Pridelava mesa v laboratoriju

Mnenje, kolumna ali komentar
16. 6. 2017 - 16.00

Dobrodošli v oddaji Katedra za bilologijo na Radiu Študent. Današnja tematika bo gojenje mesa v laboratoriju. Nekateri se ob tem morda namrdnete, češ, umetnega mesa pa že ne bom jedel. Spet drugim pa se to morda zdi bolje kot jesti burgerje iz insektov. Vsekakor pa bo, kar se tiče predelave mesa, nekaj potrebno ukreniti, saj svetovna poraba mesa dandanes še vedno narašča, medtem ko živinoreja že tako predstavlja ogromen pritisk na okolje.

Živinoreja namreč zaseda velik delež svetovnih obdelovalnih površin ter porablja ogromno vode in električne energije. Gojenje živali pa je problematično tudi zaradi nizke kvalitete življenja rejnih živali, velike uporabe antibiotikov in še bi lahko naštevali.

Meso, gojeno v laboratoriju ali v biotehnoloških obratih, bi torej pred živinorejo imelo različne prednosti. Kot prvo bi na kilogram mesa porabili veliko manj vode in energije, saj ne bi bilo potrebno vzgojiti cele živali, pač pa le tisti del, ki je užiten. Tako bi se močno zmanjšala tudi pridelovalna površina. Ker bi bilo meso pridelano pod kontroliranimi pogoji, bi imeli boljši pregled nad sestavo in kvaliteto, hkrati bi bilo meso tudi bolje zaščiteno pred okužbami in posledično bi se zmanjšala potreba po uporabi antibiotikov.

Nekateri avtorji pravijo tudi, da bi in vitro pridelano meso lahko bolj prilagodili potrebam in željam potrošnikov. Proizvajali bi lahko denimo meso z manj maščob, ali pa ga obogatili z omega-3 maščobnimi kislinami ali katero drugo hranilno snovjo.

Tako se naenkrat zamisel, da bi meso gojili v laboratorijih oziroma v biotehnoloških obratih ne zdi več tako slaba. Prve ideje o mesu, gojenem in vitro, so se pojavile že pred približno 100 leti. Leta 1912 je francoski kirurg Alexis Carrel pričel z eksperimentom, pri katerem je v posodici gojil še utripajoč košček kokošjega srca. Taisti košček tkiva je ob stalnem dodajanju hranilnih snovi vzdrževal 20 let in s tem demonstriral, da je tkivo mogoče ohraniti pri življenju tudi izven telesa.

Kasneje je tudi Winston Churchill napovedoval, da bomo v prihodnosti zmožni gojiti piščančje meso brez piščancev. O uspešnem gojenju mišičnih celic v laboratorijski kulturi pa so v novejših časih prvič poročali leta 1971. Pri čem smo danes, bomo povedali nekoliko kasneje, najprej se bomo vprašali, kako sploh poteka gojenje mesa v laboratoriju.

Za gojenje mesa v laboratoriju potrebujemo začetno celično kulturo, nosilec, na katerega se celice pritrdijo in bioreaktor, ki celicam zagotavlja ustrezno preskrbo s hranilnimi snovmi. Tipi celic, primerni za gojenje mesa, so različni tipi matičnih celic.

Spomnimo se – matične celice so nediferencirane celice, ki se lahko razvijejo v različna tkiva in imajo praktično neomejeno število delitev. To je pomembno zaradi tega, da ni vedno znova potrebno odvzemati vzorcev celic živali, pač pa to storimo enkrat, nato pa vzdržujemo celično kulturo matičnih celic, iz katere lahko znova in znova vzamemo celico za gojenje mesa.

Trenutno se zdijo najbolj obetavne odrasle matične mišične celice, ki so prisotne v mišičnem tkivu. Njihova prednost je, da so že sprogramirane, da se bodo ob primernem dražljaju razvile v mišične celice. Vendar pa meso ni sestavljeno le iz mišičnega tkiva, zato morajo biti v celični kulturi prisotni tudi drugi tipi celic, denimo fibroblasti, ki tvorijo vezivno tkivo.

