Masiranje kompleksnih vozlov

Masiranje kompleksnih vozlov

Oddaja
vozlanje
18. 5. 2017 - 12:00

V prejšnjem unikompliciranju je bil napovedan oris vsebine, ki se bo obravnavala v tem ciklu Unikompleksov. Danes je torej na vrsti prva od treh edicij. Opisi iz prejšnje oddaje si niso sledili v pretiranem redu in tako se tudi vsebina današnje oddaje ne bo prilagajala napovedi iz prejšnje oddaje, vsaj ne neposredno. Čez rdečo luč se bomo popeljali na vožnjo čez družbeni park do univerzitetnega križišča, kjer se bomo ustavili pri zeleni.

Vstop v park je seveda umeščen v dolgo trajanje prožnega kapitalizma, v katerem se “javne institucije” postopoma preoblikujejo tako, da se skoznje tržna logika ne usidra od zunaj, temveč se sproti pribetonira na samo delovanje javnih institucij. Trenutna družbena formacija se pač na veliko opeva z neoliberalizmom, ker je to najbolj enostaven koncept, ki je postopoma vsaj površno prešel v razlagalni stroj in v konceptualni aparat izobraževalnih institucij, tudi v našem okolju. Velikokrat pa prav tako služi za mistificiranje družbenih razmerij in tega, da je kapitalizem postal malo bolj prožen. Omenjena družbena formacija ne ignorira javnih institucij, (še več - potrebuje jih za delovanje, saj le-te podvrže notranjim spremembam) ignorira strukturno mesto družbene institucije. Tako bomo za sprotno problematiziranje in mešanje betona vključili mešalko, v kateri bomo za začetek razlikovali med javnimi in družbenimi institucijami. Natančneje bomo v mešalko vrgli družbene institucije in univerzo.

Univerza, tudi v vseh drugih poimenovanjih, je družbena institucija. Da je družbena institucija, pomeni, da ima v teh družbah neko mesto in neko funkcijo, ki ni »večna« in zabetonirana, marveč je rezultat zgodovinskih družbenih procesov, različno zaostrenih konfliktov - tako notranjih kot tistih, uperjenih v zunanje obrambne mehanizme. A vrnimo se k osnovnemu izhodišču, ki pa je vprašanje, kaj je družbena institucija.

Družbene institucije ne prepoznamo po tem, da nosi vsem pregleden napis, čeprav so tudi na površini označene kot javne in se jih propagira z mehanizmi družbenih ciljev, toda kot javne institucije ne nosijo deklaracije »to je družbena institucija«; ta ni vnaprej ponujena dojemanju. Družbena institucija tako ni stvar nekega birokratskega ali oblastniškega sklepa, naklonjenosti ali odobravanja od zgoraj, pač pa jo je treba premešati na podlagi učinkov njenega delovanja. Učinke takšnega delovanja se nato lahko zaznava v samem družbenem življenju. V tem primeru je iskanje družbenih učinkov univerze sila težak proces, ker jih je pač težko zaslediti. To lahko pomeni, da v določenem okolju ni univerzitetne institucije in ta obstaja nekje mimo tistega mesta, ki ji ga poskušajo uokviriti vsakokratni nosilci moči, kar bomo poskušali razviti v naslednjih delih.

V tem vozlišču, ko govorimo o univerzi kot družbeni instituciji, s tem ne poudarjamo pomembnosti posameznih delov, ki sestavljajo strukturo delovanja univerze. Ne mislimo na upravne odbore, rektorate, oddelke, posamezne visokošolske zavode, ampak na tisto mesto, tisto strukturirano oziroma strukturno mesto, ki mu lahko od države ali zasebnih fundacij ustanovljeni zavodi bolj ali manj ustrezajo, včasih pa sploh ne. Univerza je tako družbena institucija kot strukturiran prostor, pri katerem imata določeno vlogo na eni strani vrsta integriranosti institucije in na drugi strani družbenega razloga za obstoj institucije. Pri problematiki družbene integriranosti je precej očitno, da nimamo opravka s hierarhičnimi odnosi in organizacijo administrativne in upravljalske moči. Učinek univerze, (kljub temu da se v njenem polju skupaj s kulturnim, intelektualnim, socialnim in simbolnim kapitalom koncentrira tudi določena družbena moč) ni izvajanje oblasti, ampak je distribucija kulturnega in intelektualnega kapitala.

