Nóbel nagrade

Nóbel nagrade

Mnenje, kolumna ali komentar
13. 10. 2017 - 16:00

Teden dni nazaj so v Stockholmu na Švedskem razglasili letošnje prejemnike petih Nobelovih nagrad. Kot se za znanstveno redakcijo spodobi, se bomo v današnjem komentarju posvetili trem nagradam za znanost. A ne bomo jih predstavljali, saj verjamemo, da poslušalke in poslušalci že poznate razloge za njihovo dodelitev. Tokrat se bomo vprašali, ali imajo tovrstne nagrade v znanosti sploh še smisel.

Najbolj nóbel nagrade v znanosti, ki so neke vrste vzporednica olimpijski zlati medalji, so Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino, fiziko ter kemijo. Izmislil si jih je Alfred Nobel, premožen Šved, ko je, kot pravi anekdota, v časopisu prebral lastno osmrtnico, ki je častila njegovo odkritje dinamita. Alfred Nobel ni hotel po smrti ostati ljudem v spominu le po odkritju dinamita, ampak si je zaželel, da bi imeli ljudje plemenit spomin nanj. Tako se je odločil z zlato medaljo za izjemne dosežke nagraditi miroljubke, miroljube, literatke, literate, znanstvenice in znanstvenike ter svoje ogromno premoženje pretopiti v obresti, iz katerih vsako leto črpajo denarno nagrado. Nagradni sklad za vsako znanstveno področje posebej je letos znašal kar devet milijonov švedskih kron ali dobrih 830 tisoč evrov.  

V zgodovini znanosti najdemo veliko znanstvenikov in znanstvenic, ki so ostale skrite očem velike večine javnosti, saj si nikoli niso prislužile te nagrade. Med bolj znana področja, za katera ni bila nikoli podeljena Nobelova nagrada, sodi anesteziologija. Predstavljajte si, da bi se vse večje operacije še zmeraj izvajale pri polni zavesti in budnosti! V operacijski sobi pri večjih posegih ne bi bil prisoten anestezist ali anestezistka, ki poskrbi, da poseg prestanete brez bolečin in se po njem tudi prebudite. Začetni postopek anestezije so sicer razvili že pred začetkom podeljevanja Nobelovih nagrad. Prvič so anestezijo uporabili med operacijo že leta 1864, a je temu sledilo veliko dodatnih odkritij, ki bi si verjetno zaslužila medaljo. Eno izmed njih je na primer odkritje lokalnega anestetika prokaina, ki se je uporabljal v zobozdravstvu. Prokain je leta 1905 odkril Alfred Einhorn.

Zgodovinarji in zgodovinarke znanosti pod vodstvom Nilsa Hannsona so ugotovili, da obstajata dva glavna razloga za izpad anesteziologije z radarja komisij, ki izbira nagrajence in nagrajenke. Najpomembnejši razlog je preveliko število soudeleženih raziskovalk in raziskovalcev na področju anestezije, izmed katerih je skoraj nemogoče izbrati le tri imena in jim podeliti Nobelovo nagrado.

Če je tako, se moramo vsekakor vprašati, kako je potem komisiji za podeljevanje Nobelovih nagrad uspelo izbrati tri imena za letošnjo nagrado za odkritje gravitacijskih valov? Znanstvena objava o potrditvi gravitacijskih valov je namreč obsegala tri strani avtorjev in avtoric. V znanstvenih združenjih LIGO in Virgo, ki so sledile gravitacijskim valovom, je bilo vključenih več kot 1000 znanstvenikov in znanstvenic s kar 111 različnih znanstvenih inštitutov po svetu. Nobelovi komisiji pa je uspelo izbrati le tri, brez katerih po njihovem mnenju do tega odkritja ne bi prišlo. Povsem prepričani pa smo lahko, da tudi do večine odkritij, ki so v preteklosti dobila Nobelovo nagrado, ne bi prišlo brez sodelovanja velikega števila znanstvenic in znanstvenikov.

