Kosilo nekega molja - izredni večhodni meni: Trenutek zbeganosti

Kosilo nekega molja - izredni večhodni meni: Trenutek zbeganosti

Recenzija izdelka
31. 3. 2019 - 20.00

Tokratni Odprti termin je v bistvu moljevo kosilo, ki je lakoto tešilo predvsem s predjedmi ... Andrej Tomažin je namreč svoj pesniški prvenec naslovil Izhodišča. Izhodišče: »Točka, mesto, iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne«. Foršpajze ... Pogrinjek. Bi bil ta izhodišče, se pravi osnova, temelj kosila? Pozdrav iz kuhinje? Bralec, ki grizlja parmezanove grisine, na katere maže kepico gosje paštetke? Mize en Place? Servirati bištek ter partičke? Kelnar? Ker ... človeka hitro zbega - gre pri Kosilu nekega molja za jedca ali chefa? Seveda gre za oba ... ter vselej še za nekaj tretjega, ki se motovili tam nekje okoli njiju, čakajoč na svoj: »Prostor!!!« kot se zaukaže psu. KonzUM pač - s poudarkom na zadnjih dveh črkah. Ah, sladki greh ... Gre, ha, pri današnji moljevi južini nemara tudi za gostilničarjevo mačko oziroma mačke? Cheshirski nasmeh ... čez vse! Pretenciozni recepti in kršeni higienski minimum; mumije v shrambi, na meniju pa Bambi po lovsko s krompirjevimi knedli. Bazilika, META! Dodobra popoprana ... teleta v vrsti za zakol ter jerebice splašene za odstrel. Neonski znak za Izhod v črni kuhinji. »There must be some kind of way out of here,« poje Jimmy. VIP rezervacije ter svinjsko dragi aperitivi, ki se izlivajo v reklo - režati se kot pečen maček: »TUKAJ SMO VSI NORI«.

Zakaj težim s to literarno-kulinarično shizo? Prvič, ker je bila moja prva misel ob branju Tomažinove zbirke: »Uuuf, ker food for thought!« Miselni prigrizki med nizkimi udarci in visokimi cilji: dati misliti ala datlji v müslijih s pol pesti študent futra, hkrati pa tudi mystery meat in jebemu mast iz kioska na štacijonu. Obenem glad in sladko. Ko kruli v želodcu človeka, ki se prenažira; ne trske - Ostržke pljuva: suha usta in ustanovitev nečesa še precej bolj obskurnega od društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi ... Drugič, ker sem sit tistih, ki se čutijo poklicane, da pesmi zadevajoč mlade, predvsem pa najstnike kot osrednjo ciljno skupino delijo na užitne in neužitne ... Na ta račun bo v kratkem padla kocina z jezika! Tretjič pa preprosto zato, ker je nekje v zbirki Tomažin uporabil meni tako ljubo besedo »aufbiks«, ki sem jo prvič bral oziroma slišal reči Mustrovega Lakotnika.

Pravi slam je bilo prikimavanje piscu spremne besede Dejanu Kobanu, da je treba pred branjem Izhodišč opraviti z razumom. Najbrž največji fail bi bilo mučiti se z dokončno razlago teh pesmi oziroma jih poskušati na vsak način pravilno razumeti. Me-ti, če damo rečenemu pogojno, Brechtova Knjiga obratov, saj jo je Berti večji del pajsnil Konfuciju, pa pravi naslednje: »Težko razumljivo ima določen čar. Miselni delavci imajo to radi, prav kakor gorniki težko dostopen vrh, ki jim omogoča, da dokažejo svojo spretnost in jo razvijajo. V slabo delujočem javnem sektorju se zdijo miselni delavci še skorajda najbolj koristni, kadar pravijo, da so absurdna načela najboljša. Celo neosvojljivi vrh ni povsem neosvoljiv: do te in te višine se je vendarle mogoče povpeti nanj. Enako je s povsem nerazumljivimi stavki nekaterih filozofov: toliko in toliko njihovih besed je kljub vsemu nekako smiselnih. Miselni delavec poleg tega ve, da mora pri mišljenju upoštevati kar največ stvari, da mora imeti pri roki tako rekoč karkoli kar najširšega spektra, kar ni povsem jasno in je nekoliko zmedeno tudi zaradi množičnosti, vendar ta široki, nejasni trop njegovemu mišljenju vendarle podeljuje določeno stabilnost.« Če torej naslednjič vpričo vas nekdo zavija z očmi, češ da kot pesnik je pa Tomažin »kr neki«, »prazno besedičenje« ter »brez veze«, mu le mirno povejte, da Andrej po Brechtu fura štrike, cepin pa gojzarje in dereze. »Navežeš se na obronek misli,« piše. Zajebi alipinizem, miselni cirkuški trapez je v igri: vrtoglave akrobacije.

