O Ugandi

O Ugandi

Mnenje, kolumna ali komentar
3. 9. 2019 - 13.00

Uganda je napaka, tako dobesedno, tiskarska napaka - ko so Britanci konec 19. stoletja prvič prišli v stik s kraljestvom Bugando, lociranim na severni obali Viktorijinega jezera ob izviru Nila, je njihov prevajalec težko izgovarjal črko B in v kartoteko so ozemlje Bugande zabeležili kot Uganda. Seveda so Britanci takoj ugotovili, da gre za napako, a radirka je dražja od korektnosti in obstalo je ime Uganda, ki zaobjema precej širše ozemlje od same Bugande. Uganda je v samem osrčju Afrike, zato so se imperialni krempeljci do nje priplazili sorazmerno pozno: protektorat je postala šele v zadnjem desetletju 19. stoletja. Formalno so Britanci prišli na povabilo Kabake - kralja Bugande, to »povabilo« se v literaturi precej poudarja, češ da so bili Britanci povabljeni in odslovljeni. Taka gentlemanska kolonizacija pač.

Gande, vladajoče ljudstvo kraljestva Bugande, so stopili v zavezništvo z Britanci in anglo-gandsko zavezništvo si je pokorilo sosednja kraljestva, predvsem glavnega tekmeca - kraljestvo Bunyoro, pozneje pa tudi bolj pastoralna severna ozemlja, ki so bila kasneje inkorporirana v protektorat Uganda. Ta je z manjšimi spremembami ostal isti vse do neodvisnosti. 

Posledica tega anglo-gandskega zavezništva in verjetno tudi sorazmerno poznega prihoda kolonializma je v tem, da so si Gande v protektoratu zagotovili določene ugodnosti - primat v administraciji in lastništvu zemlje glede na lokalno prebivalstvo protektorata, v odnosu do tujcev pa prepoved lastništva zemlje za tujce, torej Evropejce in Indijce. Zato denimo v Ugandi ni najti velikih farm v lasti belcev kot v Namibiji, Južni Afriki, Zimbabveju in drugje. A po drugi strani je popačeno ime Buganda postalo širši označevalec brez suverenosti. V Ugandi še vedno obstajajo kraljestva in kralji – Bunyoro, Torro in tako dalje, a imajo nominalni status kulturnih institucij. Kljub temu so še vedno politični faktor; kraljestvo je dejstvo, medtem ko je država - Uganda - le okoliščina, ki je jutri morda ne bo več.  

Kraljestva Ugande so fenomen tudi širše v Afriki. Ko so Britanci v iskanju izvira Nila prišli v stik z Bugando, so na svoje veliko presenečenje našli ceste, urejeno prestolnico Kampalo ter močno in hierarhizirano družbo. Na račun malo svetlejše polti Gand so nastale teorije o arijskem poreklu teh ljudstev, ki jim je usojeno, da vladajo nad ostalimi, malo manj hierarhiziranimi in precej temnejšimi sosedi, predvsem na severu, in ureditev je nekako sledila temu vtisu. Gande in člani ostalih kraljestev na jugu so Britanci dojemali kot gospodarski in administrativni razred, medtem ko so bila severna, bolj pastoralna ljudstva - Acholi, Lange in tako dalje - dojeta kot vojaška rasa, torej kot ljudstva, primernejša za vojaško službo. 

Tudi Idi Amin, zloglasni diktator iz sedemdesetih let 20. stoletja, je bil severnjak in nekdanji častnik KAR - King’s African Rifles. Idi Amin je bil pripadnik malega muslimanskega plemena Kakwa, raztresenega med Kongom, Ugando in Južnim Sudanom; severna ljudstva so sicer bolj sorodna sudanskim ljudstvom, kot je denimo Gandam. Gospodarska zapostavljenost severnih regij, ki traja do danes, je v času kolonizacije pomenila, da so se prebivalci v vojsko javljali tudi zaradi ekonomske nuje.