Nobelove nagrade tako v današnji znanosti ne morejo biti več merilo uspešnosti znanstvenikov in znanstvenic. Podeljujejo se le za tri znanstvene discipline, znanost pa je hitro spreminjajoče se in rastoče področje, zato si zasluži nagrade, ki so bolj v stiku z njenim sodelovalnim duhom. Noben znanstvenik ali znanstvenica ne deluje več sama, vsi so organizirani v skupine bistrih glav, a v primeru Nobelove nagrade gre slava največ trem. Danes so to ponavadi vodje večjih raziskovalnih skupin, za katere večino praktičnega eksperimentalnega dela opravijo mlajše kolegice in kolegi.

Na žalost kljub sodelovanju v znanosti Nobelovih nagrad za tri znanstvena področja še vedno ne podeljujejo za skupinske dosežke. Primer, kako bi si lahko več znanstvenikov in znanstvenic razdelilo nagrado, je Nobelova nagrada za mir. Leta 2007 si jo je prislužil Medvladni panel za podnebne spremembe, v okviru katerega so s podporo Okoljskega programa Združenih narodov in Svetovne meteorološke organizacije delovale tudi raziskovalne skupine iz geologije, klimatologije, meteorologije in drugih znanosti. Te raziskovalne skupine pa predstavljajo veje znanosti, ki sicer nimajo možnosti osvojiti Nobelovo nagrado.

Kar nekajkrat v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad se je tudi zgodilo, da je po razglasitvi postalo jasno, da je komisija nekoga, ki je bil za nagrajeno odkritje ključen, izpustila. Predvsem se to zgodi v primerih, ko so ljudje, ki so bili pomembni za samo odkritje, že pokojni. Nobelovih nagrad se namreč ne dodeljuje po smrti.

Letos sta tako brez priznanja ostala kar dva pokojna raziskovalca. Prvi pokojni raziskovalec, Ronald Drever, je pomembno prispeval k raziskavi, ki je bila nagrajena za fiziko. Bil je eden glavnih raziskovalcev pri odkrivanju gravitacijskih valov, a je preminul le šest mesecev, preden so njegovi kolegi prejšnji teden prejeli najvišjo nagrado za znanost. Drugi pokojni raziskovalec pa je Ronald Konopka, ki je deloval na področju raziskovanja cirkadianega ali dnevno-nočnega ritma živih organizmov in odkril enega izmed glavnih genov v procesu uravnavanja tega ritma. Za to odkritje je bila letos podeljena Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino.

Podobno se je v preteklosti zgodilo tudi Rosalind Franklin, kristalografinji, ki je kot mentorica doktorskega študenta Raymonda Goslinga skupaj z njim prvič posnela, kako molekula DNK sipa rentgenske žarke. Brez te slavne Fotografije 51 James Watson in Francis Crick verjetno nikoli ne bi bila sposobna določiti strukture molekule DNK, za kar sta si skupaj z Mauriceom Wilkinsom leta 1962 prislužila Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.

Drugi razlog za to, da je anesteziologija izostala, pa naj bi bila prevelika starost oziroma nerecentnost odkritij in spoznanj, da bi si le ta po mnenju članov in članic komisije zaslužila nagrado. Tako je bilo predvsem zato, ker je bil prvotni namen Alfreda Nobela ta, da nagradi nova odkritja in spoznanja, ki so se zgodila v preteklem letu. Odkritje delovanja dnevno-nočnega ritma v organizmih pa si je letošnjo nagrado za fiziologijo ali medicino prislužilo več kot 30 let po odkritju.

Zgodovinarji in zgodovinarke znanosti so tudi že spoznali, da obstaja preprosto pravilo, kako postati nobelovka ali nobelovec za dosežke na enem izmed treh znanstvenih področij. Po pregledu ogromnega gradiva so izluščili dve pravili pri delovanju komisije, ki izbira nagrajence. Če želiš postati nagrajenec, moraš biti dobro povezan z drugimi in hoditi v najboljše podiplomske šole. Večina teh šol se nahaja čez lužo. Pri tem pa moraš nagovoriti veliko prijateljev, da zate pripravijo prepričljivo nominacijo. Te nominacije ne temeljijo na opažanju, da sta neka konkretna raziskovalka ali raziskovalec dosegla veliko število pomembnih znanstvenih prebojev. Ne, za Nobelovo nagrado je potrebno le eno veliko odkritje, nikakor pa ne šteje več majhnih.