V zbirki je naslovni razdelek vmeščen za »Posvetila«; pred »Izhodišči« so torej še posvetilne pesmi, katerih naslovi so imena ljudi, ki so jim bile pesmi napisane v znak spoštovanja, hvaležnosti ali že spet nečesa tretjega ... Taja Kramberger je zadnja, tik pred razdelčnimi Izhodišči, prvo mesto pa pripada Kubanki Belkis Ayón, slikarki, ki je s svojimi grafikami sikala oziroma nastavljala zrcalo kubanski oblasti! Ateisti ... proti ... mistiki, ki jo je Belkis tiskala, navdihnjena z miti prevladujoče moške religije Abakuá, s poudarkom na njeni edini močni ženski figuri: princesi Sikán ... Če verjamete – je ta nekega dne ujela čarobno ribo, katere glas naj bi njene poslušalce navdajal s strašno močjo. Rib'ca sicer ni bla zlata – molk pa, saj je Sikán njen oče zaukazal naj o ulovu moči molči, ona pa je ta power point pitch gladko pošerala s sosedi, se pravi nekim next door plemenom in bila zato obsojena na smrt! Belkis je z grafično tehniko kolagrafijo princeso upodabljala kot okolici kontrastno belo postavo brez ust. Manko, ki govori o zapovedani oziroma vsiljeni tišini. Žnabli, ustna odprtina in jezik izgubljeni v belem; pobeljeni. Bel kiss – list papirja – ki beži na obe strani hkrati – »trenutek zbeganosti« – Heraklitov  Aiôn ...

Naslikajte si moment zmedenosti ... ko si Belkis beli glavo s Sikán, kot jo je sama naslikala oziroma upodobila, ko tunka glavo v belino in jo tako izgublja – istočasno pa si je v povsem drugem pomenu brez–glave želi Castro. Kako izgleda njena La Cena, to je Zadnja večerja iz leta 1991? Princesa Sikán namesto Jezusa. Zanimivo, da je skoraj identično belo podobo moč najti tudi na eni izmed umetniških del pesnice Alejandre Pizarnik – gre za Gvaš na papirju za Ivone Aline Bordelois - ki ji je prav tako posvečena ena Tomažinovih pesmi. So vsa ta imena in priimki tudi pravi naslov za »dekodiranje občutenj« v le teh?

