Ogromni (ne ravno) sesalci iz dobe dinozavrov

Mezozoik je bil zlata doba dinozavrov in do sedaj je veljalo prepričanje, da so bili od triasa do krede to edini veliki rastlinojedci. Sesalci in njihovi bližnji sorodniki naj bi bili večinoma žužkojedci velikosti rovk in niso postali orjaki vse do kenozoika.

To prepričanje je na glavo postavilo odkritje Lisowicie bojani, ogromnega sesalcem podobnega plazilca. Opis vrste sta raziskovalca z Inštituta za paleobiologijo poljske Znanstvene akademije in Univerze v Uppsali objavila v reviji Science. Dobro ohranjen fosil je bil odkrit leta 2008 v poljski vasi Lisowice, po kateri je žival tudi dobila ime. Z devetimi tonami, višino dveh metrov in pol ter dolžino štirih metrov in pol je bila po velikosti primerljiva z današnjim slonom.

Lisowicia je živela v poznem triasu in pripada izumrli skupini dicinodontov. Zanje je značilna čokata postava, močna čeljust in papagajevemu podoben kljun, s katerim so trgali rastlinski material. Poljudno jih pogosto označimo za sesalcem podobne plazilce. Tako kot sesalci so sinapsidi, kar pomeni, da imajo v lobanji eno senčnično odprtino. Ta je pri ljudeh prisotna na zadnjem delu očesne votline.

Dicinodonti so bili v permu zelo uspešna in raznolika skupina velikih rastlinojedcev, nekatere vrste pa so v tem obdobju dosegale velikosti do treh metrov. Izumrli naj bi tekom triasa, vlogo velikih herbivorov pa naj bi takrat prevzeli veliki dinozavri, predvsem zavropodi. Lisowicia je najmlajši in hkrati največji odkriti predstavnik skupine. Poleg velikosti se od drugih dicinodontov loči tudi po položaju in morfologiji sprednjih nog. Ostali zgodnji sinapsidi so imeli sprednje noge pravokotno na telo, podobno kot današnji kuščarji. Lisowicia pa je imela pokončno držo in sprednje noge postavljene pod telo, tako kot zavropodi ali današnji veliki sesalci. Pokončna drža naj bi zmanjšala obremenjenost sklepov in porabo energije pri premikanju.

Lisowicia je posebna tudi po vzorcu rasti kosti. Tako kot ostali dicinodonti je imela v kostni skorji veliko območje, v katerem je potekala resorpcija kostnega tkiva. Vendar histološki podatki ne kažejo na upočasnitev rasti kasneje v življenju. Na podlagi značilnosti nalaganja kosti bi se dalo sklepati, da je šlo pri odkritem primerku ali za hitro rastočo žival ali za nedorasli osebek. Kosti pa so močno pokostenele, zato je okostje skoraj zagotovo pripadalo odrasli živali. Vzorec rasti naj bi bil tako podoben kot pri sesalcih in toplokrvnih dinozavrih.

Lisowicia je bila največji nedinozavrski kopenski vretenčar v triasu. Živela je v času, ko so zgodnji zavropodi začeli prevzemati vlogo dominantnih velikih rastlinojedcev. Tekom mezozoika je skupina zavropodov zrasla do več deset metrskih orjakov, ki jih danes radi prikazujejo v prazgodovinskih dokumentarcih. Vendar odkritje Lisowicie nakazuje, da dinozavri niso bili edini velikani v tem času. Za položaj vodilnega kopenskega herbivora se je očitno potegovalo več različnih skupin prazgodovinskih plazilcev. To tekmo so sinapsidi sicer izgubili - in potem spet zmagali, z malo zunajzemeljske pomoči. Adijo zavropodi, živijo sloni!

Zbritoff je po vajeniško spisala sinapsidinja Bronja.