Družbena institucija, v katero lahko umestimo do sedaj razvito problematiko družbene funkcije univerze, je tako zelo drugačna od družbene funkcije ustanov, ki se podredijo industrijskemu in spekulativnemu kapitalu. Te se prav tako na prvi pogled s to družbeno funkcijo utemeljujejo in hkrati same sebe legitimirajo. Ob vsakokratnem novem ciklu konjukture se tako spremenijo v streženje interesov, ko so univerzitetnikom dostopne druge oblike kapitala ali visoka mesta v družbeni hierarhiji, ali pa se jim ponudi možnost investicijske služnosti. Pri nedavni sestavi vlade lahko vidimo velik preskok kar velikega dela univerzitetnikov v parlamentarno sfero, pa vztrajanje pri zakonskem nedefinranju javne službe in tako dalje.  To je v nasprotju razlogom univerze kot družbene institucije, kot strukturnega mesta za distribucijo kulturnega in intelektualnega kapitala.

Kot na nekem mestu pripomni Braco Drago Rotar:

“Univerzitetna institucija je potemtakem stvar posebnega mesta in področja družbene dejavnosti. Univerza omogoča in varuje avtonomijo njenega celostnega področja, vendar je pogoj za to vlogo ta, da to področje sploh obstaja v dani družbi kot vozlišče ali polje posebnih družbeno sproduciranih praks /.../ Ob tem pa so možne povsem zunanje imitacije družb, seveda dosledno na ravni nadomestka oziroma videza. Takšna imitacija ni zmožna prepoznati intelektualnega življenja v svoji lastni družbi in ga upoštevati, prav nasprotno, to življenje, ki kdaj pa kdaj obstaja vsemu navkljub, si prizadeva za njegovo uničenje, ker moti ravno njena predvidevanja. V takšnih primerih je razkroj univerze kot družbene institucije potemtakem uvod v strukturno destrukcijo, kot izstop iz področja, v katerem obstaja intelektualni sektor družbenega življenja kot njena nujna sestavina.”

Družbene oziroma kulturne funkcije univerze so zvezane z dvema mehanizmoma, ki ju univerza ne nadzoruje in ne more nadzorovati, čeprav gre za družbena mehanizma, ki sta v preteklosti odločilno prispevala k izoblikovanju univerze kot družbene institucije in tudi danes nista nič manj pomembna. Ta dva mehanizma sta družbena refleksija oziroma recepcija ter socializacija vednosti in spoznanj v pomenu narediti znanje in spoznanje dostopno.

Prvi od teh dveh, to je družbena recepcija, je pogoj za obstoj sleherne posebne sfere v družbi. Zato sodi med pogoje, ki omogočajo reproduciranje, se pravi delovanje, dolgo trajanje in kontinuiteto družbenih institucij. Seveda gre pri tem za ideološki mehanizem oziroma gre po Althusserju prvotno za ideološki aparat države, ki producira in reproducira družbeno priznanje, vrednost in potrebo, vendar pri tem izraz »družbeno priznanje« ne pomeni odobravanja ali soglašanja skupine ljudi, ki samo sebe vidi kot gospodarje družbe, in hkrati tudi ne odobravanja kopice anti-intelektualnih žurnalistov oziroma njihovih izbruhov. Za dejansko družbeno priznanje je ta skupina s svojim hrupnim spremstvom vred premajhna. Kaj ga prinese, bomo poskušali razviti proti koncu.

Drugi od omenjenih mehanizmov se dotika vprašanj dostopnosti intelektualnih produktov. V tem oziru je pomembna socializacija vednosti skozi univerzitetne institucije. Refleksija in sprejemanje intelektualnih produktov pa sta po dolgotrajni produkciji svoje dejavnosti povsem drugačni kot pri političnih obredih. Dejavnosti, ki jih izvaja univerza kot družbena institucija, potrebujejo določeno mesto priznavanja in ne le ene množične javnosti, temveč več njih, tudi manjšinskih javnosti, pri katerih se ne poteguje za volilne rezultate. Pri priznavanju ne gre za konkurenco interesov na že vnaprej določenem področju, od koder izide nekdo kot končni zmagovalec, drugi pa kot nek oddaljeni poraženec. Tako so rezultati, za katere se potegujejo univerza in univerziteniki, povsem drugačni, in sicer hočejo omogočiti čim večjemu številu članov neke družbe dostop do svojih intelektualnih produktov.

V tem delu se pojavi še en tok vozlišč, ki zadevajo znanost oziroma teorijo. Ta potemtakem s tem, da nastopi javno (to je takrat, ko se njen določen družbeno sproduciran del prebije do samega družbenega sprejemanja), tako sama producira svoje občinstvo, ki nato lahko zaznava državno in medijsko praznino na področjih, ki so zanjo pomembna ter s tem samo zahteva nova poimenovanja, sprejemanja, koncepcije in tako naprej. Družbeno sprejemanje, ki teče skupaj z univerzitetnim delom, prisili univerzo v utečeno delo in v takšno posebno vrsto integriranosti.

