Kriza formalne vzgoje in izobraževanja

Kriza formalne vzgoje in izobraževanja

Oddaja
10. 8. 2017 - 12:00

Tokrat bomo v oddaji Unikompleks analizirali, kakšen je pravzaprav razlog za nenehno reformiranje in renoviranje formalnega vzgojno-izobraževalnega sistema tako pri nas kot v svetu ter kakšne posledice to prinaša s seboj. Pod drobnogled bomo vzeli danes prevladujoči koncept vseživljenjskega učenja in pogledali, kako se ga dojema. Nato pa bomo analizirali, kakšne so posledice takšnega dojemanja na formalno vzgojo in izobraževanje, ki se navezujeta izključno na vlogo šole kot institucije, ki uvaja mlade v družbeno sfero. Pozornost bomo namenili tudi enemu od temeljnih vprašanj, ki zadevajo formalno vzgojo in izobraževanje. Vprašali se bomo, kaj je pravzaprav smisel formalne vzgoje in izobraževanja? V dobi neoliberalizma se namreč s tem vprašanjem ukvarja vse manj vodilnih pedagogov in oblikovalcev šolskih politik. V želji po prilagajanju šole potrebam predvsem v gospodarski sferi raje pripravljajo nove šolske reforme. Preden se lotimo podrobnejše analize, pa nekaj o zgodovinskem kontekstu. Čeprav smo že v kar nekaj preteklih Unikompleksih besedo namenili opisu konceptov, kot so denimo postfordizem, fordizem in neoliberalizem, si bomo zavoljo boljšega razumevanja še enkrat na kratko pogledati določene pojme. Prav tako smo v Unikompleksih z naslovoma Šolska saga in Tegobe pozne univerze že na dolgo in široko razpravljali o razmerju med šolsko in gospodarsko sfero, zato sta neposredno tudi relevantna za boljše razumevanje današnje oddaje. Kljub temu bomo najprej na kratko in na preprost način opredelili pojma neoliberalizem in postfordizem ter ju povezali z delovanjem šole.

Neoliberalizem je stopil v ospredje v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. V prvi vrsti se nanaša na ekonomski model, ki temelji na klasičnem liberalnem modelu samoregulativnega trga. Pojavlja pa se v različnih tipih in variacijah. Neoliberalni politiki so zvesti privrženci enotnega globalnega trga, ki ga vidijo kot nujno orodje za ustvarjanje boljšega sveta. Skratka, predstavljajo neko idealizirano podobo sveta, ki ga ženeta prosti trg in potrošništvo. Neoliberalizem se na koncu manifestira v množici javnih politik, ki jih zaznamujejo tri glavne ideologije: deregulacija, liberalizacija trgovine in proizvodnje ter privatizacija podjetij v državni lasti. Odpravljajo se omejitve za globalne finančne in trgovinske tokove, prihaja do vse večje integracije nacionalnih gospodarstev v globalno ali regionalno gospodarsko enoto in še bi lahko naštevali. Svet se začenja opisovati kot svet hitrih nenehnih sprememb, ki se jim moramo prilagajati in zadostiti potrebam novega reda. Seveda pa se filozofija neoliberalizma ni pojavila kar naenkrat in takoj uveljavila svoje avtoritete. Zato je potrebovala določene pogoje. Na kratko si poglejmo družbene okoliščine, v katerih je prišlo do njenega vznika. Če res posplošimo, lahko rečemo, da je do vzpona neoliberalistične logike prišlo deloma zaradi velike povojne gospodarske rasti, hitrega tehnološkega razvoja in pospešenega gospodarskega razvoja zahodnih družb.