Britanska posredna vladavina je nekako temeljila na rasno-plemenski delitvi in razslojevanju; administrativna moč enemu ljudstvu, vojaška drugemu. V času neodvisnosti, ko je vojaška moč postala glavni garant legitimnosti, je ta nesorazmernost med ekonomsko in vojaško močjo postala ključni problem ugandske družbe. Vojaki so bili namreč izključno severnjaki. Prvi predsednik Ugande Milton Obote je bil severnjak, po nekaj letih ga je strmoglavil že omenjeni Idi Amin, po nekaj letih pa so Amina leta 1979 s pomočjo tanzanske vojske strmoglavili uporniki in na oblast ponovno pride - Obote oziroma Obote II [dve], kot imenujejo to obdobje. 

Obote je nadaljeval s strahovlado, nadaljevale pa so se tudi ekonomske in politične tenzije, kakor tudi upor pod vodstvom National Resistance Movement. Leta 1986 so strmoglavili Oboteja II in na oblast je tako prišel Yoweri Museveni, sicer iz skrajno zahodnega dela Ugande. Musevenijev upor je precej fascinanten; Obote je imel na svoji strani pomoč Tanzanije ter podporo Commonwealtha, kasneje pa celo Severne Koreje, ki se je močno angažirala v vojni proti upornikom. A predsednik Obote je vendarle izgubil vojno, tako imenovano »Bush War«.

A še bolj fascinantna je oblast pod okriljem stranke National Resistance Movement, krajše NRM, ki je izšla iz tega boja. NRM je na oblasti že 35 let in ji ni videti konca. Museveni je kot gverilec iz zgodnjih osemdesetih doživel »razsvetljenje« in njegova vladavina se je od socialne revolucije osredotočila na stabilnost in investicije, predvsem pa razvojno pomoč, kar verjetno vsaj z zunanjepolitičnega vidika tudi botruje njegovi dolgoživosti.

Uganda me v marsičem spominja na Jugoslavijo: na oblasti je stranka, ki nosi ime National Resistance Movement, torej je  oblast rezultat narodnoosvobodilne vojne. Predsednik je star 75 let in na njegovo osebo sta vezana red in mir, predvsem pa investicije, posojila in razvojna pomoč. Ugandi gre za zdaj v primerjavi s sosedami izjemno dobro, država je varna in mirna, na vsakem koraku se gradi in v zraku in občilih je zaznati neizmeren optimizem. A obenem je prisotno zavedanje, da sistem ni prepusten, da sta oblast in razvoj vezana na osebo, ta oseba pa je nenadomestljiva in precej stara. Edini »resni« predsedniški kandidat, sicer popularni pevec Bobi Wine, je trenutno v hišnem arestu, a je bolj karikatura disidenta kot neka alternativa. »Real power: people power« je njegov slogan in tudi večji del programa.

Museveni je avtokrat permisivne sorte. Lahko se ga mirno javno blati, a če se lotiš njegove žene ali sina - žena ima pod nadzorom izobrazbo, sin vojsko -, potem si oplel. Tako je ravno v času mojega obiska v medijih novica, da so neko poslanko zaradi žaljive Facebook objave o predsednikovi ženi obsodili na nekaj let zapora. Museveni je podobno kot Tito oseba in institucija, ni član vladajočega plemena, a je vsaj iz konkurenčnega. Politično neprepustnost si kupuje na račun socialnega miru, posojila in razvojna pomoč so ogromni, a obenem je še vedno izredno veliko revščine. Posebnost tega voditelja je tudi mednarodno priznana, Museveni pridobiva na vlogi regionalnega »power brokerja«, posrednika v težavnem koščku sveta. Na ta račun pa se v državo stekajo investicije in razvojna pomoč, ki pa so spet vezane bolj na osebo predsednika kot na vlado.

Bistvo Musevenijeve legitimnosti pa je v zavedanju o krvavi preteklosti, etničnih spopadih in nepravičnosti prejšnjih desetletij na račun sedanjosti in stabilnosti aktualne oblasti kljub njeni robustnosti. A spomin na krvava leta etničnih tenzij in brutalnosti bledi, zamenjujejo pa jih nove aspiracije potrošništva in sanje porajajočega se srednjega razreda ter na drugi strani množice izključenih, ki le od strani gledajo to novo elito. In zahodnjake. Upam, da se s svojo primerjavo z Jugoslavijo motim. 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Belci nimajo najboljše zemlje v Ugandi samo zato, ker ni bila settlers colony za razliko od Kenije, Zimbabveja, Namibije in JAR.

Dragi Miha Turk in Radio Student, pocitnice v Ugandi cloveka se ne naredijo za eksperta o tej drzavi. Clanek je napisan izjemno povrsno, in vsakemu, ki je ves kot kak teden prezivel v Ugandi je jasno, da avtor nima pojma ne o sodobni Ugandi, ne o zgodovini kolonializma v Vzhodni Afriki, ne o tem, da se ljudstvom v Afriki ne rece plemena.
Stella Nyanzi, ki je v zaporu zaradi zaljenje Janet Museveni ni 'neka poslanka temvec priznana feministicna aktivistka in je bila predavateljica na Makerere University.
Sramota je, da RS objavlja take tekste.
Ce je avtor potreboval objavo za opravicitev potnih stroskov, bi nam lahko raje kaj povedal o gorilah, ki jih je sel gledat.

Liza lahko kaj več poveš o površnosti. Najbrž ne gre le za Nyanzijevo?

Po mojem skromnem poznavanju sta mimo vsaj dva stavka: Predsednik je star 75 let in na njegovo osebo sta vezana red in mir, predvsem pa investicije, posojila in razvojna pomoč.
In pa : Museveni je avtokrat permisivne sorte. Če bi avtor (in to novinar) prebral vsaj kako od poročil Humans Right Watch ne bi tega nikoli napisal. https://www.hrw.org/world-report/2019/country-chapters/uganda
Uganda je znana po takšnem nivoju korupcije med Musevinijevo vladavino da so nekatere države ukinile razvojno pomoč. Višina pomoči je pa ogromna tudi zaradi tega, ker je v državi največje begunsko taborišče na svetu in ne zato, ker je Musevini tako fin gospod.

V odgovor Petru Stupar-ju- Clanek je napisal povrsno ne samo z vsebinske temvec tudi jezkovne plati. Stavki in misli so nametani na papir, kot bi se avtorju nekam strasno mudilo. Mislim, da je lahko sram urednike, ne samo avtorja.

Naj APR approva tovrsta pisma preden gredo v eter. Fact check and shit.

je v tem primeru na strani urednika RKHV. Kritiki_čarke se tako morebiti lahko oglasite na redakcijskem sestanku, ki ga vodi slednji vsak prvi dan tedna ob peti uri v šestem nadstropju institucije.

Nismo vsi kritiki_čarke iz Ljubljane in polni prostega časa (ali del RŠa), da bi lahko kar tako malo uletavali na redakcijske sestanke. Sploh pa, to da bi nekdo moral iti na redakcijski sestanek (novinarskega kolektiva) in zagovarjat naj se preverjajo dejstva in dela uredniška politika...se samo meni zdi nekaj narobe s tem ? Kot dolgoletnemu poslušalcu RŠa, se mi zdi da je to tekst, ki bi lahko šel čez aktualno politično redakcijo (mogoče je šel), sploh zaradi narave vsebine - free formo pisem iz tujine razumem ampak non the less. Sprejmite kritiko, tako sveti pa (žal) spet niste. hvala

Z izjemo ene pomote (da ga. Nyanzi ni poslanka) še vedno ni nihče podal kakšne druge substancialne kritike, ki bi upravičevala ves ta juhuhu v komentarjih. Ajde, morda je interpretacija o vplivu konkretnega precednika na razvojno pomoč diskutabilna, a zgolj to, diskutabilna. Ali pač?

Liza, namesto jamranja o slogu bi nam lahko raje povedali kje točno zgrešijo avtorjeve teze o kolonializmu in njegovih posledicah. Prav tako sem iskreno firbčen, v katerih premene sodobne Ugande je avtor baje tako grdo zgrešil.

Tudi mene to zanima

Se pridružujem vprašanju.

si lahko tudi sami malo preberete in se prepričate o tem v katerem grmu tiči zajec.

V Ugandi sem preživel 4 mesece, nisem strokovnjaka, a članek se mi zdi odličen. Miha kapon dol.