Pri Alejandri skorajda ni mogoče ne pomisliti na, kot je to prevedel Miklavž Komelj, »mnogo glasov v enem samem grlu«, ki pa je – bolj kot Globoko ali namješteno tja nekam gor v Nebo – površina: to so hranljivi »delci bitij, ki se mešajo med sabo«. Veliko – ali pa niti ne – platno, mozoljasta koža, zemeljsko površje ter vulkani in kozavi verzi ... Injekcije botoksa tja, kjer so bila še pred kratkim krizna žarišča: Vsaka posamezna brazgotina dodatno zbega kafkovskega kartografa, ko ta z le »mičkeno« razliko dočaka udejanjenje Tomažinove misli: »Na poljih se bodo kazali zametki luskavice«. Pluskala mi je celota staljenega arktičnega ledu v ksiht pa ni imela niti za burek oziroma raje zeljanico proti ihti okoljevarstvenikov, ki so me svojčas grobo šamarali, češ: »Na ravni posameznega drevesa« – bo treba ... Kdaj? Kje? Kako? Kdo? Na kakšen način? V trenutku ter šuškavi retro trenirki – Yassa sredi »fašističnega gozda« – brata Grimm spišeta grimaso novorojenčka, ki povsem zbega velikega brata oziroma Drugega – ob zanj prištimani trugi ga kot šimpanz z bilko marljive mravljince s pomočjo singularnosti bezata iz smrti posameznika – gre za grimaso enega od tistih, ki jih še ni ... »ljudstva, ki manjka«. Za namig se obrni na pametno telefonijo: »Pogugli, pizda!« Tomažin se strinja z Alejandro Pizarnik, da »vse besede okamenijo«, hkrati pa zanj nobena od njih ni nagrobnik. Ponovno s Heraklitom: Aiôn! Tomažin nikoli ne razglasi smrti avtorja, ne da bi hkrati izigral njegove umrljivosti. Bulletproof zvijačnosti ter parafraze Zenonovih paradoksov ... Ko rečeš smart, se ti smart zapelje skozi usta:

»Potem bo prišla vsa okrogla,

Naseckana na kolute. Z nje se

bo osipal makadamski prah

gruzijskih gradbišč, z odtrganimi

podplati – torej bosa – bo

stopila pod trikotnik poljubov in

s koncem trepalnic bo vrgla

stara jabolka na gnoj. Na njem

ni petelinov niti gnojnih vil

niti gumijastih škornjev [...]«

Ja, ta je pa bosa ... Izmišljena! Sredi komposta, na katerem se nima smisla peteliniti! Citat Adorna: »končano delo je laž« – in to debela, kakopak! Ne žal, ampak hvala bogu, ki je umrl od smeha, ker je nek drug bog trdil, da je Edini. Le tako se lahko božje približa poeziji. Tomažinovi stihi sodelujejo v štafeti nedoločenosti, katere vsak naslednji nosač je zgolj zadeva naključja – ki pa nikoli zares ne razbremeni predhodnika: »Komu predati to ljudstvo, na katerega ni mogoče pokazati s prstom, temveč le s papirjem?« Predaja; bela zastava ...

Eno samo platno - hkrati veliko in - žgečkano s čopiči iz konjskih ščetin ter gosjimi peresi - malo, doštukano s kožo: »»Meso,« je rekel, ko so ga vprašali po razumu.«  Od usnja do plaht papirusa: Andrej Tomažin z inicialkama A.T. v odgovor slengovskemu »Where u at?« oziroma »Kje si?« »Bezosovi vrači-kirurgi, vsi eno, ki se na cesti ne prepoznavajo več po obraznih potezah, temveč le še po različnih IP-naslovih« ... Od usuplosti zaradi do zadnjega piskla zafnanega cyberspacea na stežaj odprta usta: neologizem ali neoločilo troopičje kot Problem treh teles @@@

Kakšen smisel ima deliti pesmi na razumljive in nerazumljive; kot bi na primeru gljive stavil le na bet in klobuk, pozabil pa na micelij ali podgobje oziroma obratno; kot bi gnetenje gline zanemarjali napram žganim izdelkom iz nje, keramičnim kipcem, o katerih Tomažin piše v razdelku »Kratka navodila« pod zaporedno številko XIII ... Ko gnetljiva masa z, če se poslužimo naslova Borisa A. Novaka, n-možnostmi Oblik duha z malo pomoči peči tako rekoč okameni v le eno od njih ... sta pesem in z njo pesnik pečena:

»V keramičnih figurah je nekaj

strašnega: kako se kot živali v gozdu

ali policijske enote v lovu za

ubežnim avtomobilom razpostavijo po

upognjenih policah. Razbiti jih ne

pomeni čisto nič – za njih

plačati v suhem zlatu še toliko

manj. Ali ste že slišali tisto o

rudarju iz Krasnojarska, ki je

po robovih garsonjere razporedil

skoraj tono figuric commedie dell'arte,

dokler niso prav vse, od pierrotov do

kolombin, privzele vloge špicljev, starih zajcev,

in ga pognali v smrt, še preden jih je v

nečloveških mukah in oblit z gostim

znojem nujnosti uspel razbiti vse do zadnje?«

Kaj se je zgodilo rudarju v – po besedah Antona Čehova – najkrasnejšem izmed sibirskih mest? Pisava mimikovih gest ... Ta se mu je zgodila! Ni naključje, da Tomažin vse morilske keramične figurice povzame z razdaljo »od pierrotov do kolombin«; binarna mnogoterost, na katero sta nacepljena zaročenca Pierrot in Colombina, namreč povzema vso zašpehano teorijo mimesis. Od Platonovega Fileba preko Mallarméjeve Mimike do Derridajeve Dvoje seanse, ob kateri se bralcu zmeša, ko skuša slediti mišljenju posnemanja brez modela. Če je on, Pierrot, za zakon, ona, Colombina, pa za prešuštvo, gre pri njegovem maščevanju za njen skok čez plot z žgečkanjem do smrti za eno samo vlogo, ki jo povzema Spinozovo vprašanje: »Kaj zmore telo?« Med nepopisanim listom in belo obrazno šminko – je mimik »navodilo, ki se izbrisuje samo od sebe« ... »Na katero telo boš oslonil svoje razumevanje mimesis?« sprašuje Tomažin. Hit or miss. Od naklepa do umora iz ljubosumja, od morilca do žrtve, od igralca do občinstva in nenazadnje od gibanja gnetljive gline do krhkega okraska - ena sama vloga: špiclja, ovaduha, snitcha, ki ga enkrat ponuca slovenska sovica, drugič UDBA, spet tretjič pa knap iz Krasnojarska ... Saj veste: stene z ušesi, ki niso ne na strani Resnice ne Laži: podjetje  »Huawei«, ki špijonira za Ljudsko republiko Kitajsko ... »Stari zajci« jim tudi pravi Tomažin - v katerem grmu, ta je namreč v Izhodiščih ponavljajoči se motiv, tiči looney Bugs Bunny? V gorečem grmu Eksodusa? Bush liga! Platonova votlina je konec koncev le ustna ...

Pesnik v svoji zbirki počasi zadovoljuje literarno željo Alejandre Pizarnik, ki je gnala že Mallarméja: »Hočem se zadržati v brezoblični knjigi« ... v trenutku zbeganosti ... na razdalji od imena do imena: od Ricarda Reisa, Tomažin mu posveti eno od pesmi, do Bernarda Soaresa, ta je v spet drugi referenca, ki sta le dva izmed triinsedemdesetih heteronimov Fernanda Pessoe oziroma njegovega »do skrajnosti prignanega procesa depersonalizacije«, kot piše Komelj v dvojezični Nočni pevki: »ko je brezno pomnožitev in razcepljanj obvladal s sistemom heteronimov, v katerem je vsak glas pomnožujočega in fragmentirajočega se subjekta dobil svoj glas«. Ko Tomažin še eno od pesmi posveti Joséju Saramagu, nas vrže na rit to, da potem v hipu povsem drugače spregovorita naslova njegovih romanov Leto smrti Ricarda Reisa in Vsa imena. Noro, kot da se vse ujema ... kot jetika Alberta Caeira za zdravnika Ricarda ... Bolano! Od »debila« iz zbirke Preveč vljudna naše Nataše Velikonja do pacientke z alzheimerjevo boleznijo izpod prstov Lise Genove. »Tisočeri glasovi pod kraljevino autotunea.« Andrej Tomažin in Agota Kristof in Muanis Sinanović in Amy Irelend in Mirko Kovač in Alexandra Boulat in Toni Maček Režonja in Še vedno Alice ...

