Zelo kratek tečaj nešolske medicine

Zelo kratek tečaj nešolske medicine

Oddaja
16. 11. 2016 - 20:00

Ena od značilnosti študija medicine je to, da se na skoraj vsakem predavanju v višjih letnikih govori o kakšnem kliničnem primeru. Primera, kot ga bomo reševali v današnji oddaji Znanstvene Redakcije Radia Študent, pa v celotnem študiju ne bi zasledili. Dotika se namreč ločnice med uradno šolsko medicino in zdravilstvom oziroma alternativno in dopolnilno medicino.

V naslednji uri se bomo ukvarjali z opredeljevanjem razlik med uradno in alternativno medicino. Razložili bomo kakšna je osnova in kateri so odločilni kriteriji za postopke zdravljenja v okviru uradne medicine. Izmed številnih oblik zdravljenja in diagnostike v alternativni medicini se bomo osredotočili na nekatere priznane metode zdravilstva.

Te metode opredeljuje Zakon o zdravilstvu iz leta 2008. Za večino zdravilskih metod velja, da jih lahko izvajajo le diplomanti Medicinske fakultete, ki morajo ob tem vrniti zdravniško licenco. V oddaji se bomo osredotočili na zeliščarstvo in homeopatijo, ne bomo pa se ukvarjali s številnimi drugimi, pogosto škodljivimi in šarlatanskimi postopki, katerih izvajalci imajo običajno opravljene le nekajdnevne tečaje.

Povedali bomo tudi, kakšna je pravna ureditev uradne in alternativne medicine v Sloveniji. Novembra so posodobili kodeks medicinske etike, ki na področje zdravstva prinaša kar nekaj novosti in med drugim na novo ureja področje dopolnilne alternativne medicine.

Začnimo kar s kliničnim primerom iz prakse. Imate prijatelja, ki je neprestano utrujen, a že cel mesec ne more spati. Pred kratkim so mu cimre predlagale homeopatske kapljice proti nespečnosti, za katere so slišale, da naj bi učinkovale v 95 odstotkih primerov in naj ne bi imele neželenih učinkov. Posledično je od prejema zdravila fant kvalitetno spal in se čez dan dobro počutil.

Vaš prijatelj ni bil na smrt bolan, a kljub temu lahko rečemo, da je ozdravel. V pravkar slišani zgodbi ni prav nobenega očitnega razloga, ki bi govoril proti homeopatskemu zdravljenju nespečnosti. Morda bi enak rezultat dosegli s sicer dolgotrajnim učenjem urejanja spalne higiene ali učenjem sprostitvenih tehnik, prevečkrat predpisanimi uspavali, ali branjem knjige pred spanjem. Od vseh metod deluje homeopatija najbolj enostavno in učinkovito, poleg tega pa je povsem varna in dovolj poceni.

Preden pa bi se po prijateljevem nasvetu tudi sami odločili za homeopatsko preganjanje nespečnosti, pa se je dobro zavedati, da svet okoli nas težko presojamo objektivno. Poleg tega le redko naletimo na pregledne študije, ki preučujejo učinke in varnost terapij v zdravilstvu. Za tovrstno zdravljenje se po navadi odločimo na podlagi slišanih pripovedi. Slabe izkušnje tako redko pridejo do nas, ker jih ljudje raje pozabijo. Tisti, ki so zdravilstvu naklonjeni, na tovrstne pripovedi niso pozorni, saj ne potrjujejo njihovih prepričanj.

Sami v presojanju stvarnosti nismo najboljši in zato si v medicini pri odločanju o najboljšem zdravljenju pomagamo z metodami znanstvenega raziskovanja. S kliničnimi, farmakološkimi, epidemiološkimi in drugimi raziskavami se na velikem številu posameznikov preizkuša ali opazuje učinek posameznih vrst zdravljenja. Rezultati študij pokažejo, katero zdravljenje ima za določeno populacijo največjo možnost uspeha.

Znanstvene raziskave v uradni medicini skušajo določen zdravstveni ukrep posplošiti iz skupine na posameznika, v alternativni medicini pa se, nasprotno, zagovarja oseben in individualen pristop do človeka in njegovih težav. Študijsko je alternativno medicino tako težje preučevati kot pa uradno medicino. Znanstvena dokazljivost je najpogostejši kriterij, ki uradno medicino ločuje od zdravilstva. Slednje sicer zajema nekatere metode z dokazanimi učinki, kot so zeliščarstvo, akupunktura in masaža, in še mnoge druge, manj varne ali zanesljive metode. Na podlagi znanstvenih dokazov tako ločnica med uradno in alternativno medicino ni več tako ostra, kot morda izgleda na prvi pogled. Več o tem nam je razložil profesor Samo Kreft s Fakultete za farmacijo:

Ja, ta meja ni tako ostra ...

