Shao: Mow + Lifecutter: Rapture EP

Shao: Mow + Lifecutter: Rapture EP

Recenzija izdelka
15. 7. 2019 - 19.00

Ob zaključku dneva v tem obdobju dolgih, lepih, že prav prelepih dni prav zapaše plata, ki ni tako zelo lepa, vendar ima podobno lastnost kot dnevi v tem delu leta - je prekratka. Zato si bomo v Tolpi bumov danes privoščimo dve kar kratki izdaji. Dva EP-ja domačih glasbenikov, ki vsak zase izhajata iz eskapističnega pristopa k ustvarjanju glasbe, a sta vendarle žanrsko med seboj precej oddaljena. Poslušamo Lifecutterja s hrupnim mračnim elektronskim eksapizmom z EP-ja Rapture in Shaa z EP-jem mow, ki je nastal v pobegu pred nespečnostjo in zimo. 

 

Shao: Mow (rx:tx, 2019)

Najprej Shao, producent, čigar pravega imena ne poznamo zares, vemo le, da del svojega časa preživi na Hrvaškem, del pa v Ljubljani. Vemo tudi, da je Shao v preteklosti deloval v do neke mere še migajočem beats kolektivu SNIF in da glasbo ustvarja že vrsto let, po vrsti samozaloženih EP-jev in dolgometražcu hijack pa se mu je zdaj uspelo prebiti do izdaje pri rx:tx, sloviti ljubljanski založbi takšnih in drugačnih bitovskih, elektronskih in hiphopovskih glasbenih stilov. Katalogu rx:tx-a se Shao prilega že nekaj časa, dokončno pa se je vanj uvrstil s svojim EP-jem mow, ki je v digitalni obliki izšel sredi junija letos in na katerem se Shao predstavi s petimi biti.

A teh pet bitov ni povsem tisti Shao, ki ga poznamo s predhodnih izdaj. Še vedno gre za nekoliko otožne sintovske linije, ki jim dodaja zreducirano ritmiko z dobro vzpostavljenimi groovi in druge bitovske elemente, a tokrat so vzdušja še za odtenek mračnejša, biti so nekoliko nanojzani, ozadja, ki jih Shao pričara s sinti ali pa s svojim principom kombiniranja računalniško produciranega zvoka in efektirane kitare, niso tako zelo sladka, a vendarle imajo več žmohta, morda ne delujejo tako zelo preprosto in definitivno tudi zvenijo nekoliko bolje. Še vedno si Shao vzame dovolj časa za postopno plastenje svojih vse bolj tehnično izpiljenih kompozicij, a to predvsem v počasnejših delih EP-ja, denimo s sklepnima komadoma casa in untitled outro, lahko izpade tudi nekoliko preveč repetitivno. V teh dveh raziskujočih kompozicijah, v kateri se plošča prevesi v svoji drugi polovici, bi si kljub nanašanju na zimska vzdušja, ko gre vse počasneje in v katerih je nastajal ta album, želeli še malce več dinamike. Izstopajoči kos na EP-ju je tudi edini komad z vokali, Shao je na svoj seznam regionalnih trap herojev, s katerimi je sodeloval, poleg High5 zdaj dodal tudi Matter, s katerimi so družno ustvarili pravo petardo Marmor, v kateri Dacho in Tunja položita precej solidna verza.  

Shao je z debijem pri rx:tx dokazal, da ustvarja zares edinstven glasbeni svet, ob pisanju skladb se mu porajajo zanimive ideje in svojvrstna melodika, v zgolj aranžmajskem, kompozicijskem smislu pa se v Shaovem izrazu vendarle pokaže še nekaj razpok in prostora za ustvarjanje globljih vtisov, boljšega pesmopisja. Recimo torej pravemu debiju mow prelomna izdaja, z njo se je Shao zdaj na sceno vpisal tudi z dejansko izdajo pri založbi in svojemu izrazu dodal nastavke za prihodnje radikale. 