Naslednja stvar, ki jo potrebujemo za gojenje mišičnega ali katerega koli drugega tkiva, je nosilec, na katerega se celice pritrdijo. Idealen nosilec bi imel dovolj veliko površino za pritrjevanje in rast mišičnih celic, omogočal bi dobro izmenjavo snovi in moral bi biti odstranljiv ali pa vsaj užiten, pri čemer ne bi smel vplivati na okus. Trenutno so na razpolago nosilci na osnovi kolagena ali biokompatibilnih polimerov.

Za gojenje mesa in vitro potrebujemo še ustrezen bioreaktor in gojišče z rastnimi faktorji, ki celice usmerijo v razvoj mišičnega tkiva. Vsi našteti elementi - gojišče, nosilec in bioreaktor - morajo kar najbolje posnemati pogoje v telesu, če želimo, da bo meso gojeno in vitro po okusu in teksturi zares podobno pravemu.

Ker pa imajo mišice kompleksno zgradbo, je v laboratoriju težko ustvariti pogoje, ki bi zagotavljali pravilen razvoj tkiva. Glavno omejitev predstavlja predvsem vprašanje, kako omogočiti rast tkiva v treh dimenzijah in hkrati zagotoviti enakomerno porazdelitev hranil med celicami. V telesu za to skrbijo žile. Problematična je tudi izbira gojišča, saj gojišča za sesalske celice običajno temeljijo na živalskih serumih, čemur bi se v prihodnosti radi izognili.

Vendar pa vseeno gojenje mesa v laboratoriju danes ni več znanstvena fantastika in menda smo že zelo blizu tega, da se in vitro meso znajde na naših trgovinskih policah. Leta 2013 je bilo in vitro gojeno meso prvič predstavljeno javnosti.

Raziskovalna skupina dr. Marka Posta z Univerze v Maastrichtu na Nizozemskem je vzgojila posnetek govejega mletega meso za burger. Menda je bilo še kar okusno, a so mišična vlakna v kulturi morala rasti kar osem tednov, da je bila količina tkiva dovolj velika za burger. Cena enega takšnega burgerja je bila približno 250 tisoč evrov. V naslednjih dveh letih so proces že bistveno izboljšali in cena je padla na 100 dolarjev na kilogram. Vendarle pa gre v tem primeru le za približek mletega mesa, kar pomeni, da vzgojeno tkivo samo nima zgradbe prave mišice in ga je zato nekoliko lažje gojiti.

Obstaja tudi več biotehnoloških podjetij, ki se ukvarjajo z gojenjem mesa in vitro. Eno izmed teh je podjetje Memphis Meats, ki je marca letos objavilo posnetek, v katerem prikazujejo umetno gojeno piščančje in račje meso, za katerega veselo nasmejani trdijo, da je kot pravo meso. Trenutno kilogram takšnega mesa stane 18 tisoč dolarjev. V podjetju pričakujejo, da bodo v naslednjih petih letih uspeli dovolj znižati ceno proizvodnje, da bo izdelek dostopen povprečnemu potrošniku. Podobno trdi tudi dr. Mark Post, ki sam sodeluje s podjetjem Mosa Meats.

Kot kaže, je torej le še vprašanje časa, kdaj se bo umetno gojeno meso znašlo na naših krožnikih. Tudi če ne gre za tako popoln produkt, kot ga oglašujejo tisti, ki ga želijo prodajati, se vseeno zdi kot dobra alternativa živinoreji in avtorica tega prispevka bi ga rade volje poskusila.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zanimiv prispevek, naj dodamo še to, da vsaka država EU letno uvozi na tone gensko modificirane soje za krmo živali. Ne jesti mesa se vseeno vse bolj pojavlja kot alternativa, ali pa vsaj najti si domačega mesarja in ga vprašati, kako krmi svojo živino.