Obstaja še vrsta drugih opredelitev, ki prav tako niso jasne ali praktične. V praksi se, četudi se je ne izreka dobesedno, uporablja definicija, da je uradna medicina tisto, kar uradna medicina sprejme, ostalo pa je alternativna medicina. Po sorodni definiciji je uradna medicina to, kar učijo na medicinskih fakultetah. Vendar pa danes že okoli 40 odstotkov evropskih medicinskih fakultet poučuje vsaj katero od metod alternativne medicine.

Netočno oziroma nedogovorjeno je tudi izrazoslovje. Čeprav bomo v današnji oddaji zaradi praktičnosti in ustaljene rabe uporabljali izraz alternativna medicina, bi bilo pravilneje uporabljati izraze, kot so alternativna in dopolnilna medicina ali zdravilstvo.

Diskurzivno pravilno bi bilo razlikovati med alternativno medicino v ožjem smislu in dopolnilno medicino. Alternativna medicina v ožjem smislu pomeni metodo zdravljenja, ki smo jo izbrali namesto neke metode v uradni medicini. Izraz dopolnilna medicina pomeni, da za zdravljenje iste bolezni uporabljamo obe možni metodi in ju dopolnjujemo. Tako lahko ista metoda enkrat sodi na področje alternativne, drugič pa na področje dopolnilne medicine - odvisno od tega, ali jo kombiniramo z uradno.

Ta pomembna ločnica je bila uvedena tudi v nov kodeks zdravniške etike, ki je bil sprejet v začetku letošnjega novembra. Po glasbenem premoru bomo slišali, kakšna so nova določila slovenskega kodeksa zdravniške etike, ki med drugim spreminja razmerje med uradno medicino ter alternativno in dopolnilno medicino.

 

Jacob Miller – Healing of the nation

 

Na 89,3 MHz poslušate oddajo Frequenza della Scienza Znanstvene redakcije Radia Študent. Današnja oddaja govori o različnih oblikah zdravljenja. Pred premorom smo izvedeli, da je pravzaprav težko zarisati mejo med uradno medicino in zdravilstvom oziroma alternativno medicino. Slednjo lahko uporabljamo hkrati z zdravstvom: v takem primeru jo imenujemo dopolnilna medicina. Kot že rečeno, v Sloveniji za alternativne in dopolnilne metode zdravljenja veljajo le tiste, ki so opredeljene v Zakonu o zdravilstvu iz leta 2008.

Dopolnilna medicina je bila uvedena v prenovljen kodeks zdravniške etike. Kodeks je bil objavljen v ISIS, zborniku Zdravniške zbornice Slovenije. Zamenjal je tistega iz leta 1997, ki celotno zdravilstvo označuje za mazaštvo. Kodeks je potrdila skupina znotraj Odbora za pravno-etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije, ki se je sestajala od konca leta 2014.

Za vodjo skupine, ki je preoblikovala glavno etično vodilo vseh slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov, je bil izbran upokojeni profesor onkologije, Matjaž Zwitter. Pojasnil nam je nekaj bistvenih razlik med starim in novim kodeksom, ki med drugim prvič omenja vse zdravstvene delavce in ureja njihove odnose:

Novi kodeks medicinske etike ...

Po sprejetju nadaljnje zakonodaje bo lahko družinski zdravnik na primarni ravni zdravstva izvajal dopolnilne metode zdravljenja, in to v času, ki ni namenjen ambulanti, v kateri dela v okviru koncesijske pogodbe. Zdravnik bo bolnika še vedno moral zdraviti skupaj z zdravljenjem po metodah uradne medicine. Zdravljenja v okviru zdravstvene dejavnosti se torej ne bo smelo nadomestiti z zdravilskimi metodami.

Ocenjujejo, da je tovrstni dopolnitvi zdravljenja naklonjena okoli tretjina zdravnikov v primarnem zdravstvu. Najpogosteje bodo zdravilske metode uporabljene v primeru tistih stanj, za katere se prepogosto predpisuje farmacevtska zdravila. Kar tretjina težav, na katere naletijo v primarnem zdravstvenem varstvu, naj bi bila psihosomatskega izvora. Pogosto bi jih lahko odpravili že z nasvetom o življenjskem slogu, pogovorom ali neke vrste psihoterapijo. Matjaž Zwitter pravi, da bo novi kodeks zaradi določil o izvajanju dopolnilne medicine nedvomno prinesel zmanjšanje porabe pomirjeval oziroma anksiolitikov in antidepresivov:

Manj anksiolitikov, manj antiderpresivov ...

Na začetku oddaje smo skušali postaviti ločnico med alternativno in uradno medicino. Za boljše razumevanje si poglejmo, kaj predstavlja sodobna uradna medicina in zakaj zdravi na prav določen način. V praksi je sestavljena iz treh skupin zdravnikovih ukrepov: prva, največja skupina, je osnovana na izkušnjah, druga na trdnih znanstvenih dokazih, tretja pa na interesu farmacevtskih podjetij.

Zgodovinsko gledano medicina temelji na izkušnjah. Po različnih ocenah med 70 in 80 odstotkov zdravniških ukrepov še danes temelji na izkušnjah in tako niso podprti z zelo natančnimi znanstvenimi študijami. Primer zdravila, za katerega nimamo znanstvenega dokaza za učinkovitost, je antibiotik penicilin. Govori profesor Matjaž Zwitter:

Za penicilin nimamo dokazov …

Sodobno medicino se pogosto zmotno enači z naslednjo skupino medicinskih ukrepov - z medicino, temelječo na dokazih. A čeprav je vse več medicinskih ukrepov dokazanih, ti še zmeraj predstavljajo manjši del medicinske prakse. Gre za tiste postopke, za katere so bile opravljene najbolj skrbno načrtovane in izvedene študije. Te so jasno pokazale, kateri način zdravljenja je v določeni skupini bolnikov najučinkovitejši.

Če želimo, da nek medicinski ukrep preide iz izkustvene v dokazljivo medicino, mora biti potrjen v dvojno slepih, randomiziranih in s placebom nadzorovanih kliničnih študijah. V tovrstnih študijah udeleženci prejmejo neko terapijo, občasno tudi lažno. S tem poskrbijo, da na rezultat ne vpliva zavedanje, da je eden zdravilo prejel, drugi pa ne. Dvojno slepa študija pomeni, da se niti preiskovanci niti izvajalci študije ne zavedajo, kdo je prejel lažno, kdo pa pravo zdravilo. V randomizirani študiji preiskovanci niso izbrani pristransko, ampak predstavljajo določen del prebivalstva. Rezultati sicer veljajo za znanstveno dokazane šele, ko so večkrat ponovljeni v neodvisnih raziskovalnih ustanovah.

Vsem omenjenim zahtevam pa pri preučevanju nekaterih vrst zdravljenja ni mogoče ugoditi iz etičnih, finančnih ali organizacijskih razlogov. Že v začetku oddaje je profesor Samo Kreft s Fakultete za farmacijo kot vejo medicine, kjer tovrstnih znanstvenih dokazov skorajda ni, navedel kirurgijo. V nadaljevanju pa profesor Kreft govori o dopolnjevanju znanstvene in izkustvene medicine:

Znanje, ki ga dobimo z izkušnjami …

Klinične študije nudijo trdne dokaze o učinkovitosti, imajo pa druge pomanjkljivosti. Že sam čas trajanja raziskave je krajši, kot običajno traja zdravljenje v praksi, saj se raziskavo običajno izvede v nekaj tednih. V kolikor neka terapija preneha biti učinkovita po petih letih, se to da preveriti le z opazovalnimi, ne pa tudi s kliničnimi študijami.

S kliničnimi študijami je tudi težko ocenjevati interakcije med zdravili, saj za to potrebujemo farmakološke raziskave. Študije, v katerih bi v praksi ugotavljali pomen teh interakcij, pa je težko zasnovati. Starostniki pogosto jemljejo po deset zdravil naenkrat, zato bi bilo že za posameznika potrebnih sto ločenih študij. Morda največja težava pa je cena raziskav, saj za eno zdravilo znaša od milijona do deset milijonov evrov. Poceni terapij tako verjetno ne bodo nikoli raziskovali, ker se podjetjem vložek v razvoj zdravila ne bi povrnil.