Po drugi svetovni vojni se je Zahod začel silovito razvijati. Evropa, ki je bila zaradi obeh svetovnih vojn gospodarsko zelo šibka, je, tudi s pomočjo Amerike, začela svoje gospodarstvo hitro postavljati nazaj na noge. Posledica tega je bila ekspanzija specializiranih podjetij, ki so proizvajala množico produktov za prodajo na potrošniškem trgu. Povojno obdobje velja tudi za obdobje velikih tehnoloških inovacij. Tehnologija se je neprenehoma izboljševala in omogočala izdelavo novih produktov, ki so postajali vse kompleksnejši in zato zahtevali vedno več predznanja. V naslednjih dveh desetletjih se je konkurenca na trgu še povečala in trg je postajal vse bolj nasičen. To je podjetja prisililo, da so začela svoje proizvodnje diverzificirati. To enostavno pomeni, da proizvajanje enega samega produkta ni prinašalo več zadostne količine dobička, saj se je zaradi prevelikega števila konkurence dobiček preveč razporedil. Prav tako so začela podjetja opuščati izdelovanje produktov, ki se niso dobro prodajala na potrošniškem trgu, in jih nadomestila z drugimi, donosnejšimi. Povečano je bilo tudi povpraševanje po produktih, ki se jih lahko izdela samo z novejšo, kompleksnejšo tehnologijo. Zato so morali kapitalisti prilagajati svoja produkcijska sredstva in zaposliti kvalificirano delovno silo, ki je znala opravljati z novo pridobitvijo. V želji, da bi še povečali svoj dobiček na nasičenem trgu, so lastniki tovarn, torej kapitalisti, začeli proizvodnje seliti tudi onkraj svojih nacionalnih mej v tretji svet. V slabše razvitih državah je bila in je še danes cena delovne sile namreč nižja zaradi nižjih standardov. Na takšen način, logično, kapitalisti povečajo svoj dobiček, saj delavcem izplačajo nižje mezde, presežek pa obdržijo zase. Prehod iz profesionalizirane proizvodnje v diverzificirano in mobilno proizvodnjo označuje prehod iz fordizma v postfordizem. Tako se s postfordizmom, ki prav tako vznikne v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, začne novo obdobje v kapitalizmu, ki ga zaznamujejo povečana mobilnost delovne sile, prilagajanje potrebam potrošniškega trga, diverzificirana proizvodnja in še bi lahko naštevali. Zdaj ko smo na kratko opisali povojni razvoj v zahodnih družbah, se neoliberalna logika ne zdi več tako samosvoja. Zaradi velikih spremememb na gospodarskem trgu so bili dobički vse večji. Podjetja so postajala mobilna in se neprestano spreminjala, renovirala in napredovala. Točno v takšnih okoliščinah je nato vzniknila tudi neoliberalna ideologija globalnega trga - vzniknila je torej ideja, da bo cvetoče gospodarstvo z množično selitvijo industrije po svetu poskrbelo za svetovni razvoj in uravnavalo trg delovne sile.

Da pa lahko hitro spreminjajoči se svet, ki ga ženejo velike korporacije in na milijone manjših podjetij, obratuje, nujno potrebuje na svoji strani vzgojno-izobraževalni sistem, ki bo podjetja stalno oskrboval s primernim kadrom. Tako je v 80. in 90. letih prišlo do mnogih neoliberalnih šolskih reform, ki so aktualne tudi danes. Neoliberalne reforme težijo k temu, da bi se formalno vzgojo in izobraževanje deinstitucionaliziralo in opravljalo kot podjetja. To pomeni, da bi šole sledile izključno povpraševanju na trgu delovne sile, katerega potrebe se zaradi hitrega in nenehnega razvoja neprestano spreminjajo. Izobraževati bi morala kadre, ki so za razvoj gospodarstva najbolj potrebni. Stalno zahtevo po prilagajanju sistema vodilni strokovnjaki in oblikovalci politik upravičujejo s tem, da so v današnjem času formalni vzgojno-izobraževalni sistemi v nevarnosti, da postanejo irelevantni za ljudi, ki živijo v hitro spremenljivem svetu. Vzgojno-izobraževalne reforme pospremijo z argumentom, da bodo z novimi radikalnimi spremembami dvignili standard ter hkrati preoblikovali sistem v skladu z novimi spremembami v gospodarski sferi. Kot vidimo, je največ poudarka prav na spremembi, pojmovani kot neki vsemogočni sili, ki poskrbi, da so prevladujoče oblike znanja in šolanja odvečne. In če sprejmemo to mantro o nenehni spremembi, lahko tudi razumemo ideje politikov, da formalni vzgojno-izobraževalni sistem v stalno spreminjajočem se svetu nima druge izbire, kot da te spremembe dohaja in se jim prilagaja. Torej, ker bodo sedanjo sestavo formalnih vzgojno-izobraževalnih sistemov prehiteli dogodki in spremembe, je njihov status vedno kratkotrajen in začasen. Ker se ta mantra o nenehno spreminjajočem se svetu stalno ponavlja, postajata nestabilnost in začasnost formalnih vzgojno-izobraževalnih sistemov nekaj normalnega. Nekaj, zaradi česar se mora vzgojno-izobraževalni sistem vedno spreminjati v skladu z družbenimi spremembami. To pa pripelje do tega, da se spreminja naravnanost šole ter prav tako njena pričakovanja in politike.