Biljana, predlagam ti, da mogoče poslušaš še kakšno oddajo Znanstvene redakcije, ki se osredotoča na gensko modifikacijo organizmov. Mogoče boš tako vsaj do določene mere spremenila svoje mnenje glede GSO in doumela, kako neupravičen je v bistvu strah pred njimi. Ampak verjetno ne, ker boš, tako kot velika večina ljudi, ki si radi ustrvarijo mnenje o stvareh, ki jih niti površinsko ne razumejo, raje kot znanstvenikom verjela laični javnosti in politikom, ki s pridom izkoriščajo njen odnos do GSO. Kar se tiče domačih mesarjev (oziroma verjetno si mislila kmete, ker ne poznam veliko mesarjev, ki krmijo svojo živino), pa kar vprašaj kakšnega izmed njih kakšen odnos ima do pridelave in uporabe GSO.

v rit se kavsn osel.

Takole bom dodala gospodič znanstvenik, v EU imaš zelo močne lobije, ki bodo tako ali drugače GSO pripeljali na naše krožnike, pa če bom brala tvojo redakcijo ali pa čitala svoj nabor člankov. Vaš znanstveni napuh mi povzroča prebavne motnje vsakič, ko vas poskušam čitati in brati.
Ja, upam da še obstojijo mesarji, ki vedo kakšno meso prodajajo. In da, če bi svoj nos premaknil kam dlje od knjig in znastvenih logov, obstojijo mesarji, ki imajo doma tudi živino. No, vsaj jaz jih na srečo še nekaj poznam.
Pa lahk pa tud ješ ščurke zarad mene, konec koncu je tvoja stvar kaj ješ. Moja pa, kaj jem jaz.

Se popolnoma strinjam s tabo, kar ješ je tvoja stvar, a problem je ker se zaradi gonje javnosti ravno to preprečuje, da bi ljudje jedli tisto, kar bi želeli. Ravno tako kot je tebi ponujena možnost, da ješ gensko nespremenjeno hrano (čeprav je vsa hrana, ki jo jemo na nek način gensko spremenjena, ampak pustimo to, ker ta argument več kot očitno nima nikakršne teže za ljudi, ki dajejo večjo kredibilnost psevdoznanstvenim blogom, kot mnenju stroke), bi morala biti tudi meni ponujena možnost, da lahko jem paradižnik, ki ima mogoče vsaj malo okusa po paradižniku (kar bi se dalo preprosto spremeniti z vnosom par genov iz nekomercialnih "domačih" vrst), ali pa paradižnik z večjo vsebnostjo resveratrola, ki ščiti pred razvojem raka. Ampak ne, večina (četudi popolnoma nepristojna za sprejemanje takšnih odločitev) pač odloča o pravicah manjšine, kar je pač praksa v tej naši verziji demokracije.

Kar se tiče lobijev pa dvomim, da se bo kaj takega zares v kratkem zgodilo, ker je še vedno v interesu korporacij kot je Monsanto, da so zakoni glede GSO restriktivni. S tem so namreč omogočene raziskave in razvoj samo večjim firmam z veliko denarja, kar avtomatično izpodriva konkurenco in omogoča monopolizacijo. In brez skrbi, da Monsantu ni treba skrbeti za dobiček, tudi če na evropskih krožnikih še ni GS hrane. Bo pač v toliko večjem obsegu proizvajal pesticide in jih šprical po konvencionalnih sortah rastlin, čemur pa bi se lahko do velike mere izognili z uvedbo odpornih GS sort. Začaran krog pač. Tako da ja, pljuvate si v lastno skledo s to vašo gonjo. S tem samo krepite moč taga, proti čemur naj bi se borili. Pomisli malo še o teh aspektih. Konec koncev je precej logično, kajne?

