije socialne države v kapitalizmu, jih s tem  opredeljuje po liberalnem, social-demokratskem in konzervativnem modelu.

Liberalni ali dolgotrajen model je predvsem okupiran s tem, da si država naloži nalogo ohranjati tržno oblikovane rešitve za probleme blaginje. S svojim nevmešavanjem s politično regulacijo sili socialne akterje k temu, da sami prevzamejo odgovornost za kolektivno blaginjo in skrbijo za potrjevanje pripravljenosti za delo. 

Social-demokratski ali državljansko-univerzalističen se osredotoča na to, da državi dodeli obsežno, univerzalno odgovornost za blaginjo. Institucionalno se vzpostavi soglasje o blaginji in s tem se zasidra določen sistem skrbi za državljane neodvisno od ekonomskega položaja.

Še zadnji, konservativni ali korporativni model pa izhaja iz nekakšne mutacije fevdalne in paternalistične tradicije krotenja tržnih sil. Namen tega je ohranjati tradicionalne odvisnosti socialnega zavarovanja, ki temeljijo na razčlenjenem socialnem zavarovanju. Zavarovanje je vezano na sisteme aktivne zaposlitve, različni položaji na trgu dela se prevedejo v različno socialno oskrbo in kdor si ni zaslužil materialne varnosti z zaposlitvijo, je prepuščen varstvu v zasebnih, zlasti družinskih odnosih preživljanja. Iz vseh treh lahko potegnemo, da se režim blaginje vzpostavlja in producira kot kombinacija medsebojne odvisnosti med državo, trgom in družino.

V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je prišlo do naftnih kriz in političnih spopadov med arabskimi državami in Izraelom v tako imenovani Jomkipurski vojni ter do vzpostavitve blagovnih zapor oziroma embargov. V teh letih je prišlo tudi do “zastaranja” zahodne ureditve skrbstvene socialne države. Omenjeni krizni cikel je povzročil padanje profitne stopnje in skupaj z njim so se pojavili spori okoli prerazporeditve profitov. S tem so podjetja in država začeli iskati načine, kako zniževati stroške in zmanjšati obseg skrbstvenih nalog. Politika se obrne na “gospodarske subjekte”, kot jih lahko razvrščamo v takrat specifični pravni ureditvi, in k spodbujanju ponudbe. Obrne se naproti izboljševanju okvirnih pogojev za fleksibilno delovanje. Di je moj flex, flex, flex?

Od prožnih lokalnih odločitev, do prožne organizacije dela in produkcije, fleksibilnega delovnega časa in prožnih delovnih razmerij, do fleksibilnih cen, tarif, prava in tako dalje. V nasprotju je togost pomaknjena v področje nezmožnosti, če pogledamo samo srdit odpor srednjega razreda do populizma, pa primer “beguncev”, ki naj bi kar naprej togo silili z glavo skozi sredozemsko morje, ali pa še bolj aktualen primer demoniziranja togosti Jeremya Corbyna. Kapitalizem postaja bolj prožen in ena od teh značilnosti je tudi aktivacijski obrat v socialni politiki, ki postaja njegova sopotna priležnica. Aktivacijska socialna država poganja družbeno mobilizacijo in hkrati ta poganja njo. Socialna država sprejema signale prožnega kapitalizma in jih, okrepljene s svojimi socialnim nabojem, posreduje subjektom. V takšnem modelu socialne države se družba vzpostavi kot subjekt, ki si prizadeva za socialno vzdržno delovanje subjektov. Z aktiviranjem socialno odgovorne samoaktivnosti posameznikov se uveljavlja nov vzorec urejanja odnosov v socialni državi, ki subjekte tako rekoč postavi v odnos s samim seboj, z njihovim sebičnim interesom in družbeno skupnostjo oziroma javno blaginjo. V tej strukturni dilemi socialne države, v precepu med skrbjo za ekonomsko in socialno racionalnost, daje aktivacijski program novo priložnost za vsaj začasno uspešen krizni menedžment, ker spodbuja subjekte k samoaktivaciji, da so tržno zmožni in družbeno sposobni.

Politično vladanje pa ni edini vseobsegajoči del prisile. Deleuze v svojem spisu o Družbi kontrole poudari določene aspekte, ki se znajdejo v dvoživkah prehoda od disciplinske družbe v družbo kontrole. Se pravi od zaprtih sistemov k odprtim, ki nakazujejo določen proces konstantnega, vseživljenskega, aktivnega staranja, ki poudarja aktivnost in ustvarjalnost v vseh življenjskih obdobjih. Tak prehod seveda ni čisto enoznačen in se ne zgodi v popolnem rezu, je pa povod za mišljenje “permanentnega izobraževanja”, univerze za tretje generacijsko obdobje, kariernih treningov, neformalnega izobraževanja in tako dalje. Politično vladanje zato ni določen centralni proces, ampak je del kompleksne celote postopkov, tehnik in metod vladanja, ki pa v sedanjosti niso v sferi neposredne prisile, temveč se obrnejo in prevzemajo mehke, konsenzualne, produktivne oblike. Tako deluje z mediji svobode, da usmerja samouravnavanje, vodenje samovodenja, aktivno organiziranje svobode političnih subjektov. Tako lahko v strategiji Dolgožive družbe, ki bo, če bo potrjena, postala določen krovni dokument za oblikovanje vladnih socialnih politik, beremo:

“Za uresničitev začrtanih usmeritev bo ključno zavedanje širše javnosti in vsakega posameznika o pomenu predlaganih sprememb in o pomenu osnovnega soglasja ter zavezanosti družbenih deležnikov k uresničevanju Strategije”.