Vodilni pedagogi in oblikovalci šolskih politik pogosto trdijo, da ni nič več tako, kot je bilo še denimo pred enim ali dvema letoma. Trdijo, da je sedanjost praktično odcepljena od preteklosti. In zaradi takšnega dojemanja časa je za šolske politike značilno izpodrivanje starega in ustvarjanje novih vizij, ki jih po navadi preplavijo modne muhe, trenutno dogajanje in povpraševanje na trgu delovne sile. Spremembo vidijo kot glavni dejavnik, ki mora vplivati na šolski kurikulum. Prav zaradi nenehnih sprememb mora biti po njihovo kurikulum manj pod vplivom kakšne intelektualno gnane logike, saj akademsko intelektualno znanje ni neposredno povezano s trenutnimi potrebami družbe in gospodarstva. Spremembo predstavljajo kot edinstven pojav današnjega časa, češ da prej česa takega ni bilo. Treba je priznati, da je bilo v obdobju po drugi svetovni vojni res več sprememb kot pred tem, vendar nikakor ne drži, da so spremembe značilne samo za današnji čas. Prav spremembe so bile namreč tisti kontinuum, ki so človeštvo pripeljale do sedanjega trenutka, do sedanje družbene in gospodarske ureditve. Zato se neoliberalni oblikovalci šolskih politik motijo, ko današnji čas pojmujejo kot edinstveni čas sprememb. Prav zaradi takšnega pristopa neoliberalnih oblikovalcev politik, ki poveličujejo spremembo, se svet razdeli na dve obdobji - preteklost, v kateri se ni spreminjalo nič ali zelo malo, ter sedanjost, v kateri je sprememba nenehna. Najbolj pa bode v oči prav to, da so mantro o nenehnih spremembah uporabljali že pred več kot stoletjem. Kot kaže, njena moč še zdaleč ni popustila. Vendar ko enkrat v ospredje postavimo argument o nenehno spreminjajočem se svetu in z njo upravičujemo razne reforme, sprememba postane človeško gonilo. S tega stališča to pomeni, da človeška bitja ne ustvarjajo zgodovine, ampak se vedno le prilagajajo spremembam, ki delujejo neodvisno od delovanja ljudi. Sprememba je torej dojeta kot nekaj onkraj našega nadzora. Sprememba naj bi bila namreč tista, ki narekuje tempo našega življenja, politike in gospodarstva, brez človeškega vpliva. V svetu, ki ga ženejo nenehne spremembe, se tako preteklost vedno pojmuje kot nekaj zastarelega. In zaradi tega je vsaka vzgojno-izobraževalna politika, ki hoče črpati zglede iz preteklosti, izključena. Ko se sprememba naturalizira, ni več razmišljanja o preteklosti. Preteklost je takrat dojeta kot nekaj slabega, kot nekaj že izživetega, ki v sedanjem prostoru in času nima več veljave. Tako stare institucije in prakse izgubijo svoj pomen. To velja prav za formalni vzgojno-izobraževalni sistem, ki je imel v preteklosti funkcijo priprave ljudi na družbeno življenje v času njihove mladosti. Funkcija vzgoje in izobraževanja se začenja izgubljati, saj naj bi bilo znanje, ki ga kot mladostnik pridobi posameznik, zaradi nenehnih sprememb v starejših letih že irelevantno. Še več, zagovorniki tega menijo, da ker se svet zelo hitro spreminja, znanje hitro zastari, zaradi česar bi morale šole posvečati manj pozornosti akademskim predmetom. Formalno izobraževanje, ki ga sistematično uči predmetna šola, vidijo kot irelevantno in zastarelo, saj posameznikom ne more zagotoviti znanj, ki so v skladu z nenehno spreminjajočem se svetom. Pripravljalni model učenja postaja vse bolj razvrednoten, z njim pa je na udaru tudi intelektualna vsebina šolanja, predvsem družboslovne vede, kot so filozofija, sociologija, psihologija in tako dalje. Te vrste znanja namreč neoliberalni oblikovalci politik najdejo kot irelevantne za trenutne potrebe posameznika. Nasproti pripravljalnega modela učenja so neoliberalni privrženci postavili model vseživljenjskega učenja. Menijo namreč, da se tistega, kar so se naši starši morali naučiti v otroštvu, mi lahko naučimo skozi življenje. Menijo, da znanje o velikem številu predmetov denimo za šestnajstletnika ni bistveno, saj se lahko v življenju uči zgolj tisto, kar ga bo neposredno zanimalo.