Znotraj same univerze pa so področja, ki so si med seboj različna in so tako tudi različno sestavljena. Za opredelitev posebnih področij znanosti je najboljši pojem za uporabo te opredelitve, pojem - polje. V raznolikih znanstvenih poljih se tvorijo vozlišča problematik, ki prav tako opredeljujejo ta polja in določajo prednostne preference področnega raziskovanja. Ob tem notranja znanstvena refleksivnost opredeli tudi mejna področja svojega raziskovanja, na katerih poskuša selekcionirati zunanje vmešavanje, ali so te meje šibke ali trdne pri zagotavljanju avtonomije svojega področja, pa je stvar prej omenjene refleksije.

Ob tem se lahko premaknemo še k želji določenih vladajočih garnitur po socializaciji spoznanj. Kot smo že rekli, je univerza sestavljena iz različnih področij in so nekateri učinki produkcije spoznanj pri določenih zgodovinsko vladajočih skupinah zaželeni. To so ponavadi polznanstvena, politehnična, deloma tudi naravoslovna, aplikativno družboslovna znanja (in še kaj bi se lahko našlo), ki naj bi povečevala produktivnost v industriji. Nemara bi jo celo res, če bi to povečevanje produkcije ali njene kvalitete s pomočjo tehničnih in tehnoloških izboljšav sploh zanimalo vladajoče upravne garniture. Zaradi kapitalistične produkcije pa se takšne stvari prevesijo v iskanje presežne vrednosti, ki je veliko hitreje dosegljiva s ceneno delovno silo, kakor v razvijanje sofisticirane in manj obremenjujoče produkcije.

Znanja, ki zadevajo prej omenjena politehnična, naravoslovna in druga potencialno aplikativna področja, sicer povečajo moč posameznika in njegovega dela. To pa le za toliko časa, dokler se ne proizvede določena preobremenitev oziroma hiperprodukcija tehnološkega presežka, za katero skrbijo preobsežne kampanje, podprte z visokoletečimi namigi in neutemeljenimi obeti, za množično vpisovanje dijakov in študentov na aplikativne študije. V končni fazi se trg delovne sile začne do diplomiranih strokovnjakov obnašati na isti način, kot do ostalih delavcev, kar je tudi namen produciranja cenejše delovne sile.

V tem oziru je potrebno tudi narediti oziroma ločiti tisto, kar je mogoče regulirati na upraven način, to so financiranje, študijski roki, prostori, oprema, administracija, od tistega, kar se regulira s samim znanstvenim delom. Za to drugo naj bi tisto prvo ustvarjalo le ustrezne razmere, ne pa postavljalo kriterije in vodilo politiko. Za ponazoritev nam lahko služijo zadnja izhodišča Zakona o visokem šolstvu, ki predvideva zahtevo, da se naredi direktna povezava med raziskovalnim delom in izvajanjem pouka oziroma pedagoškim delom. To obremenjuje in pospešuje delovni proces ter ne razlikuje med možnostmi, da se v določenem delovnem obdobju raziskovalna dejavnost opravlja ločeno od pedagoške dejavnosti, kjer gre pri pedagoški dejavnosti večinoma za ponavljanje predavanj in prilagajanje le-teh, ne pa za prej omenjeno raziskovalno delo. Na ta način se neposredno ogrožata produkcija in socializacija spoznaj.

Tako bi bila iluzija, če bi poskusili z znanstvenimi politikami uokviriti in sproducirati delovanje znanstvenih področji in pričakovali razvoj znanstvene prakse. Ali kot še lepše zaključi Althusser: “Zato smo se dolžni odpovedati vsaki teleologiji uma, zato tudi moramo misliti odnos, ki velja med rezultatom znanstvene prakse in njegovimi pogoji, kot odnos produkcije in ne kot odnos ekspresije”. Drugače rečeno, znanstvenih dosežkov ni mogoče linearno načrtovati z znanstvenimi politikami in umeščanjem v “zgodovinske pogoje”, za to, ker znanstvene prakse proizvajajo rezultate po logikah svojih specifičnih lastnih praks.

Toliko za enkrat v prvi ediciji cikla Unikompleksov, ki bodo preizpraševali razmerja med univerzo, državo, družbo in še čem. Tokrat smo se poskušali lotiti povezave med univerzo, znanostjo in družbo. 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

a se da komu tole v slovenščino prevest? sem le ubog kemik in imam težave z razumevanjem.

Ako prisluhneš, namesto da bereš, bodo vremena se ponovno zjasnila

saj sem sluhal v živo.

Potem ti pa ni pomoči.

Pwnd

indeed. kdo vam pa ikse in vse derivate elesdeja kuha, a?

Nevem, tist ko zna navodila za pridelavo v slovenšcino prevest.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.