Nemško kreativno izkoriščanje

V luči dveh nedavno objavljenih poročil nemških inštitutov se v današnjem OFFsajdu posvečamo neplačanim in plačanim naduram v Nemčiji, posebno pozornost pa pri tem namenjamo tujim delavcem. Nemški inštitut za raziskovanje trga dela je konec novembra objavil poročilo o količini nadur leta, tako plačanih kot neplačanih, ki so jih leta 2017 opravili nemški delavci. Število nadur je bilo leta 2017 najvišje v zadnjem desetletju in je v celoti znašalo 2,1 milijarde ur. Milijarda teh je ostala neplačana. Drugo poročilo, ki se mu danes posvečamo, je včeraj objavil nemški inštitut za človekove pravice, ki med drugim izpostavlja predvsem izkoriščanje tujih delavcev s strani zaposlovalcev.

Poročilo najbolj izpostavlja prepogosto neizplačevanje minimalne plače, čeprav je ta zakonsko določena. Prav tako poročilo poudarja, da kljub posameznim izboljšanjem v delovni zakonodaji, ti ukrepi pogosto ne vplivajo na tuje delavce. Do tega pride predvsem zaradi jezikovnih ovir, pogosto pa se zgodi, da kljub sodbi delovnega sodišča zaradi na primer neizplačane plače, delavec ne more dobiti plače, ker je podjetje neizsledljivo ali pa ima sedež v drugi državi.

Poročilo, ki ga je izvedel inštitut za raziskovanje trga dela, ugotavlja, da so neplačane nadure preračune v evre znašale 36 milijard evrov neplačanega dela. Enzo Weber z inštituta pojasnjuje, da nadure na delavca znašajo v povprečju 0,6 ure na teden. Neplačane nadure, ki so zabeležene, opravijo predvsem vodilni v podjetjih.

Izjava

Število nadur je bilo leta 2007 v Nemčiji najvišje, nato je upadlo, lani pa je spet preseglo rekordne številke. Weber pojasnjuje, da se število nadur povečuje, ker se v zadnjih nekaj letih povečuje tudi število delavcev.

Izjava

Dragana Bubulj, svetovalka za tuje delavce v okviru projekta Faire Mobilitaet, ki deluje pod okriljem Konfederacije nemških sindikatov DGB, izpostavlja predvsem dejstvo, da so nadure redko zabeležene, še posebej ko gre za tuje delavce. Ure, ki jih delodajalec zaposlenemu plača, so najpogosteje izračunane preprosto na podlagi pogodbe o delu.

Izjava

Bubulj kot primer, v katerem najpogosteje prihaja do neplačanih nadur, poda negovalce na domu. Slednji so praktično vsak dan v stalni pripravljenosti, sledeč njihovim pogodbam pa so plačani le za na primer 42 ur dela na teden. Po nemški zakonodaji je delodajalec sicer dolžan plačati tudi za ure, v katerih je zaposleni v pripravljenosti.

Izjava

Podobno je z izplačilom minimalne plače. Nemčija je sicer leta 2015 zakonsko določila minimalno plačo na 8,5 evra na uro, kar je bila tudi ena od zahtev stranke socialdemokratov za vstop v veliko koalicijo. Letos januarja je inštitut za ekonomske in socialne raziskave objavil poročilo, da kljub zakonsko določeni minimalni plači, eden od desetih delavcev v Nemčiji prejema manj. Bubulj izpostavlja, da je take ocene sicer težko podajati, pove pa, s koliko konkretnimi takimi primeri so se ukvarjali v svetovalnici v zadnje pol leta.

Izjava

Bubulj se pri svojem delu srečuje predvsem z delavci iz balkanskih držav, ki v Nemčijo pridejo na različne načine. Nekateri so zaposleni na podlagi regulacije za Zahodni Balkan, drugi, napoteni delavci pa so zaposleni v podjetjih v Sloveniji in potem v okviru sodelovanja med slovenskim in nemškim podjetjem opravljajo delo v Nemčiji. Njihova pogodba je sklenjena s slovenskim podjetjem, tako da jim v Sloveniji tudi plačujejo prispevke za zavarovanje.

Izjava

Zakonsko so napoteni delavci, četudi imajo pogodbo sklenjeno s podjetji v Sloveniji, upravičeni do nemške in ne slovenske minimalne plače, razloži Bubulj.

Izjava

Delodajalci pa v izogib plačevanju nemške minimalne plače najdejo kreativne načine. Pri tem so še posebej uspešni, če njihovi zaposleni ne razumejo pojasnil na izplačilnih listih. Bubulj izpostavi primere, ko so delavcem delodajalci pri plačah odbili absurdno visoke stroške nastanitve.

Izjava