Zaradi visokih cen raziskav tako famacevtske družbe diktirajo, katera zdravila se bo raziskovalo in uporabljalo. Vedno več skoraj zdravih ljudi se danes poslužuje medikamentozne terapije. V zadnjih letih se je na primer znižala meja, pri kateri je treba predpisati zdravila za zniževanje holesterola ali visokega krvnega pritiska. Govori profesor Matjaž Zwitter:

Kakorkoli se obrnemo …

 

Aretha Franklin - Today I sing the blues

 

Oddajo Znanstvene redakcije Radia Študent o zdravilstvu in uradni šolski medicini nadaljujemo z zeliščarstvom, ki je od vseh alternativnih oblik zdravljenja še najbližje uradni medicini. Ne glede na to, da je za mnoga zelišča in zeliščne pripravke učinkovitost dokazana, jih uradna medicina še ni povsem sprejela. O procesu premestitve zelišč z znanstveno dokazano učinkovitostjo iz zeliščarstva v fitoterapijo in uradno medicino je govoril profesor Samo Kreft s Fakultete za farmacijo:

Ta pojem dokazana učinkovitost ...

Zdravila, ki imajo zadostne dokaze za učinkovitost, so na primer šentjanževka, ameriški slamnik in česen. Zdravniki jih ne predpisujejo iz več razlogov:

Šentjanževka, res, je ena od teh...

Pri nekaterih odločitvah glede zdravljenja se v primeru zeliščarstva nahajamo na meji med uradno in alternativno medicino. Trdno dokazane učinke imajo tudi nekatere druge veje alternativne medicine, kot so akupunktura, masaža, osteopatija in različne oblike fizioterapije. Pri mnogih terapijah učinki niso dokazani z dvojno slepimi in s placebom kontroliranimi študijami. Kljub temu imajo pogosto pozitivne učinke, še posebej pri bolnikih, ki tovrstnim metodam zaupajo. V rokah strokovnjakov imata kljub različnim mehanizmom delovanja svoje pozitivne učinke tako uradna kot tudi alternativna medicina. V enih primerih je za neko bolezen bolj primerna uradna, v drugih pa alternativna.

Ob tem velja poudariti, da je placebo učinek pomemben za delovanje tako alternativne kot tudi uradne medicine. Vendar pa zdravilske metode temeljijo na osebnem odnosu in vzpostavljenem zaupanju med bolnikom in terapevtom. Posledično je placebo učinek pogostejši v alternativni medicini.

Zdravilci imajo za pacienta več časa, zato bolnika povprašajo o simptomih v vseh organskih sistemih, o zgodovini obolenj družinskih članov in podobno. V uradni medicini zaradi ustaljene organizacije dela in preobremenjenosti zdravnikov to ni tako poudarjeno, zato prevladuje mnenje, da je alternativna medicina holistična in individualna, uradna pa bolnika zdravi po posameznih organih, boleznih ali simptomih.

Svoj pogled na tovrstne težave uradne medicine je z nami delil magister Sergej Kajumov, doktor osteopatije, ki je priznana zdravilska metoda. Gre za manualno terapijo in masažo mišic, kosti in sklepov, s katero se zdravi predvsem težave v gibalnem sistemu. Povedal je, da je v uradni medicini preveč diagnoz, katerih namen je zgolj zdravljenje izraženih simptomov. S tem pa se zdravniki izognejo iskanju in zdravljenju pravega vzroka bolezni. Takšni diagnozi sta denimo sindrom razdražljivega črevesja ali pa sindrom kronične utrujenosti:

Na primer, sindrom kronične …

 

Marianne Faithful - Sister Morphine

 

Zadnji del oddaje Znanstvene redakcije o alternativni in uradni šolski medicini posvečamo homeopatiji. Homeopatija se od zeliščarstva najbolj razlikuje po tem, da gre za zdravljenje z izredno razredčenimi pripravki, ki praktično ne vsebujejo več nobene molekule rastlinskih, živalskih ali mineralnih snovi. Temeljni zakon homeopatije je zdravljenje simptoma s pripravkom, ki pozroči podobne simptome. Na primeru raziskav o tej priljubljeni zdravilski metodi bomo predvsem skušali ponazoriti, da se različne metode zdravljenja tako razlikujejo, da je težko pri vseh ubrati enak, torej znanstveni pristop.