 

GLASBENI PREMOR

Model vseživljenjskega učenja, ki je danes vse bolj v ospredju, močno vpliva na razumevanje formalnih vzgojno-izobraževalnih sistemov. Včasih je bilo izobraževanje nasploh razumljeno nekoliko drugače kot danes. Šola je včasih veljala za kraj, kjer mlade oskrbujejo z znanjem, ki jim v vsakdanjem življenju ni dostopno. Ideja je bila, da pridobljeno znanje omogoča preseči vsakdanje izkustvo posameznika in mu tako ponudi razumevanje družbenega in naravnega sveta, ki jima pripada. Ravno to med drugim ponuja pripravljalni model učenja, ki danes izgublja svojo vrednost. V prihodnosti se namreč prav lahko zgodi, da bo šola kot institucija postala le ena od mnogih institucij, ki nudijo svoje storitve, in ne bo več obvezna. Danes je torej v ospredju vseživljenjski model učenja, ki deluje po principu nenehne spremembe. Vendar pa se vodilni pedagogi in oblikovalci politik kljub nenehnemu pripravljanju reform niso vprašali osnovnega vprašanja: kaj naj potemtakem šola sploh uči? Za njih je namreč smisel učenja zgolj učiti se sposobnosti prilagajanja različnim situacijam na trgu delovne sile. Zato je z njihovega vidika relevantno za poučevanje le takšno znanje, ki je neposredno povezano s trenutnimi potrebami na trgu delovne sile in aktualno kulturno problematiko. Prav tako pa mešajo formalno izobraževanje v mladosti z vsemi drugimi oblikami izobraževanja v času odraslosti. Problemi šole kot institucije vse bolj postajajo izenačeni z množico problemov, ki se pojavljajo v določeni družbi - to so denimo polemike o selekciji, socialnem izključevanju, slabem uspehu, ocenjevanju in standardih, bojazni asocialnega vedenja in še bi lahko naštevali. Pri tem pa se pogosto začne pozabljati, kakšen je dejanski smisel formalne vzgoje in izobraževanja. Za vodilne pedagoge so danes veliko bolj relevantna vprašanja, kako motivirati otroke za učenje, kako standardizirati njihove dosežke, kakšna je najučinkovitejša strategija poučevanja in tako dalje. V resnici pa so to le tehnike, ki jih učitelj uporablja v razredu in mu pomagajo doseči določen cilj. Vendar teh tehnik ne smemo mešati z vprašanjem smisla. Eden izmed razlogov za pomanjkanje jasnosti, kaj izobraževanje pravzaprav je, se nanaša na samo uporabo besede izobraževanje. Danes z besedo izobraževanje razumemo široko paleto izkustev. In ker je pojem izobraževanja tako širok, ga težko opredelimo. V času, ko prevladuje ideologija vseživljenjskega učenja, pod besedo izobraževanje razumemo tako mladega posameznika, ki se prebija skozi različne stopnje formalnega izobraževanja v svoji mladosti, odraslega človeka, ki ga v podjetju prijavijo na službeno izobraževanje kot upokojenca, ki se prvič uči uporabljati računalnik.