Ravno prijateljstva in nominacije pa naj bi bila tudi razlog, da so v zgodovini Nobelovih nagrad za znanost le slabo peščico nagrad prejele znanstvenice. Od leta 1901 do sedaj je bilo le 18 znanstvenic nagrajenih za njihovo izjemno delo, pri čemer je Marie Skłodowska Curie prejela dve nagradi, eno za fiziko in drugo za kemijo. Čeprav je komisija, ki na koncu izbere nagrajenke, postala v zadnjih letih veliko bolj vključujoča, to vseeno ni dovolj, da bi znanstvenice prejele nominacijo in kasneje tudi Nobelovo nagrado. Komisija se je tako letos izgovorila, češ da se bo trend spremenil čez nekaj let, saj je bilo v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja pač v visoki znanosti še malo raziskovalk. Pustimo se presenetiti.

Še vedno pa bo ostal negativen pridih, saj poleg žensk med nagrajenkami in nagrajenci primanjkuje tudi nebelopoltih znanstvenic in znanstvenikov. Od 495 podeljenih nagrad za znanstvene discipline si namreč do danes niti ena temnopolta raziskovalka ali raziskovalec ni prislužila nagrade. Krivda za to seveda ne leži le na plečih komisije za Nobelove nagrade, saj celotno znanstveno skupnost čaka še dolga pot do večjega vključevanja ljudi iz vseh družbenih slojev in različnih koncev sveta.

Vse opisano daje bodočim generacijam in javnosti napačno predstavo o tem, kako znanost deluje. Vse to le še utrjuje predstavo znanstvenika kot osamljenega genija, ki je seveda ponavadi beli moški v poznih srednjih letih. Nagrajenci in nagrajenke pa si poleg visoke denarne nagrade prislužijo večno slavo in prejmejo ogromno plačanih potovanj ter povabil za govore na različnih univerzah po svetu. Iz zgodovine tudi vemo, da je marsikateri nobelovec ali nobelovka zagovarjal načela rasizma. Primer je že omenjeni James Watson, ki je pred leti zagovarjal belopolte kot superiorne nad temnopoltimi ljudmi. Med nagrajenci in nagrajenkami pa je nemalo tudi seksizma, psevdoznanosti in trosenja različnih neumnosti, a jim ravno to priznanje ponuja neko imuniteto pred kritiko ostalih.

Kritiko pa si zaslužijo tudi založniške hiše znanstvenih časopisov, ki ne omogočijo prostega dostopa do objav o velikih nagrajenih odkritjih. Ta so sicer v večini produkt javnega financiranja. Čeprav je to morda zgodba za drug komentar naše redakcije, je vredno omeniti, da je sam Alfred Nobel rekel, da naj se nagrade podeli za dela “z največjo koristjo za človeštvo.”

Danes težko koristimo ali uporabljamo vsa znanstvena odkritja, saj se jih nemalo skriva za plačljivimi stranmi znanstvenih časopisov. Tako je na primer plačljivih kar nekaj člankov, navedenih v objavi znanstvenega ozadja o razvoju krioelektronske mikroskopije, ki jo je pripravila komisija za podeljevanje Nobelovih nagrad. Avtorji teh plačljivih člankov pa so letošnji prejemniki Nobelove nagrade za kemijo. Vsekakor naj bi bilo v denarnem skladu Nobelovih nagrad dovolj sredstev za odprt dostop vsaj do objav nobelovcev in nobelovk, če ga že ne omogočijo same založniške hiše. Seveda pa moramo stremeti k splošni javni dostopnosti vseh znanstvenih del. Le tako ima lahko človeštvo korist od njih, pa tudi če zgolj za potešitev radovednosti.

Oplemenitenje raziskovalnega dela s podelitvijo Nobelovih nagrad trem znanstvenim genijem v 21. stoletju ni smiselno. Skrajni čas je, da če že potrebujemo nagrade, ustanovimo nove. Po zgledu olimpijskih iger lahko dodamo srebrno in bronasto medaljo ter denar bolj pravično razdelimo med različna znanstvena področja. Če je ta želja prevelika, pa vsaj ne poveličujmo nagrad, ki predstavljajo le majhen, elitni del znanosti, in podelimo mesto v javnosti tudi bolj obskurnim znanstvenim temam.

O nóbel pravljičnih znanstvenih nagradah je razmišljala Zarja.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.