V prihodnje

V prihodnje

Oddaja
unikomplekSS
4. 5. 2017 - 12:00

Današnji Unikompleks se vrača po štirih tednih, oziroma če bi odsedel še dva dneva, bi se vrnil po okroglem mesecu dni. Za začetek naj povemo, da bo tokrat obarvan zelo shematsko, prav tako bo v primerjavi z ostalimi Unikompleksi zelo kratek. Vmes se bo ustavil in sledili bodo tematski glasbeni premori. Razlogi, zakaj je tako, so zelo kompleksni, tako kot Unikompleksi, dobesedno.

Recimo torej nekaj na temo tega, kar bo obravnavano v naslednjih edicijah Unikompleksov. V naslednjih nekaj edicijah se bomo poskusili sprehoditi po določenih ravninah, ki problematizirajo razmerja in odnose med državo ter institucijami terciarnega izobraževanja. V osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja je določen cikel ekonomske rasti začel upadati. Počasi se je začelo omejevanje porabe denarja za javne servise ali drugače rečeno: začeli so se varčevalni ukrepi. Takšni ukrepi so doleteli tudi visokošolske zavode, ki so občutili ekonomske pritiske in celotno nestabilno obdobje produciranja »nove« vednosti za utrjevanje tranzicijskih razmer.

Kljub nestabilnim okoliščinam pa visokošolske institucije pretežno niso zmanjševale svojih ponudb vpisnih mest, temveč so se te skozi leta notranje občasno spremenile. Spreminjajo se skupaj s tržnimi težnjami, ki niso prišle od »zunaj«, ampak počasi postajajo del delovanja javnih institucij. To omenjeno razpršeno medsebojno vplivanje zavzema tudi dogajanje pri medsebojnem odnosu posameznih visokošolskih zavodov in njihovi vse večji vpetosti v evropsko mrežo terciarnega izobraževanja. Univerze so prav tako počasi izgubljale monopol nad visokošolskim izobraževanjem in raziskovanjem ter so bile s tem primorane, da se od elitnega pomaknejo k množičnemu študiju. S počasnim odpiranjem množičnega študija se je pojavila tudi priložnost, da srednji razred utrdi svojo pozicijo s kulturno hegemonijo in razredno distinkcijo po tranzicijski spremembi sistema. Poleg tega pa je bilo treba »na novo« premisliti razmerje med državo in terciarnimi institucijami, saj je sedaj morala upoštevati vse večje število uporabnikov in zahtev, ki so jih izražale in odražale potrebe gospodarstva, potrebe lokalne skupnosti in vse bolj razvejana populacija študentov.

Zaradi unikompliciranja so vlade preračunavale, da se centralno reguliranje ne obnese več, zato sta v ospredje začela prihajati pojma deregulacija in samoregulacija. Za takšen način upravljanja je značilno, da vlade le prevprašujejo kriterije partnerskega odnosa, v katerega uokvirjajo delovanje – v našem primeru visokega šolstva. Za to je značilen premik od intervencijskega modela, ki velja za to, da ima vlada centralno regulacijsko vlogo, k supervizijski vlogi države v odnosu do visokošolskih institucij. Tako le uokvirja mejne pogoje delovanja institucij in kriterije, katerim se morajo podrejati. Ob enem pa imajo določeno samoregulacijsko avtonomijo, da si postavljajo svoje cilje, strateške načrte in poslanstva. A hkrati je pomembno, kakšen je okvir, v katerem morajo delovati, saj se vsakokratna odgovornost do javnosti, ki pride s samoregulacijo, opredeli ravno skozi to prizmo.

Pri vsakokratnem noveliranju ali pisanju novih zakonov, ki se dotikajo univerzitetnega polja, se prikazuje in poudarja to omenjeno vprašanje partnerskega odnosa med državo in institucijami terciarnega izobraževanja. Tako naj bi bile v končni instanci univerze institucije javne službe, avtonomne kulturne institucije in tržno usmerjena korporativna podjetja. Ena od edicij prihajajočih Unikompleksov se bo ukvarjala ravno s prikazovanjem in prevpraševanjem tega razmerja.