Če Thebe Kgositsile alias Earl Sweatshirt svojo novo plato začne s samplom Jamesa Baldwina, ko ta reče »imprecise words«, - v prevodu nenatančne oziroma netočne besede - se zdi, da gre pri Tomažinu ravno za nasprotje le teh ... besedne skalpele; vsaka je bull's eye nekega občutka! Skupaj pa upesnjujejo Tisto, o čemer piše v »Kratkih navodilih« pod zaporedno številko IX.:

(»Manjšinjskost jezika je«)

»Agamemnova maska – ravno to,

da ni njegova, jo dela le njegovo.«

Gre za zlato pogrebno masko, artefakt, ki ga je v Mikenah leta 1876 odkril nemški trgovec in arheolog Heinrich Schliemann, potem pa ga zmotno, skor ziherca celo iz koristoljubja, pripisal legendarnemu grškemu kralju iz Homerjeve Iliade - sodobne arheološke raziskave jo namreč datirajo v zgodnejše obdobje. Od arheološke najdbe do imena antičnega mitološkega junaka, kralja, se pravi tudi pozicije moči, na katero se potem prva pofura; postajati-posmrtna maska Agamemnona; gre za učinkovanje tujka v neki vedi, znanosti; maska, spraskana z nagrobnika, ki ga je postavila literatura, ni bila nikoli zares njegova in tudi ne bo, ampak postaja pa - ves čas! Natanko v trenutku postajanja, ki se hkrati deli v vse smeri preteklosti in prihodnosti, je ekskluzivna – »le njegova«! Posmrtna maska postaja zaradi crknjene črke na papirju nekaj najbolj živega; lastno ime, ki mu je bila pripisana, jo intenzivira. Tinta in priložnost, ki naredi tattoo! Dost usput arheološka najdba postaja NAJ SCI-FI zaradi učinkovanja epa – lepa! Lastnina, ki ni nič drugega kot le intenzivnost trenutka; imetje kot eno od imen, ki ti je pisano na kožo, v katero se nenehno postavljajo drugi in se tako razrašča v »plahte teksta«; ko na en mah padeta tako ce ce muha kot enodnevnica; razčefuk nagrobnika z gravuro petnajstminutne slave; Saramagova Vsa imena - vmes pa Anonimna tehnologija, od katere nas vselej začrviči pri priči, ko pustimo do naslednjega »koraka« elektriki. Štromarji, ki imajo pod streho študij primerjalne, zdaj ščijejo na hard v sveti gral ... ne poberejo se eni zato z realnih tal pa da jih jebeš: »Osvobojena ozemlja nekdanjega ledenega pasu na Arktičnem oceanu so postala drstišča sfriziranih teslinih podvodnih mašinc.« Sebe bi še šteli med manjšine, čim jim pa mimo šine en še ne poimenovan komet pa grizejo žnable do krvi - namesto da bi ga vzeli medse! Med se cedi z mlekom, ampak oni bi ga pa brez laktoze! Kritika, cvikat zaradi jezika - kwa se to pravi?!?

Manjšinskost jezika je Tomažin zapisal v Oklepaj, ki pa je, če se v mislih zapičimo v enega od stripov Izarja Lunačka, lahko Trdonija. Vse vmes je želvja juha, katere vonj njuha Lakotnik, ves v dvomih, ali bi se res lotil prijatelja ... in to za zaprtimi vrati Zvitorepčevega brloga, ki pa resda niso edina: lisjak je rovaril proti usedlinam prostora-časa: Tora Bora! Lakotnik ne more iz svoje kože, raje guli kuharske bukve, zamaskiran v svojega bratranca Vampeža. Čigava čivava ga tera, da je prej scoobydoojevska doga kot pa volk? Pesem sem pomeni pes sem, udomačen! Izhodišče je ščene – ne pa požrešna divja zver verižne reakcije ... Rakci, ješpren, sklede riža, prenažiranje, pečeno jagnje, dagnje, goveja župa, vsi skupaj pa, če citiramo dedkovo priznanje, daleč od hrupa z discom Patricka Cowleya za dober tek družinskega kosila – ko sila  dobi priložnost, da bi nas »obogatila«. Zakaj nas npr. ne bi z nekaj optimizma navdali verzi o srečanju ožjih članov družine, ki zvenijo takole:

