DO KAM SEŽEJO ŠTUDENTSKE ZAHTEVE DANES?

DO KAM SEŽEJO ŠTUDENTSKE ZAHTEVE DANES?

Oddaja
30. 11. 2018 - 14.00

Pozdravljeni v oddaji Kaj pa univerza?, v kateri se bomo danes vrnili k dogodku iz prejšnjega tedna, obeležitvi 50. obletnice študentskih demonstracij in svetovnega dneva študentov.

Dogodek z naslovom S*anje študentov je organizirala Študentska organizacija Slovenije v sodelovanju z Radiem Študent. Obeleženje je bilo sprva načrtovano kot dogodek na prostem. V ŠOS-u so želeli obuditi podobno vzdušje, kot je vladalo med študenti, ki so se spontano združili in demonstrirali leta 1968 v ljubljanskem študentskem naselju. Zaradi nekaterih zapletov, ki vključujejo tudi interne spore med upravo študentskih domov in ŠOS-om, pa je bil dogodek zreduciran na okroglo mizo in prestavljen v Malo dvorano ob upravi. Poleg predsednika ŠOS-a, Jake Trilarja, sta na okrogli mizi sodelovala še Pavel Gantar, nekdanji predsednik Državnega zbora ter novinar Tribune in Radia Študent iz leta 1968, in Sanja Mikac, predsednica Študentskega sveta stanovalcev. Namen okrogle mize je bil vzpostaviti kontinuiteto z dosedanjimi študentskimi boji za boljše življenjske pogoje in ustreznejše pogoje za študij. Moderator Rasto Pahor, sodelavec Radia Študent, je razpravo otvoril z navezavo na same začetke ljubljanske univerze in vlogo študentov v boju za samostojno slovensko univerzo: IZJAVA

Že od samega začetka torej poteka boj na več frontah; v prvi vrsti je to boj za neodvisnost slovenskega visokega šolstva kot nacionalne institucije v rivalstvu z institucijami drugih narodov. Takoj za tem zasledimo boj za financiranje, ki ga je najprej treba preusmeriti iz gospodarstva v univerzo, nato pa se ta boj nadaljuje s kompromisi med izobrazbenimi ideali in potrebami gospodarstva, kar se odraža v vsebini in organizaciji študija. Nenazadnje pa gre za boj med paradigmami, ki druga drugo nasledijo tako, da vse poprejšnje razglasijo za ideologijo, torej za neznanstvene. Z ekspanzijo šolstva v 60-ih letih in sledečim vedno bolj množičnim študijem se je na ljubljansko univerzo začela stekati mladina z vseh koncev Slovenije. Ob tem se pred njimi jasno izriše neenakost med mestom in podeželjem, ki se je kazala v neenakih pogojih za življenje in študij. Začetek študentskih demonstracij, izvirajočih iz teh neenakosti, opiše Gantar: IZJAVA

Nadalje je Jaka Trilar povzel zahteve, ki jih ŠOS v imenu študentov postavlja danes in razloge za njih: IZJAVA

Če že sam dogodek ni vzbudil radikalnega duha, pa se je ta v nas lahko nekoliko razplamtel, ko smo prebirali zahteve študentov, za katere so v ŠOS-u pokazali, da ostajajo v veliki meri podobne tistim izpred petdesetih let. Poleg tega je predsednik ŠOS na okrogli mizi izpostavil najbolj zaskrbljujoča področja študentskega življenja, ki danes postaja vse manj avtonomno. Poudaril je, da bo brez boljše štipendijske in stanovanjske politike študij prenehal biti realna možnost za vse, kot naj bi zanj v tej državi veljalo.

Da bi bilo študentsko življenje avtonomno, mora vključevati zagotovljeno nastanitev v kraju študija, kritje stroškov za preživetje ter omogočati prosto združevanje študentov. V zvezi s štipendijami je treba omeniti, da je ŠOS včeraj obvestil študente o tem, da se pogoji za pridobitev državne štipendije končno nekoliko sproščajo. Zanimivo je, kot izpostavljajo, to, da so se pogoji dodatno zaostrili leta 2015, ko je bilo gospodarske krize že konec. Kot so napisali v ŠOS-u, citiramo: “Naj spomnimo, ZUJF je med drugim ukinil nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo, ukinil dodeljevanje subvencij mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja, ukinil dodatek na dohodek v družini štipendista, obremenil študentsko delo, omejil pravico do študentske prehrane (in zamrznil višino subvencije) itd. Največji poseg v socialo mladih pa je postal, ko je ZUJF omejil pravico do državne štipendije.” Zdaj, šest let po prvih varčevalnih ukrepih, ki so posebej prizadeli visoko izobraževanje zaradi šibke sindikalne organiziranosti, se na področju mladih končno odpirajo možnosti za izboljšanje štipendijske in morda tudi stanovanjske politike.