Če želimo res razumeti pomen izobraževanja, moramo tako nujno ločiti izobraževanje skozi življenje, ki se odvija v različnih okoljih in kontekstih, od formalnega, institucionaliziranega izobraževanja. Poglejmo najprej, kaj bi moral biti smisel vzgoje in izobraževanja v mladosti: vzgoja in izobraževanje v mladosti, tako formalna kot neformalna, sta procesa, preko katerih ena generacija drugo uvede v delovanje sveta. Preko vzgoje in izobraževanja v mladosti poskuša družba odraslih otroke vpeljati v svet, kakršen je, in jim priskrbeti znanje, s katerim ga bodo razumeli. Vzgoja in izobraževanje naj bi predstavljala transakcijo med generacijami. Vsaka generacija namreč vzgoji in izobrazi naslednjo, saj je to edini način, da se družba obnavlja. Prav šola je tisti kraj, kjer prevladuje neenako razmerje med odraslimi, že vzgojenimi in integriranimi, ter otroci, ki morajo vse to še osvojiti. Šola daje družbi tudi priložnost ohranjanja svoje intelektualne dediščine, kar pa je ključno, saj se le tako družba in tudi človeštvo obnavljata. Tukaj imajo poglavitno vlogo odrasli, ki imajo odgovornost mlade vpeljati v skupne družbene interese, namene, informacije, veščine in prakse. Sicer bo skupina prenehala živeti svoje značilno življenje. Med procesom vzgoje in izobraževanja je nujno podučiti otroke o svetu, kakršen tudi v resnici je. Vzgoja in izobraževanje morata, tudi če se svet stalno spreminja, otroke seznaniti z zapuščino preteklosti. Namesto da preteklost obravnavamo kot irelevantno za sedanjost, se je moramo učiti. Nenazadnje se je s prihodnostjo nemogoče spoprijeti, če se ne zanašamo na znanje, pridobljeno skozi stoletja človeškega izkustva. Kot vidimo, smisel vzgoje in izobraževanja ni zgolj odzivati se na nenehne spremembe, daleč od tega. Njuna naloga je poučevati in ohranjati preteklost prav z namenom, da bi imeli mladi kulturna in intelektualna sredstva za spoprijem z izzivi, ki so pred njimi. Ravno zato je za razumevanje trenutne situacije pomembno denimo razumevanje človeškega in družbenega razvoja. In ta misel je ravno nasprotna današnji. Danes si namreč oblikovalci politik ter vodilni pedagogi želijo le kurikulum, ki bo primeren za inovativno, vedno spremenljivo 21. stoletje in ki bo zadostil povpraševanju na trgu delovne sile. Namesto da bi se zatekali po odgovore v preteklost, se prilagajajo trenutnim trendom. Seveda moramo priznati, da je v današnjem času fleksibilen posameznik, ki se je pripravljen v življenju izpopolnjevati, pomemben v današnji družbi. Kljub temu pa potrebujemo intelektualna sredstva, potrebujemo tudi družboslovje, ki bo pomagalo razumeti sedanje stanje družbe, saj bodo ljudje le tako lahko naredili korak naprej v človeškem razvoju. Zato je treba v formalnem vzgojno-izobraževalnem sistemu ustvariti ravnovesje med preteklostjo in današnjim spremenljivim svetom. Prav tako pa moramo nujno ločiti formalno vzgojo in izobraževanje v mladosti, ki otroke uvaja v družbeni svet, ter koncept vseživljenjskega učenja, ki zajema vsako obliko izobraževanja. Za razliko od vseživljenjskega učenja je izkustvo vzgoje in izobraževanja kvalitativno drugačno od rutine normalnega življenja. Vseživljenjsko učenje se mora ločiti od vzgoje in izobraževanja, saj ima medgeneracijska transakcija svoje specifične poteze. Koncept vseživljenjskega učenja spodbija meje, ki ločujejo formalno izobraževanje od neformalnega. Pa vendar obstaja pomembna ločnica, ki je ne smemo zanemariti. Res je, da formalno izobraževanje ni neposredno povezano s posameznikovim življenjem. Znanje, ki ga podaja učitelj, namreč temelji na intelektualni zapuščini človeštva kot celote in neposredno ni povezano z vprašanji, zanimivimi za otroka. In prav to je smisel formalne vzgoje in izobraževanja. Ne smeta biti pod nujno zvedljiva na ideje, ki so za učenca neposredno relevantne. Tukaj gre namreč za podajanje znanja, ki so ga z izkustvom pridobili drugi ljudje v oddaljenih krajih ter pogosto v drugačnih zgodovinskih okoliščinah. Otroci s tem pridobijo znanje izven sedanjega konteksta. Tako imenovano teoretsko znanje. To znanje je absolutno drugačno od praktičnega znanja, ki ga ponuja vsakodnevno izkustvo. To pomeni, da formalno znanje ni vselej uporabno in neposredno relevantno. Ena od njegovih značilnosti je prav to, da se ga ne da pridobiti z vsakdanjim izkustvom. Ta vrsta znanja je pomembna zato, ker učencem pomaga dvigniti se nad njihovo partikularno izkustvo in pridobiti uvide v širši svet, v katerega se uvajajo. Formalni tip vzgoje in izobraževanja temelji na predpostavki, da je učenje iz neposrednega izkustva omejeno. Svet namreč pogosto ni tak, kakršen se nam prikazuje. Zato se za njegovo pravilnejšo interpretacijo raje zanašamo na teoretsko abstraktno znanje. 