Ne, dragi gospodič znanstvenik, gensko spremenjen po naravni ali laboratorijski poti ni ena in ista reč. Stroka dragi moj znanstvenik, je tista, ki za svoje znanstvene dosežke pikira na znanstven diskurz možnega, pravilnega in preverljivega. Kaj preverjal boš je pa vedno dobro financirano.
Dragi moj znanstvenik, za to, da bi ti jedel paradižnik, ki ima malo več okusa, bi moral pač jesti paradižnik ob določeni sezonski epohi, ki bi zrastel v zdravi zemlji in ki bi imel dovolj sonca, da bi lahko razvil sokove okusa, ki ga verjetno nosiš v spominu še iz nekih daljnih časov, ko v supermarketu nisi kupoval paradižnika pozimi in kateri niso zrasli v hidroponično podprtih salah in niso bili uvoženi iz rastlinjakov iz Nizozemske ali pa morda iz monokulturnega rastlinjaka v Španiji.
Prav tu je tako zanimiv tvoj preskok, gospodič znanstvenik, ki zahteva ugodno žetev v svojih brbončicah, bi pa mu mogoče bolj prav prišlo, da bi svoj nos pomolil na vrt in ta okusni paradižnik vzgajal sam.
Demokracije žal ni več, nihče več ne verjame vanjo, če nisi opazil.
Da, zihr bo tvoj resveratol ti pomagal, da ne boš razvil rakavega obolenja, dokler ne bodo tvoji prijateljčki ugotovili, da bi morali v prihodnosti dodati še na primer 10 drugih kemijskih spojin za to. Ampak hej, takrat te pa ne bo več mogoče. Saj veš, za vsako znanstveno ugotovitev rabiš par deset let, da jih par glavic potrdi in preveri, pa še to je treba it eno po eno.

Ne, v bistvu ni logično, gopsodič znanstvenik. V bistvu je Monsanto eden večjih, ki poleg pesticidov čara tudi gene, ki jih vstavlja v semena in jih patentira. Pomisli še malo o aspektu izgubljanja alternative na področju semen, ko govoriš o GS semenih. Poglej malo primerov po svetu. Kako se ihtavo žge avtohtona semena koruze v Kolumbiji, ali pa prepoveduje menjavo semen med kmeti v Turčiji. Pomisli morda še malo o tem, kaj se sproža na nivojih kmetijske politike EU, politike do semen in podobnih ne bodi ga treba vidikih. Če bi morda poznal postopek, kako Monsanto vstopi na nacionalni trg semen, bi čivkal morda malo drugače. Ampak hej, to pa ni laboratorijsko delo.
Semena so res problem, ker jih kmalu ne bo več veliko in ne boš imel pojma od kod pravzaprav so. Čistih in avtohtonih. Kmetje nimajo denarja, da bi registrirali slovenska avtohtona semena, ker to stane. Veliko imaš čudaških primerov; na primer bomo naredili banko semen gor v SLO, pa bomo iz Švice uvozili registrirana semena, al pa da Semenarna avtohtona slovenska semena reproducira na Kitajskem, ker naj bi tam bila res prostrana polja. (kako optimistične so šele te govorice).
Javnost ni ravno osveščena zakaj bi bilo dobro zaščitit tisto naše, kar je na naši zemlji rastlo. Vsi bi v mesto, na šiht, potem pa po paradižnik v Lidl. Po drugi strani pa se odvija ta petelinji boj, da bi ti jedel paradižnik, ki bi ti prinesel rakavo odrešitev.
in ... Kaj pa ti sploh veš o lobijih?