Osnovna raziskava v homeopatiji, ki je hkrati tudi podlaga za določanje učinkov zdravil, je preizkus na zdravih ljudeh. Ta vrsta raziskave se izvaja že od začetkov homeopatije in jo že dolgo primerjajo z učinkom placeba in medikamentozno terapijo. Zdravnica Irena Gorišek, predsednica Slovenskega homeopatskega društva, nam je povedala nekaj več o znanstvenih raziskavah, ki se v današnjem času izvajajo v homeopatiji:

V zadnjem času ...

Znano pa je, da je Slovenija že nekaj časa poslednja država v Evropi, kjer zdravnikom z veljavno zdravniško licenco ni omogočeno ukvarjanje s homeopatijo. Stanje pri nas opisuje zdravnica Irena Gorišek:

Zdaj odnos do homeopatije ...

Glede na novi slovenski kodeks zdravnik z veljavno licenco, ki dopolnilno, a vendar ločeno izvaja zdravilsko metodo, ni več v prekršku. Na vprašanje, ali lahko pričakujemo, da se bo zdravilstvo pri nas financiralo tudi z javnim denarjem, nam je odgovoril profesor Matjaž Zwitter, ki je vodil oblikovanje novega kodeksa:

Ali bo zavarovalnica ...

Do izvajanja obeh pristopov zdravljenja pa je verjetno še zelo daleč, saj bo potrebna tudi sprememba ustreznih členov Zakona o zdravniški službi in Zakona o zdravstveni dejavnosti. Ponovno profesor Zwitter:

Jaz mislim, da kar se ...

Za urejanje položaja zdravilstva v Sloveniji in s tem za večji dostop do zdravja pa bi veliko naredili že z izobraževanjem zdravnikov, ki zdravilstvo pri nas in po svetu še zmeraj slabo poznajo. Profesor Samo Kreft s Fakultete za farmacijo že vrsto let med drugim poučuje tudi izbirni predmet Zdravila v alternativni medicini. Predstavil nam je svoj pogled na možnosti tovrstnega izobraževanja študentov z Medicinske fakultete:

Ja, jaz mislim, da ...  

Treba bi bilo doseči, da bi bolniki svojemu zdravniku vedno zaupali, s čim se zdravijo v okviru alternativne medicine, s čimer bi zmanjšali možnost zapletov. Zato je laično in strokovno javnost nujno ozavestiti o prednostih in omejitvah zdravljenja v okviru alternativne medicine.

V primerih akutne ogroženosti zdravja ali življenja je uradna medicina edina, ki lahko prepreči zaplete. Nekakovostni zdravilci lahko bolnika zaradi neznanja, malomarnosti ali lakomnosti izkoristijo pri mnogih bolezenskih stanjih, za zdravljenje katerih niso usposobljeni ali pristojni. Odgovornost za zdravje pogosto tudi pretirano pripisujejo posamezniku.

Prav zato bi bili potrebni tudi primerna zakonska ureditev področja alternativnih oblik zdravljenja in uradna evidenca dobro usposobljenih zdravilcev. V izogib zapletom je prav, da zdravijo dobro usposobljeni strokovnjaki. Med njimi so tudi tisti zdravniki in farmacevti, ki zaupajo v moč zdravilskih metod, a so ob njihovem izvajanju še vedno zvesti svojemu etičnemu prepričanju.

Medicina marsikatere na videz preproste težave ne zna dobro pozdraviti. Blažje zdravstvene težave bi lahko večkrat zaupali tudi zdravilcem ali pa zdravljenje kombinirali. Še posebej to pride v poštev pri tistih bolnikih, ki zaupajo alternativni medicini. Izid zdravljenja je tako lahko zelo dober, četudi le zaradi odkritega pogovora ali časa, ki ga bolniku nameni zdravilec. Marsikatero težavo bi namreč najbolje odpravili čisto preprosti ukrepi, kot je branje knjige, meditacija, nasveti in pogovori.

 

Zaskrbljenost bo naslednjič s knjigo pregnala Maja.

facebook twitter rss

Komentarji

Zanimivo...pa še Healing of the nation!

Ja, zelo zanimivo, pohvalno, da se končno z nekim resnim medijskim pristopom pristopa k tako aktualni temi ...

Novinarka je bila malo površna pri zbiranju podatkov, drugače soliden prispevek.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.