JIGSAW BEGGARS / persons from porlock: Tomorrow's Ration of Dreams

JIGSAW BEGGARS / persons from porlock: Tomorrow's Ration of Dreams

Recenzija izdelka
20. 6. 2019 - 19.00

Post Office Records/Pumpkin Records, 2019

 

Tokrat smo v Tolpi bumov spet v družbi z domačo, svoj čas tudi hišno zasedbo persons from porlock, ki pa nam danes, leta 2019, kot se seveda spodobi, že kaže fige, ko prehiteva različico same sebe, ki smo ji bili priča s Klubskim maratonom leta 2015 in ploščo things people don't like, ki je leto kasneje izšla pri Založbi Radia Študent.

Zgodba plošče Tomorrow's Ration of Dreams se sicer razteza v večje razsežnosti in, morda bistveno, predvsem preko severne meje z Avstrijo. Pobuda za ploščo, ki je izšla na vinilu, je namreč prišla od onstran meje, z avstrijske spodnje Štajerske, še natančneje iz Gradca, s strani založnika Post Office Records in benda JIGSAW BEGGARS, ki sta v Sloveniji iskala ter našla bend za projektno podprto čezmejno sodelovanje. Personsi so v Avstriji tudi snemali, čeprav zavoljo okoliščin ne v celotni postavi, in celotna zadeva se pravzaprav zdi zanje precej posrečen, morda celo srečen projekt. Vendar pa začnimo na začetku.

Debitantski album lanskih klubskih maratoncev.
 / 16. 3. 2016

Sodelovanje zasedb JIGSAW BEGGARS in persons from porlock, kot smo izvedeli, torej ni bilo sodelovanje usojenih si zasedb, bližnjih prijateljev ali česarkoli podobnega, in tako je tudi kombinacija obeh zasedb prej sestavljena kot organska oziroma precej nenavadna. Tudi če pogledamo mimo jasne razlike v izhodiščnih glasbenih žanrih, znotraj katerih ustvarjata zasedbi, je iz posnetkov obeh bendov jasno in hitro slišati, da so persons from porlock bodisi po letih bodisi po znanju ali talentu precej bolj izdelana zasedba. Do zanimivega pomisleka pridemo, ko ugotovimo, da bi posnetki z debitantske plošče tukajšnjih domačinov veliko bolje sedli skupaj z muziko JIGSAW BEGGARS, ki je produkcijsko in po idejah v tem trenutku jasno vsaj korak ali dva za aktualnim stanjem oseb iz porlocka. Prva plošča personsov je bila namreč precej surovejša, tisto so izza mikserja izvedli praktično sami, kar se je plošči slišalo in v kar smo se vsaj na Radiu Študent pravzaprav zaljubili.

Nadaljnja ugotovitev nato sledi, da so štiri porloške skladbe z nove plošče bistveno bolj izčiščene in standardno sproducirane kot skladbe z njihove prve plošče – tiste, v katere smo se zaljubili. In ker takšen standard, po svoji slabši strani, skladbe same in njihovo sosledje stisne v precej homogenejšo dinamično opeko, je nekaj časa trajalo, da smo se jih privadili. Nekaj takega, kot je dobro spisana pesem, vendarle pogosto potrebuje svoj čas, da zaživi v ušesu. Morda zdaj lahko ugotovimo, da je ravno produkcija – robata okoli oglov – na prvi plošči pripomogla h gladki poti porloških pesmi do naših afektov, njihove nove pesmi pa moramo jemati drugače.

Pa vendar poslušanje plošče s tremi kosi zasedbe JIGSAW BEGGARS v uvodu pripomore k primerni refleksiji. Prve tri skladbe Avstrijcev, od katerih sta dve tudi občutno daljši od povprečja in te dolžine v svojih aranžmajih nista niti zares sposobni nesti, demonstrirajo bend v nekoliko tršem, v šolne zazrtem formatu, z več dinamičnega loka, pravzaprav tipičnim počasnim natepavanjem mase zvoka, od melanholičnih začetkov do bučnih in umazano distorziranih finišev. Njihove pesmi so aranžersko predvidljive in predvsem na ravni ideje precej minimalno izdelane, čeprav kreativni nastavki pisanja ne pristajajo na formulaične rešitve – tega si jim ne bi drznili očitati. Vsekakor pa je njihova garaža še v eni od embrionalnih faz na poti do tistega, kar so zmožna početi velika imena shoegaza, in vselej je vprašanje, koliko mere pesmi bendu še manjka do izdelanosti ter ali je ta mera nekaj, česar se lahko bend šele nauči.

O vsem novem s Porlocki
 / 24. 5. 2019

No, tukajšnjikom iz porlocka nikoli niso jenjale moči ali da bi jim manjkalo učnih ur v pisanju pesmi; to je bila vedno moč porlockov, tudi v družbi s sovrstniki Haiku Garden, ki v primernejši neposredni primerjavi z JIGSAW BEGGARS gotovo ne bi potegnili krajše slamice. Pogosti očitek, da vse, kar okajene osebe dajo od sebe, zveni enako, je odveč in personsi vsekakor ne preigravajo ves čas iste lajne. Ravno to! Na prvi posluh morda dinamično in razpoloženjsko raznolikejša muzika JIGSAW BEGGARS vsekakor ne premore primerljivega notranjega tehničnega razpona pesmi in finega instrumentalnega okrasja. Pesem je tisti aspekt številnih kitarskih muzik, ki jih dela hkrati izrazito stilsko umestljive in nad časom. Prav muzike, ki so stilsko tako lagodno zleknjene v določen zlati čas teh ali onih žanrov, a iz katerih hkrati veje lasten karakter, in ki celo kljub kopiranim vzorcem ne zvenijo formulaične, to dejstvo dokazujejo. Personsi zvenijo kot bend iz poznih šestdesetih, iz jasno, katerega konca sveta, a njihove pesmi so na nek način nove večne pesmi za prihodnost. Še vedno potrjujemo, da se v srčiki porloškega ansambla skriva pesmopisec generacije ... Pa še to. Ti so vedno taki, kakršni so, in gojiti posebna pričakovanja ter postavljati standarde je preprosto odveč. Ko pa te pesmi v svojem času dejansko ne zmorejo več večnosti, lahko vseeno upamo, da bodo eterično večnost halucinirane prihodnosti dejansko prebile vsaj osebe iz porlocka in ostale tu, prizemljene, vsaj po higienskem minimumu. Kdo pa prav zares bi karkoli več ...

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kdo bi rekl da je slovenski lester bangs?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.