Ne govorim o naravni poti genskih sprememb rastlinskih sort. To, da sem ciljal na "naravne" sorte si se pač sama odločila. Govorim o konvencionalnih sortah, ki jih tudi ti vsak dan dobiš na krožnik. Ogromno število sort npr. pšenice je namreč razvitih s tradicionalnimi principi žlahtnjenja, ki temeljo na umetno izzvanih naključnih mutacijah prek obsevanja z X in gama žarki. Ali pa z mutagenimi kemikalijami. V laboratoriju, ne v naravi! Ampak ja, s tem se nihče ne ukvarja, vsi brez zadržkov jemo takšno hrano že več desetletij. Potem je pa kar naenkrat nesprejemljivo, če se z naprednimi metodami mogoče zamenja samo par nukleotidov (ne vnaša nekih genov iz drugih organizmov!) pod veliko bolj kontroliranimi pogoji, kjer je rezultat veliko bolj predvidljiv kot pri naključnih mutacijah, kjer je rezultat pač lahko vse. Tudi zakonodaja je pri teh veliko bolj ohlapna in manj striktna kot pri GSO. Velika večina ljudi itak nima pojma kako se rastlinske sorte žlahtni in si predstavlja, da je pšenica, ki jo je, obstajala v takšni obliki že pred 200000 leti v naravi in je zato "naravna". Ampak kompetentne za kritiziranje stvari o katerih nimajo pojma se pa vseeno počutijo.

Haha, me pa kar zabava ta tvoj ciničnen način predvidevanja stvari brez kakršnekoli podlage. Na podlagi česa sklepaš, da sam ne vzgajam lastnega paradižnika? Ker ga, pa tudi marsikaj drugega. Ravno zato ker se zavedam kako narobe je to da dobivamo paradižnik z drugega konca Evrope, kjer ni pogojev za optimalno vzgojo in si je potrebno pomagati s pridelavo, ki na koncu privede do kurčevega rezultata. Ampak to je problem kapitalizma, ne znanosti in gensko spremenjenih organizmov. Se strinjam, da bi bilo najboljše, če bi vsak prideloval svojo hrano, ampak ker je to nemogoče, bi si bilo smiselno pomagati s pametnimi rešitvami. Kar hočem povedati je, da bo veliko težje spremeniti kapitalistično usmerjeno miselnost pridelave in trženja hrane. Nedolgo nazaj je bilo namreč odkrito kateri geni, ki so v paradižniku nosilci okusa in vonja, so bili tekom razvoja tržnih sort izgubljeni v stremenju po čim večjem pridelku in s tem dobičku. Torej ni vsa krivda samo v neoptimalnem načinu gojenja, kajti tržne sorte bi imele zaendrek okus tudi če bi jih gojila ti na svoji zdravi zemlji. S preprostim vnosom teh nekaj genov bi lahko proizvajali okusen paradižnik tudi tam, kjer ni pravih naravnih pogojev za to.

Kar se tiče semen pa očitno ne veš, da politika trženja le-teh ni zgolj usmerjena na GS semena. Ne, patenti in razne zakonodajne prepovedi so stvar vseh semen, ne le GS. Zato je to spet eden izmed neumnih argumentov, ki se jih vedno vpleta v diskurz okoli GSO. Kmetje so že pred pojavom genskih tehnologij morali vsako leto kupovati nova semena. Poleg tega so semena vseh hibridnih sort (križanci pridobljeni s križanjem po "naravni" poti) v naslednjih generacijah neuporabna, ker se pozitivne lastnosti iz generacije v generacijo izgubljajo. Popolnoma naraven pojav, ki ga je opisal že Mendel. In tudi velika večina kmetov s tem nima problema. Pač vsako leto kupi nova semena, ki pa zagotavljajo kakovosten, obsežen in zdrav pridelek. V glavnem, spet stvar sistema in ne znanosti. Posamezni izkoriščevalski odnosi korporacij do kmetov nimajo veze z GSO, ampak s tem kako vse velike korporacije funkcionirajo. Predpostavljaš, da ščitim firme kot je Monsanto, pa jih ne. Marsikaj je narobe z njimi, tako kot je narobe z marsikatero drugo korporacijo. Ampak to zares nima veze s samo tehnologijo genskega inženiringa! In btw, Monsanto več kot 90 % svojega razvoja in trženja usmerja v tradicionalne, ne-GS vrste. Tako da verjami, da bi imeli čez glavo dobička tudi, če bi opustili razvoj GSO.