»Ko so izrezali prostato, je njihov oče še vedno

ležal v komi; propofol preko darkneta, tehnološki

protestantizem in končno tudi plesni koraki brez ljudi.«

Če kaj, Tomažin ne podcenjuje bralca ... Upoštevajoč npr. tudi pametne telefone mámi bralčevo tuje, da bi se z njegovim lastnim nekoč srečala nekje na pol poti ... Izhodišča so diplomatski stiki z »večno manjšinskim ljudstvom«, ki ga še ni – in to z »uvidevnostjo in ljubkostjo nežnih potez Baldassareja Castiglioneja«. Med objokovanjem crknjenih tamagočijev ter brcami v izdelke podjetja Boston Dynamics: pogled na s soncem obsijani estonski ortodoksni cerkvici –apostolsko Sveto Trojico v Paadremi in rusko pravoslavno Božjo Mater v vasici Nina ... ali pa pogled na dojenčka, če za konec citiram Deleuza, »ki v svoji majhnosti zgošča energijo, od katere se raztreščijo tlakovci (Lawrenceov dojenček-želva)«.

Koda radostí!

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

A se spomnite, kako sta Renton in Spud laufala pred roko policije, Iggy pop pa je zadaj žgal tisti ritmični komad, da smo vsi dobivali mravljince po koži? In kako se je Begbyjeva banda prijavila na fuzbalski turnir, da bi dobila keš za heroin?

Vse to se je dogajalo v devetdesetih, ko so po sceni harali Oasis, Blur in kul Britannia in je tista tečna staruha od Thatcherjeve fasala urinsko inkontinenco, za rekonstrukcijsko plastiko njene sečnice pa je bilo prepozno in je bila obsojena na katetrsko vrečko. To so bili časi!

***

Izberi življenje, izberi službo,
izberi ustanovo, v kateri boš gnil.
Izberi dodatno pokojninsko zavarovanje,
zobozdravstveni dodatek, asistenčno kritje,
16-palčne pnevmatike od Mazde 3
in anteno v obliki plavuti morskega psa!

Izberi i-phone, zaradi katerega je neka Kitajka skočila dol iz okna.
Izberi Instagram, Snapschat,
da bodo ljudje vedeli, kaj si imel za zajtrk in da boš imel upanje, da je to komu mar!

Izberi stališče, da človeški odnosi niso nič drugega kot podatki.
Izberi deset stvari, ki jih ne veš o lepotno operiranih ljudeh.
izberi razočaranje, pohabljenost in zadovoljstvo s tem, kar imaš.
Izberi nedeljska kosila, sobotne hobije.
Izberi število otrok in dohodninski razred.

Nato vzemi poceni tablete, ki so jih skuhali nekje v Aziji, da ti bojo zjebale možgane!

Udobno se namesti v svoj fotelj
in opazuj, kako umirajo tvoji najbližji,
kako se starajo
In kako bo njihova smrt tudi tvoja usoda.

Ampak zakaj bi sploh izbirali? ......................Saj sploh ni treba izbirati!

In razlogi?
.............
.............
Ni razlogov.

Zakaj bi bili razlogi pomembni, ko pa imamo na voljo akceleracionizem?

model ta kritika je neberljiva
jaz sploh ne vem o cem govoris, pa sem bral Tomazina
mislm cestitam no ker si ocitno v lajfu dost prebral sam ta tekst je se za RS mal prevec gaden

Mal manjka vsebine in so jo potem premala z nebuloznim slogom in kupom nabacanih referenc. Postmodernistični zmazek.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.