Treba je razjasniti, da ko govorimo o ohranjanju in pomembnosti učenja preteklosti, to ne pomeni njenega nekritičnega sprejemanja. Prav nasprotno. Preteklost je treba kritično ovrednotiti in se učiti iz njenih napak, a hkrati iz nje potegniti družbeno koristne stvari. Potemtakem bi torej formalna vzgoja in izobraževanje v mladosti morala biti konservativne narave. Morala bi biti ločena od javnega življenja. Vzgoja in izobraževanje namreč najbolje delujeta ločeno od zunanjih političnih in družbenih pritiskov, ki se vsiljujejo v šolo. Vendar se ravno danes šole povezuje s političnimi interesi in idejami gospodarstva. Ker vzgoje in izobraževanja ne razumemo oziroma smo ju prenehali razumeti kot procesa medgeneracijske transakcije, se namreč hitro poveča nevarnost, da prideta pod vpliv zunanjih programov. Prihaja namreč do politizacije kurikuluma. Vanj se uvaja različne nove razsvetljujoče vrednote in politične cilje. Politične stranke poskušajo mladim celo dati legitimnost pri odločanju o pomembnih vprašanjih sedanjosti, čeprav mladi niso dobro seznanjeni z vsemi vidiki aktualnega problema. Še več, s politiziranjem kurikuluma politika škodi otrokom in jim preprečuje razumevanje sveta, kakršen je. Onemogoča jim, da bi razvili lastne ideje o tem, kaj izzvati in o čem je treba podvomiti, saj so mladi pod vplivom politične propagande. Zato je treba politiko ločiti od procesov formalne vzgoje in izobraževanja. Potrebujemo namreč pripravljalni model učenja, ki bo izpolnjeval vlogo medgeneracijske transakcije in uvedel mladostnike v družbo. 

Pa smo prišli do zadnjega dela današnjega poletnega Unikompleksa. Najprej smo pokazali, kaj žene oblikovalce politik in vodilne pedagoge k nenehnemu reformiranju formalne vzgoje in izobraževanja, in povedali, da se to dogaja zaradi dojemanja sveta kot sveta, ki je pod vplivom nenehnih sprememb, ki se jim mora šolska sfera prilagajati. Nato smo pokazali, da je koncept vseživljenjskega učenja škodljiv za formalno vzgojo in izobraževanje, saj se zaradi njega izpodriva pomen intelektualnega znanja, ki je po mnenju oblikovalcev kurikulumov nerelevnten za trenutne posameznikove potrebe pri zaposlitvi. Videli smo, da to ne drži. Ljudje se morajo namreč v mladosti še predobro seznaniti s človeško zgodovino in človeškim razvojem, saj je to ključno za razumevanje sedanjega časa in stremljenje k izboljšanju trenutnih razmer. Pripravljalni model učenja in vseživljenjski model učenja moramo obravnavati ločeno, saj so med njima pomembne ločnice. Pripravljalni model mora otroke vpeljati v svet. Pomembno je, da se otroka oplemeniti z razumevanjem sedanjosti in ga izobrazi toliko, da bo lahko kakovostno deloval na trgu delovne sile, a ga moramo obenem seznaniti tudi s preteklostjo. Dati mu moramo intelektualne veščine, ki mu bodo pomagale razumeti svet, v katerem deluje. Vseživljenjski model učenja pa predstavlja bolj kot ne idejo o prilagajanju na nenehne spremembe v gospodarskem svetu. Beseda “vseživljenjsko” že sama po sebi spominja na nek dolgotrajen proces. Zakaj bi se namreč učili vse življenje, če se svet ne bi spreminjal in prinesel toliko novih idej in znanj, ki jih moramo na novo prepoznati? Koncept sam po sebi ni napačen, vendar je preširok, saj lahko z njim zajamemo tako formalno kot tudi neformalno znanje. Takšno poenostavljeno dojemanje pa škodi razumevanju vloge formalne vzgoje in izobraževanja, saj koncept vseživljenjskega učenja ne vključuje intelektualne ter zgodovinske vsebine, ampak zgolj prilagajanje na trenutne družbene razmere.

Unikompleks je spisal vajenec Dejan

Brala sva Pia in Cveto

Tehniciral je Linč

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.