 

Lifecutter: Rapture EP (Holotone, 2019)

Po plutju po nekoliko mračnejših, a vendarle ušesu prijetnih bitih pa se zdaj spuščamo globlje v brezna, v še izrazitejši eskapizem, v vse bolj opuščena nedrja zasavskega hribovja. Domen Učakar je po plodnih epizodah v bendih Neon Spektra in Icarus Down ter v še aktivnem bendu Ontervjabbit trenutno verjetno najvidnejši v solo varianti - kot Lifecutter. Projekt, ki je svoje prve javne korake napravil pred petimi leti in se v vmesnem času z izdajami pri založbi Kamizdat zasidral kot eden prodornejših mračnih elektronskih noise projektov pri nas, zdaj svojo pot nadaljuje pri berlinski založbi Holotone, ki je v digitalni obliki konec junija izdala njegov peti izdelek Rapture EP.

Za svoj peti izdelek je Učakar pripravil novo porcijo distopične mešanice, v kateri eskapistično ustvarja zamaknjena vesolja. Tam se združijo trušč, basovski zid in nepregledne množice majhnih, kratkih, ušesa ter možgane dražečih zvokov, zametkov sintetizatorjev, neskončnega tuljenja spet drugih sintov, ki ustvarijo preteče, vznemirjene atmosfere. Vse to seveda pod debelo odejo različnih efektov. Nič prav novega, bi morda rekli na prvi pogled. A vendarle Lifecutter z novo izdajo vnese nekaj subtilnih sprememb. 

Najprej zvok - zdi se, kot bi bil tokrat ustvarjen s še kančkom več tehničnega znanja, v frekvenčnem smislu je izrazito dobro pripravljen oziroma ustreza zvočni predstavi, ki pritiče projektu, kot je Lifecutter, in z dobrim zvočnim sistemom postane jasno, da je Učakar s pomočjo masteringa Danieleja Antezze, mimogrede tudi vodje založbe Holotone, v primerjavi s predhodnimi izdajami iz svojega zvoka uspel iztisniti še nekaj več potence in - čeprav morda zveni paradoksalno - zvočne čistosti. Druga sprememba je nekoliko manj očitna navdušenost nad tehnoidnimi biti in enostavno repeticijo, čemur je bil Lifecutter v preteklosti bolj naklonjen, tokrat pa navezavo na takšen izraz najdemo predvsem v prvih dveh kompozicijah. Še vedno se gibljemo na visokih vrtljajih, vendar je takšna hitrost tokrat še za odtenek okusneje, nekoliko subtilneje, manj očitno zaznamovana z očitno metriko ritem mašin. Snarov skorajda ne slišimo več, Lifecutter nas v svoj objem sprejme z zibanjem, groovanjem, ritmiziranjem celotne zvočne slike, v kateri pa, kot pritiče temačnejšim odvodom elektronske glasbe, kraljuje močno naefektirani basovski kick. In zdi se, da Lifecutter skozi vso to temo občasno spusti kak žarek svetlobe in mu v določenem delu kompozicije pusti živeti, a ravno ko se dobro navadimo na nek zvok, ki prihaja od nekod izven hrupnega pejsaža, se ta pod pritiskom mraka nabasirane, distorzirane gmote zelo spretno zdrobi tako, da za njim pa ostane na stotine popačenih fragmentov, ali se zlije s hrupno krajino in v njej brez pretiranih sledi tudi izzveni. Podobno spretno so izvedene tudi spremembe v kompozicijah in prehodi med posameznimi segmenti skladb. Na zelo lepo tekočem Rapture je Lifecutter torej definitivno subtilnejši, morda bi lahko rekli celo manj agresiven in izraziteje dodelan, še boljši, intenzivnejši. S pol urnim EP-jem Rapture nas avtor popelje na cinematičen ekskurz skozi distopično, kot zasuti rovi zasavskih rudnikov temačno zgodbo, ki ji je vredno prisluhniti.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

"vendar ima podobno lastnost kot dnevi v tem delu leta - je prekratka" hehehe, 21.6. najdaljši dan v letu.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.