in

“Za blaginjo vseh generacij bo ključna socialna politika, ki bo sprejeta s konsenzom in na podlagi medgeneracijskega sodelovanja ter solidarnosti med vsemi generacijami. Model slovenske socialne države sedaj v veliki meri temelji na sistemu obveznih socialnih zavarovanj, preko katerih s plačilom prispevkov delovno aktivno prebivalstvo v veliki meri omogoča relativno stabilno financiranje ključnih socialnih blagajn oziroma kritje socialnih tveganj. Vendar pa obstoječa ureditev že sedaj ne pokriva vseh potreb, saj je za financiranje pokojninske blagajne potreben transfer iz proračuna (1,3 mrd EUR leta 2016). Ob spreminjanju starostne strukture prebivalstva in naraščanju izdatkov za pokojnine, zdravje in dolgotrajno oskrbo na eni strani ter ob naraščajočem obsegu negotovih oblik zaposlitev na drugi strani pa bodo te potrebe še večje in jih brez spremembe sedanje ureditve ne bo možno vzdržno financirati. Spremenjeno razmerje med aktivnim in neaktivnim prebivalstvom bo tako zahtevalo spremembe v delitvi bremen za blaginjo vseh generacij”.

Sama strategija seveda ni izoliran dokument, je pa trenutno zelo poudarjan in nekako kroven. Nastaja vse tja od leta 2006, ko se je na področju gerontologije predstavljala budnica ob demografski prelomnici! Strukturni razlogi so torej temeljni izziv socialne države. Zaradi predvidenega staranja družbe je ta postal temeljni sestavni del vzdržne socialno politične vednosti. Za obvladovanje takšnega izziva se na tapeti znajdejo tudi stari in brezposelni. Vodilni motiv poseganja socialne politike se tako potegne iz gerontološke statistike, vede o spremembah pri staranju, in jih navrže aktivacijskemu potencialu. To je v njihovem potencialu v gospodarstvu in družbi ter podati politično relevantna priporočila za spremembo prostega časa v delovno aktivnost in aktivacijo famoznega človeškega kapitala. Vidi se, da je v njej mišljena prej omenjena dvojna racionalnost; ekonomska in družbena. Breme redistribucije se prenese na delovno zmožni del prebivalstva, katerega naj bi bilo potrebno še razširiti, da bi se lahko nadomestilo fiskalno politiko vzdržnega financiranja varstvenih storitev. Demografske spremembe pa so tiste, ki dajejo empirično realnost obstoječi strategiji. S tem se socialno v obliki statistike podvrže ekonomski racionalnosti vzdržnosti in nato še socialni racionalnosti samouravnavanja. Socialna politika se tako oblikuje v odnosu do potencialno sposobnih za delo, na tapeti pa se znajdejo tudi starejši. Cenjeni so kot ključni prispevek k “družbenemu kapitalu”. Le kdo se ne bi mogel strinjati, da je takšno aktivno staranje nekaj dobrega? Tako strategija na podlagi metanja starosti v osredje zajame kar večji del populacije in socialnih politik, ki se jih tičejo, kajti pri tej aktivacijski politiki nagovarja vse skozi multigeneracijsko področje. Eksternalizacija stroškov se tako zgodi pri prenosu le-teh na razširjen delovno zmožen del prebivalstva, v aktiviranju še vseh tistih preostalih molekul, ki niso pocrkale. Ni treba posebej omenjati, da gre tu predvsem za prekarizacijo prostega časa in pokojnine.

Poglejmo si še en primer, a tokrat gre za področje brezposelnosti. V tem primeru se socialna pomoč veže na obdobje zgodnje zaposlitve. Vlada je pred kratkim potrdila tudi predlog novele zakona o urejanju trga dela, ki je po besedah ministrice glede na razmere na trgu dela morda še pomembnejši, saj se spopadamo s pomanjkanjem delovne sile, zato je ključno vprašanje, kako aktivirati brezposelne. Prvi element zakonskega predloga se nanaša na čimprejšnje aktiviranje ljudi. Že v odpovednem roku je zdaj dolžnost, da se delavec prijavi na Zavod za zaposlovanje in se dejavnosti za iskanje nove zaposlitve takoj začnejo.

Drugi, zelo pomemben element pa je, da bodo imele tiste osebe z nizko stopnjo izobrazbe, tudi tisti s srednješolsko izobrazbo, a ne iz deficitarnih poklicev, možnost, da v primeru zaposlitve maksimalno 12 mesecev prejemajo še 20 odstotkov denarnega nadomestila. Torej plača plus socialno nadomestilo oziroma socialna pomoč. "S tem spodbujamo ljudi, da se zaposlijo in naslavljamo vprašanje minimalne plače," pojasnjuje Anja Kopač Mrak. V družbi aktivacijske politike postaja socialno dvoživka mobilnosti in nemobilnosti, v tem primeru v iskanju zaposlitve, s tem pa osrednja linija razcepa v socialnem. Davčne obremenitve se tako uveljavljajo s skromnostjo porazdelitve in mobilnega vključevanja na trg delovne sile, ob tem pa je prisoten nadzor in miti o zagonskih podjetjih. Seveda pa je za eksternaliziranje stroškov socialnih storitev in kroženja kapitala pomemben aspekt, kako se na vse to nanašajo politike življenja in vseživljenskega. Nekaj o tem smo počistili, vse seveda ne.

Brala: Čeh in Cvetko

Tehniciral: Pavle

Strategija DD: http://www.vlada.si/teme_in_projekti/strategija_dolgozive_druzbe/

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

je to v posnetku? Lol

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.