Poleg utečenega procesa izobraževanja in medsebojnih odnosov med institucijami pa se te v prožnem kapitalizmu vse bolj odpirajo v druge smeri, in sicer za ustanavljanje raznih oblik obštudijskih in vseživljenjskih centrov izobraževanja. Ti pa so pri svojem delovanju prav tako posredno povezani s spremenjenim delovanjem socialne države. Spremenjeno delovanje socialne države pomeni premik od tega, da gre za socialnovarstveno področje, k temu, da zavzame aktivacijsko funkcijo. Pri tem gre za to, da se s pomočjo aktivacijskega pozivanja posameznikov, naj minglajo vsepovprek, poskuša aktivirati še tisti preostali žmoht posameznikov za socialno odgovorno in produktivno delovanje in upravičevanje prejemanja socialne mezde v obliki socialne pomoči.

Tržni mehanizmi in ekonomija se tako ne pribetonirajo na javne institucije od zunaj, ampak postanejo del delovanja javnih institucij v prožnem kapitalizmu. Aktivacijska politika socialne države tako prek raznih institucij preventivno zagotavlja, da bodo vzpostavljena okolja za nenehno aktivacijo tistih, ki jih nagovarja. Aktivacijska socialna država je po svoji obliki država aktivne družbe. V tej funkciji pa se prek nje ne uporabljajo državni instrumenti neposredne prisile, nadzora ali zakona, temveč se skozi njo udejanjajo bolj mehke oblike samouravnavanja, prepričevanja in mediji svobode. Prav tako aktivnost ne poteka z direktnim dekretom »od zgoraj«, temveč v medsebojnem odnosu z aktivno družbo. Odnos je torej medsebojen, javno-zaseben, partnerski odnos, ki ni zgolj stvar retorike, temveč konkretnih orodij uravnavanja, razpršenih prek institucij.

Ena od edicij bo govorila o problematiziranju različnih oblik socialne države in o njeni preobrazbi. Ob tem bo poudarek na njenih razsežnostih skozi centre vseživljenjskega izobraževanja, sisteme za poklicno prekvalificiranje in tudi razne vzpenjajoče se institucije, ki se ukvarjajo predvsem z aktivizmom za dobro počutje in utrjevanjem emocionalnega dela.

Zahteva po obnovi, po narodni spravi in produciranju vednosti, ki bo peljala od vojnega gospodarstva do gospodarstva miru. To je bilo povojno obdobje, za katerega so po določenem delu Evrope veljali poskusi uresničitve prej omenjenih ciljev. Torej zahteva po obnovi in vključevanju novih geopolitičnih razmer, tudi zahteve po izpolnjevanju družbenih ciljev, da bi se v nujnosti izognili ponovitvi fašizma in nacizma v Evropi. V povojni Nemčiji se je v tem času še posebej problematiziralo, kako na novo utemeljiti vlogo države in njeno legitimnost. Kako naj država hkrati zahteva odgovornost od državljanov za družbene cilje, hkrati pa ponudi svobodo delovanja in legitimira samo sebe. V problematiziranjih tega, kar danes imenujemo nemški neoliberalizem oziroma ordoliberalizem, se je pojavila določena rešitev prejšnjega problema.

Trivialni krogotok se sklene skozi gospodarstveno institucijo tako, da država najde svojo legitimnost s tem, da pusti ljudem početi stvari, seveda v oziru ekonomske svobode, in s pristajanjem posameznikov na to, da se jim pusti početi stvari, se torej sprovede liberalni sistem vladanja. Pri tem ne gre le za pravno legitimacijo, ampak tudi za hkratno proizvodnjo soglasja, določenega stalnega soglasja, skozi prizmo tega, da se ustvari odgovornost do družbenih ciljev oziroma do same družbene blaginje. Ena od posebnosti, ki se pojavi v umevanju ordoliberalizma, je ta, da ne jemlje trga kot naravne danosti, ampak pravi, da je ta šele posledica okvira, ki ga mora zagotavljati država. Čista konkurenca torej ni neka naravna danost med posamezniki, ampak naj bi bila šele v prihodnosti uresničen cilj, h kateremu se stremi. Posebnosti takratnega problematiziranja legitimnosti in vladnosti bomo v naslednjih ediciji primerjali s slovenskim tranzicijskim obdobjem in jih navezali na neformalne izobraževalne institucije, kakor tudi na dva poglavitna dela tako imenovanih »ideoloških predmetov« v osnovnih šolah, in sicer na prejšnje izobraževanje za samoupravljanje in na sedanje postopno uveljavljanje podjetništva.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.