Hja, cinična sva oba. Ti vidiš svoje, jaz vidim svoje. Ti vidiš iz svoje pozicije, jaz vidim iz svoje. Ti vidiš iz svoje stroke, jaz iz svoje. Kaj naj ti še rečem? Morda bi morala skupaj začeti brati članke, jaz dam tebi moje, ti daš meni tvoje. Potem bi se verjetno šele lahko začela pogovarjati. Drugače pa ne.
Ne vem pa dobro, zakaj če je leta 1991 SLO pridelala 90% hrane za svojo populacijo, v letu 2016 ta številka znaša tam 30%, čeprav jih veliko trdi, da je cifra bližje 10%. Ja, taka je pač direktiva kapitalistične politike naše države, pa juhej naprej. Super zgleda.

predvsem pa mi je všeč tole ... kdo je 'kompetenten za kritiziranje' ... in kako lahko tako vehementno govoriš v imenu drugih ... kar fascinantno.

Biljana je lepo povedala.Sicer je pa v moji navadi rečt: "Nej je vsak kar hoče." To pa ne pomeni, da smo s tem odvezani kakršnekoli odgovornosti.

jaz pa mislim, da zemlja ni okrogla, ampak je ravna ploskev. vem, da se tu pogovarjate o gensko spremenjenih solatah, ampak hkrati mislim, da moje razmišljanje vseeno sodi sem. nič hudega, če vi mislite da ne, jaz pač mislim tako. vi vidite iz svoje pozicije, jaz pa iz svoje. vi vidite iz svoje stroke, jaz pa iz svoje. kaj naj vam še rečem, morda bi morali skupaj začeti brati članke, jaz dam vam svoje, vi meni vaše. potem bi se verjetno šele lahko začeli pogovarjati. drugače ne.

ne vem pa, zakaj če je bilo leta 1957 v SLO še okoli 3.000 krivorogih rožnatih prdečih škorcev, v letu 2016 ta številka znaša tam 300, čeprav jih veliko trdi, da je cifra bližje 30. Ja, taka je pač direktiva kapitalistične politike naše države, pa juhej naprej. Super zgleda.

da o cinizmu sploh ne izgubljam besed...

No, kakorkoli. Meso je meso. Solata solata. Škorci so pa škorci. Če bi rad prdečega škorca nabacil na domači roštilj, to tud še vedno je opcija. Ampak boš mogu res ostro našilit ušesa in tačke, da boš poskočil, ko se bo najdu v tvoji bližini kateri izmed teh 300, ki so jih še našteli v letu 2016. Ker ne samo, da iščeš škorca, iščeš tudi nadebudno prdečega. Poleg tega moraš razvit tudi lovsko strategijo in taktiko. Čisto tako, če cinizem damo stran.

Kaj pa vem, jaz tud ne vem toliko o tem mesu pa o solati al pa škorcih, ampak bom pa takole reku. Raje poiščem tetko Pepco v moji vasi, k na svojem podstrešju po nekih starih metodah vsako leto suši semena od paradajza, ki ga sadi sama že 20 let na vrtu. Za katerega hudiča bi šprical notri nek dodatek za okus, ki se je izgubil v preteklih 2000000 letih? Raj bom poleg paradajza posadil še dobre sosede; kamilico al pa por. Potem bom pa mal rastlinico pobožal, vsakič ko bom mimo šel. Mislim fant, kar bi jaz dodal je, da je ta tvoja logika zgrešena, pa če boš prečital še toliko knjig. Zato k je podganja in ki se ne bo ustavila le pri tvojem dodatku okusa, ki se je izgubil izpred 20000000 let in rakavi odrešitvi, kjerkoli ga boš že fasal. Ampak poglej počak še mal pa boš vidu, da bo to itak skoz šlo, to je itak top smart šit te vaše generacije. Pa še to bom dodal, pejt kam gor pogledat možnosti pridelovanja hrane, k majo vse zjebano od špricanja pa kemikalij pa teh tvojih konvencionalnih semen, potem pa prid nazaj v to zeleno SLO in se vpraš še enkrat, za katerega kurca moramo mi uvažat toliko hrane, če bi lahko bili povsem samozadostni?
Ni počiščeno nekje a ne? Pa ljudje bi mogl spet mal ven, pa mal skup tiščat, pa si kej izmenjat spet na daj dam varianto.