Toda poleg teh dveh pogojev za avtonomno študentsko življenje ne gre zanemariti razloga za to, da univerza sploh nosi svoje ime. Univerza namreč označuje združenje učenjakov in študentov v okviru avtonomne institucije. Avtonomija pa se nanaša tudi na samo vsebino in organizacijo študija, ki naj bo več kot le usposabljanje za bodočo, khem, samozaposlitev. Izobrazba in usposabljanje sta dve različni stvari, slednje pa bi moralo potekati na delovnem mestu, kriti bi ga moralo podjetje - toda z razrastom pretežno prekarnih oblik dela se klasična delovna mesta ukinjajo, stroški in organizacija usposabljanja pa se prenašajo na posameznika. Med mladimi se zato tudi širi povpraševanje po taki univerzi, ki bi nase prevzela stroške in odgovornost za organizacijo usposabljanja in tako razbremenila posameznike. Tudi način financiranja univerze se ob spodbudi države pomika vedno bolj v komercialno sfero, ki univerzo dela še toliko bolj podobno ponudnici storitev usposabljanja in jo podreja hitro spremenljivim trendom na trgu. Namesto študentov fakultete preplavljajo povpraševalci in potrošniki izobraževalnih storitev, predavatelji in drugi pedagoški delavci pa so zreducirani na uslužbence. Univerza kot dom akademske skupnosti se v tej luči zdi slaba šala, nadomestiti jo poskušajo razni klubi alumnov, občasno pa se jo uprizarja na slavnostnih sejah ob različnih obletnicah.

Avtonomijo vsebine študija v oddaji poudarjamo, ker je na okrogli mizi umanjkal premislek o posledicah, ki sledijo, ko ta element avtonomije študentskega življenja zanemarimo. Kot bomo lahko slišali, je bilo več kot dovolj govora o problemih prekarizacije trga delovne sile, vsi govorci pa so izrazili nekritično podporo fleksibilizaciji študija. Menimo, da so s tem zanemarili pogubne učinke, ki jih ima ta na zmožnost univerze, da proizvaja znanstvene presežke, daje dom akademski skupnosti in sploh celostno oblikuje posameznike, ki bi bili zmožni znanstvene misli in zmožni svobodnega združevanja. Da, tudi svoboda je priučena, ne prirojena zmožnost človeka.

Kot to razloži gospod Pavel Gantar, je sam sodeloval pri uvedbi bolonjske reforme v slovenskem visokem šolstvu, današnje težave na tem področju pa vidi kot posledico nedovršene implementacije reform zaradi nezadostnega financiranja: IZJAVA

Ta Gantarjev sentiment sta delila tudi druga dva govorca. In spet smo pri razliki med izobrazbo in usposabljanjem, saj gre pri izobrazbi za vnaprej zastavljeno, jasno strukturirano amalgamacijo znanja vseh poprejšnjih generacij. Pri usposabljanju pa lahko govorimo o bolj individualiziranem, uporabnostnem znanju oziroma veščinah, ki jih institucije in podjetja prilagajajo lastnim potrebam, te potrebe pa so narekovane od zunaj.

Preden pa se povsem zapletemo v pogosto izključujočo delitev na zastarelo, rigidno klasično univerzo ter moderne, uporabne, individualizirane visokošolske zavode, si vzemimo trenutek in prevprašajmo pojem individualnosti. Če ta pojem vzamemo kot zmožnost osebe, da samostojno razmišlja in deluje, potem predpostavljamo, da ima tudi jasen nabor načel in izkušenj, po katerih se ravna. Ali lahko za usposabljanje, torej učenje veščin, rečemo, da načela podaja, ne da bi jih prikrilo in popačilo? Nobene veščine se ne da naučiti brez konkretne vsebine - toda ravno to nas marsikateri predmet na fakulteti in delavnica kariernega centra poskušata prepričati. Verjeli naj bi, da bomo tam pridobili veščine, ki jih lahko poljubno prilagajamo vsebinam, ko enkrat pridemo na trg delovne sile. V drugih besedah naj bi se učili učiti se. Toda v samem pristopu podajanja znanja so že vsebovane predpostavke, ki jih sprejmemo nevede in kot samoumevne. Dandanes se na ta način nevede oblikujemo v samodisciplinirajoče se atome na trgu delovne sile, ki ne znajo več ločiti med prostim in delovnim časom, ki vse tveganje in odgovornost prevzemajo nase in ki sočasno delajo na toliko projektih, kot imajo odprtih zavihkov na laptopu.

V sferi izobrazbe naj bi te predpostavke študent sam spoznal in preveril tekom vedno bolj samostojnega študija, v kolikor ga je sposoben in v kolikor ga pri tem vodi mentor. Individualnost je tako končni cilj izobrazbe in naj bi jo tudi dosegali tekom študija, zato klasičnemu modelu univerze ne moremo s čisto vestjo očitati totalnega podrejanja in uniformiranja študentov v neprilagodljiv monolit. Resnični rezultat fleksibilizacije in tako imenovane individualizacije študija ni produkcija zares samostojnih in prilagodljivih subjektov, temveč množica raztresenih, preobremenjenih in predvsem podplačanih mladih na trgu delovne sile. Zato je med študenti treba ponovno vzbuditi zavest tudi o tem, kakšne so povezave med fleksibilizacijo študija in trga delovne sile ter prekarizacijo, ki jo sprejemamo ali je pri sebi niti ne prepoznamo zaradi prikritih predpostavk.

Zahteve študentov je posodobila Hana.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

GOSPOD Pavel Gantar srsly? A bi lahko nastal še bolj dolgočasen prispevek s tisočkrat slišanimi floskulami, ki se zdijo, kot da obstajajo zgolj zato da ugajajo profesorjem sociologije na FF? Težko.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.