Avtokrat permisivne sorte je zgoraj potpisana doktorica, dežurna policistka za izreko o afriki, ki je najbolj vesela, ko se lahko javlja kot priča terorističnih napadov. Mislim, da tipičen Turkov članek, poln njemu lastne polpismenosti, brezbrižnosti in površnosti, Afriki ne bo nikoli naredil toliko škode kot sveznajuče stene, ki znajo povedat samo, kdo vse predava na faksu, kaj so Drugi napisali narobe ali pa objavljat slike na instiću.
Pozz u đunglo,
pipa miru, bongo bongo

Dezurni policist za Afriko je Gabrijela Babnik, in ne ni bila prica teroristicnemu napadu ampak je bila zrtev teroristicnega napada. Je pa tusi edina zenska doktorica afrikanistike pri nas, z dalec najdaljsim terenskim stazem sploh, tudi v Ugandi in zajetnim stevilom
Objavljenih clankov tako da tale ziza debilc komentar je popizdevanje nekoga, ki afrike spremlja se manj kot rkh in se nasploh obnasa kot razvajen buržujski 6 letnik, ki verjetno objavlja miljon stvari na socialnih omrezjih pa ga ocitno nihce ne jebe in se potem pizdi, ker nekdo nekaj kritizira. Fak, tolk tipicen komentar da je prav lol ;)

Razprave pod prispevki Radia Študent so zanimive, ker pokažejo vso tisto majhnost, neuresničenost, prestrašenost, moralno popačenost, zavito v nevrotično moraliziranje, skratka osebno revnost in splošno mizernost, da ne rečem degeneriranost, ki se v dnevnih, neanonimnih odnosih kaže kot tovarištvo, iskreno zanimanje za teme, alternativnost in intelektualnost.

Kot je tisti, ki me je poimenoval za Ziza Debilc napisal, je Turkov clanek, polpismen, brezbrizen in povrsen.
Zalitve kot protinapad so pa odlicen odraz nivoja razmisljanja. Mislim, da nima smisla, da tu nadaljujemo pogovor o tem, kaj je s takim porocanjem narobe, ker ocitno to nikogar ne zanima. Vazno je, da ste ta glavni.
(in hvala ker me sledite na instagramu)

Liza, zgoraj nas je nekaj, ki dejansko nas zanima...

Torej, dr.(aga)/dr.(uga) Liza, tak je Turkov stil, ne pa njegov odnos do Ugande. Še vedno pa razen tega, da si blazno razočarana, nismo od tebe dobili nobenega vsebinskega pojasnila. Ne glede na mojo skepso tudi mene dejansko zanima ...
O tem, kako močan je akademski lobi, ki izrekanje dovoljuje le nekaterim, pa najbolje govori komentar nad g. Sinanovićem - da je dr. Liza EDINA ženska doktorica afrikanistike pri nas. Če bi bilo to res, potem se v H. Clinton diskurzu temu reče PRVA ženska. Gremo počasneje.
:'(

Really ? Mogoč na planetu koleričnost ljudje odgovarjajo na take komentarje kot si ga ti spustil v realnosti pa pač ne. Its ok, preber si mal knjig pa bos vidu če je kaj narobe ali pač ne. Tako da sit down boy, you had your chance. Turk se pa lahko sam zagovarja.

aha, komentarji tipa "preber si mal knjig" so pa kao ful bolši? oladite mal s tem drkanjem na knjige in priviligiranim intelektualizmom, jebeš to pc lib sranje.. pa ni bila ziza edina, ki jo zanima mal bolj utemeljena razlaga, kaj dfak je tolk narobe s prispevkom, ampak ja, lažje je nekoga poslat brat knjige (po možnosti take, ki niso dostopne v knjižnicah ane, ker gre le za hudo, izbrano literaturo) in se ustoličit kot sveznalca. dejmo kr ukint vse prispevke, ker je itak treba knjige brat, da sploh kej štekamo!

internet is free, vse knjige in članki se dobijo na pdf-ih - tako da ne ti s to neko samopomilovalno sceno in izgovori nimam dostopa ne morem vedet. Priviligiran intelektualizem je passe, vse je dostopnom vsem. Se pa popolnoma strinjam s komentarjem, pa po vsem dreku ki je bil zlit na Lizo ne odgovarja več, pa tudi komentarji prej že povejo kaj je narobe s tekstom.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.