Pluton in novi horizonti

Raziskovalna skupina New Horizons Science Team, ki deluje v okviru vesoljskega programa NASA, je pred kratkim objavila izsledke raziskave o nenavadnem pojavu na površini Plutona.

Raziskovalci in raziskovalke so podatke o Plutonu pridobili s pomočjo sonde New Horizons, ki so jo po nekaj neuspešnih poskusih izstrelili januarja 2006. Plutonovo orbito je dosegla julija 2015 in s tem postala prva človeško izdelana naprava, ki se je Plutonu približala do te mere.

Sonda je Pluton obkrožila in hkrati zajemala podatke z različnimi inštrumenti. K analizi sestave površine in atmosfere Plutona je največ pripomogel spektrometer. Spektrometer je sicer naprava, ki zaznava, katere valovne dolžine elektromagnetnega valovanja oddajajo ali absorbirajo molekule in nam tako omogoča določitev kemijske sestave vzorca.

Raziskovalke in raziskovalci projekta New Horizons so na podlagi posnetkov opazili, da so na površini Plutona prisotne ostre strukture iz zamrznjenega metana, ki so pritegnile pozornost zaradi svoje neobičajne oblike. Pričakovali bi, da se metan nalaga homogeno in tvori bolj gladko površino, v resnici pa so bili odkriti več metrov visoki grebeni. Podobne strukture lahko na Zemlji opazimo na planoti Chajnantor v Čilu in jih je leta 1839 Charles Darwin imenoval ‘penitentes’. Od Plutonovih grebenov se sicer razlikujejo tako v sestavi kot v velikosti.

Rezultati kažejo še, da so Plutonovi ledeniki sestavljeni večinoma iz metana in se pojavljajo na višjih predelih v bližini ekvatorja. Tu je vpliv sončne energije manjši, a je temperatura previsoka, da bi se nalagal dušik v trdnem stanju. V nižinah pa so zaradi večje koncentracije dušika in manjše koncentracije metana v atmosferi bolj pogosti dušikovi ledeniki z nižjo vsebnostjo metana.

Ugotovili so, da je ta zanimiva struktura najverjetneje nastala po nekaj milijonih let podnebnih sprememb in posledične erozije. Proces nastanka je podoben kot pri tvorbi zemeljskih ledeniških struktur penitentes, saj naj bi se pred mnogimi leti metan enakomerno posedel na površino Plutona, kot bi nanj padel sneg. Zaradi sprememb v temperaturi Plutonove atmosfere prihaja do sublimacije metana s površine, kar pomeni, da prehaja iz trdnega neposredno v plinasto stanje in tako preskoči tekoče stanje. Posledično nastajajo grebeni z ostrimi vrhovi.

Podatki, ki jih je poslala sonda projekta New Horizons, so nam omogočili vpogled v naravo Plutona, ki je bila dolgo predmet razprave. Sonda sedaj nadaljuje svoje dogodivščine na robu osončja in bo Kuiperjev pas, svoj naslednji cilj, predvidoma dosegla januarja 2019.

S Plutonom se je prek sonde bližje spoznala vajenka Dunia.