buci buci, rastlinica!

omg no, še vedno primerjate direktive EU z gensko spremenjeno hrano. to da mormo uvažat hrano v slovenijo, čeprav bi lahko bli samozadostni nima veze z gensko spremenjeno hrano, ampak z zakoni EU, ki na ta način kao zagotavlja da majo vse članice proporcionalno razmerje med uvozom in izvozom. zdej a je to pošteno zastavljeno al ne in a je na splošno prov je stvar debate, AMPAK TO NIMA VEZE S TEM A JE PROV DA JEMO GENSKO SPREMENJENO HRANO AL NE. zakaj se ne držite argumentov k majo kej veze z zastavljenim stališčem in dodajate neke tretje, ki sploh ne pašejo zravn, samo zato da bi potrdil svoje stališče?

aja pa MILAN, itak da je najbolš it k tetki Pepci po domače paradajze, ampak na žalost nima vsak tazga privilegija. eni morjo it po paradajz pač v lidl. in nihče ni reku da bi blo treba v Pepčine paradajze špricat okus, treba bi ga blo v industrijske (čeprov se okusa zares ne šprica, ampak se vzame gen zanj iz "Pepčinega domačega paradajza" in se ga vstavi v komercialni paradajz. in ta dobi nazaj gen, ki ga je mel naravno že pred n-leti). zato da bi lahko okusen paradajz jedl tut ljudje, ki ne poznajo "tete Pepce". aveš, treba je mislt širše, ne sam na svojo ritko in kje boš ti dobil dobr paradajz. pa btw, okus se ni sam od sebe izgubil pred 20000000 ampak v zadnjih, ne vem, 50 letih od kar je v interesu prehrambne industrije predvsem velik pridelek, ne pa kakovost.

@: valda da jo ma, tumpek, če bi ti na svojem vrtu gojila hrano za prašičke, ki jih nabaciš na šporget, potem kmetom ne bi bilo treba uvažat GM soje. pohohoho. ampak ker ti raj čitaš te knjige, potem pač uvažamo ta futr. mislim je nek vezaj pač.
vsaj hipotetično gledano obstoji!
ma klinc, tud LIDL, bi lahk tetka Pepca privatizirala, sam mogl bi tetko Pepco mal podmazat. vse se da, če se hoče.
(ja, ampak če bi ti dala notri gen, potem to ne bi bil več paradjaz od tetke Pepce, ampak bi ga nekdo patentiral, LOL).
ti misl mal širše k na svojo ritko, punči, misl mal širše na to kdo ti bo gojil ta paradajzek čez 20 let. mislim čiči miči ga pa pihneš s to znanstveno salato.
ja DDD, si pa povedalo novosti.

@anonymous: lubica, to kar bi ti naredila: vzela tetki Pepci okusek paradajza in ga vrinila v gen hibridnega paradajzeka, ki ste ga vi, agronomski znanstveniki in mainstream prehrambena industrija že obširno pojebali, temu se reče strokovno gledano - biopiracy. Čemu za vraga to ni kaznovano, ne bi vedu, ampak hej, kapitalizem pa to a ne? Pa znanstveniki, k so smmart opičnjaki nove ere pa to. Kdaj res pomislim, da bi uletel z vodnimi topovi v vaše laboratorije pa vam mal pošprical semplčke za zabavo. Sam raj grem poiskat to Pepco, to se mi bo vsaj splačal u lajfu.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.