Obliteration: Cenotaph Obscure

Obliteration: Cenotaph Obscure

Recenzija izdelka
4. 12. 2018 - 19:00

Indie Recordings, 2018

 

Imamo metal ploščo leta! Tik pred zaključkom cikla letnice 2018 smo torej končno dočakali novo ploščo enega izmed najbolj talentiranih norveških bendov. Obliteration so se vrnili po petih letih s ploščo Cenotaph Obscure, ki je tako kot njihova predhodna plošča Black Death Horizon izšla pri založbi Indie Recordings.

Obliteration so del kolektiva Kolbotn Thrashers Union, v katerem najdemo bisere, kot so Nekromantheon, Black Viper in Condor. Kolbotn je sicer domovanje kultnih Darkthrone, zato je tudi kult bendov v tem kraju močan. Kljub zelo specifičnemu kulturno-glasbeno-geografskemu poreklu benda Obliteration pa je treba priznati, da gre za izjemno talentirano skupino posameznikov. Leta 2004 je bend izdal svoj prvi demo in potem nadaljeval z EP-jem Total Fucking Obliteration. Leta 2007 je izšel njihov prvenec Perpetual Decay. Necropsalms, ki jim je zagotovil določeno mero popularnosti v podzemni sceni, je izšel leta 2009. Ne smemo pozabiti, da je bil takrat to še vedno izrazito mlad bend, da so bili posamezni člani zasedbe v tistem času še najstniki. Leta 2013 je nato izšel Black Death Horizon, album, ki jih je postavil na sam vrh podzemne metalske scene. Še vedno imamo v spominu tudi takratni ljubljanski koncert v metelkovskem klubu Channel Zero v sklopu turneje skupine Obliteration s skupino Degial. To je bil nepozaben nastop, rušilna moč, ki jo bend prikaže v živo, pa je odlično izražena tudi na njihovih ploščah. Po izdaji plošče Black Death Horizon se je bend za nekaj časa umaknil s scene, posamezni člani pa so se v tem vmesnem času posvetili drugim projektom, s katerimi so pripravljali nov material in igrali koncerte. Pred tremi leti so se nato razlegle tihe govorice, da Obliteration pripravljajo novo ploščo. Govorice so se hitro razširile in po tem smo vsako leto nestrpno pričakovali novo mojstrovino.

Na Cenotaph Obscure smo torej čakali kar pet let. Nova plošča spretno nadaljuje z recepturo s prejšnjih izdaj. V samem bistvu gre za trend oživljanja starega death metala, a bendi, kot so Obliteration, Sepulcher ali Morbus Chron, so sceno dejansko zaznamovali z zelo premišljeno kombinacijo več različnih žanrov, s tem pa so pravzaprav ustvarili nov mejnik v svetu ekstremnega metala. Zvesto se držijo starih korenin death in black metala, hkrati pa dodaten navdih črpajo iz različnih delov sveta in glasbenih scen. V primeru Obliteration gre za nekakšno zmes švedskega death metala, thrasherskega black metala in predvsem počasnih tempov, tipičnih za bende tipa Autopsy. Vse te elemente najdemo tudi na njihovi novi plošči.

Cenotaph Obscure je masivna gmota rifov, sestavljenih v perfekten miks. V primerjavi z Black Death Horizon imamo tokrat opravka s precej več hitrimi rifi, kar je pravzaprav prijetno presenečenje. Poslušalsko izkušnjo s tem še močneje zaznamujeta napetost in intenzivnost. Rifov je tu toliko, da jim težko sledimo, po drugi strani pa ti nikoli ne zaidejo v kaotične pasaže. Rečemo lahko, da na plošči prevladuje thrasherski black metal, ki se je tu smiselno spojil s starim švedskim death metalom. Sicer je meje med žanri v kontekstu muzike Obliteration izrazito težko določati, njihova zvočni izraz in stil igranja sta namreč zelo specifična, kar bendu zagotavlja dodano vrednost, zaradi katere si upamo izreči trditev, da gre za najboljšo letošnjo metal ploščo. Tisti tipični atonalni trenutki v njihovih rifih predstavljajo vrh bendove ustvarjalnosti, ti podaljški namreč izstopijo iz celotnega rifa, ki lahko zveni tudi enostavno in klasično. Različni prehodi med ritmi so na plošči brezhibno izpeljani. Težko je to opisati z besedami, premiki se preprosto zgodijo v pravih trenutkih. Določene ritmične preskoke lahko predvidimo, drugi nas presenetijo, kar je še ena izmed vrlin benda Obliteration. Če pa se še za trenutek vrnemo h kitarskim rifom, nas bend na Cenotaph Obscure nekajkrat preseneti tudi z izredno melodičnimi rifi, ki so sicer v njihovem izrazu zelo redki.

V produkcijskem smislu je plošča primerljiva s predhodnico, ponovno v perfektnem sorazmerju surove produkcije. Bobni so tu v smislu zvočnega spektra pravi čokolatin! Zvenijo organsko in vsak udarec po prehodih je jasno prisoten, prav tako činele, kar se sliši tudi v najhrupnejših delih. Kitare in bas so vrhunsko zmiksani, sicer z manj distorzije, a ta bi lahko bila tudi moteča za stil, ki ga Obliteration igrajo. Ko smo že pri zvočni sliki, se ozrimo še k vokalu. Ta je relativno glasen z blago uporabo reverba, ki mu da toplino. Tudi vokal je zelo dodelan in raznolik, predvsem pa ga zaznamuje nekakšno vriskanje, ki ni ne kruljenje ne kričanje.

Cenotaph Obscure je praktično popolna plošča, ki pritegne že ob prvem poslušanju. Zaradi nešteto rifov in fines pa je to tudi plošča, h kateri se lahko redno vračaš. Zdaj, ko imamo pred seboj novo ploščo Obliteration, pa bomo nestrpno čakali tudi novo ploščo Nekromantheon, s katerimi si Obliteration delijo člane ...

 

OBLITERATION - Detestation Rite (Official Audio)
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness