Kdo nagaja Greti Thunberg?

Kdo nagaja Greti Thunberg?

Okrogla miza, intervju ali pogovor
19. 9. 2019 - 16.00

Bliža se nova jesen in nova sezona digitalnega kulturnega boja. Kot v vsaki novi sezoni bo nekaj sprememb, nekaj pa bo tudi utrujajočega ponavljanja. Nasprotovanje globalnemu segrevanju bo v prihodnjih dneh na ulicah spet združilo mlade. Na socialnih omrežjih se zadeve dandanes seveda dogajajo že prej kot na ulicah. Gretino potovanje z jadrnico v Ameriko je, kot so med drugim poročali pri Danes je nov dan in Mladini, spremljala »poplava žaljivk in kritik«, kar naj bi kazalo na »močno povezavo med okoljskim skepticizmom in skrajno desnimi antifeminističnimi nazori«. V tezi o omenjeni povezavi je gotovo nekaj resnice. Vseeno pa lahko le upamo, da se okoljsko gibanje v prihodnjih mesecih ne bo ujelo v tirnice starega identitetnega spora, ki v zadnjih letih vse bolj zaznamuje razmerje med levico in desnico v digitalnem okolju; spora med stereotipnima figurama resne okoljevarstvene feministke in norčavega, mizoginega in anonimnega trola. Tovrstno ukalupljenje v že videno namreč vnaprej preprečuje možnost vznika univerzalne politike, utemeljene na obči volji, kar bi morala podnebna politika, vsaj če sledimo njeni upravičeno alarmantni retoriki, nujno biti. 

Živimo skratka v času, ki ni primeren za identitarne, za/proti »zdrahice«, četudi k njim teži močna diskurzivna gravitacija. Zgodba, ki se v napadih na Greto Thunberg ponavlja, je namreč očiten poskus izzivanja ogorčenega odziva. Zagovornik brexita Arron Banks je tako tvitnil "Freak yachting accidents do happen in August", nekateri drugi so se norčevali iz Gretinega načina govora, njenih grimas ali iz njenega avtizma. Uveljavili so se izrazi, kot so »Justin Bieber ekologije« ali »prerokinja v kratkih hlačah«. Gotovo je na tovrstnem humorju nekaj stereotipno moškega, belega, grobijanskega in pokroviteljskega. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da so pretekli poskusi targetiranja anonimnih spletnih sovražnikov imeli izrazit anti-učinek: spomnimo se samo Hillary Clinton, njenega govora o »basket of deplorables«, izpostavljanja radikalno desnih elementov znotraj trumpovskega gibanja in nasploh gonje, ki jo je tako imenovana »normie establishment babica« skupaj s falango pravičnikov zagnala proti anonimnemu internetu. Učinki te gonje na gibanje priljubljenosti obeh kandidatov v zadnjih mesecih pred predsedniškimi volitvami so dobro znani.  

Gretini spletni zagovorniki na levici so tudi tokrat sicer besni: »Le kako lahko nekdo nasprotuje ali se norčuje iz avtističnega dekleta, ki se zavzema za lepši svet?« Odgovor z desne pa je komplementarna podoba tega očitka, ki zelo enostavno ponazori delovanje polariziranega sveta spletnih odmevnih komor: »Nič ni bolj smešnega od mlade avtistične punčke, ki se zavzema za lepši svet.«

Digitalna desnica ne izhaja iz skupnih pozitivnih vrednot, temveč iz nasprotovanja, posmehovanja in negiranja politik levo-liberalnega »common sensa«. Svojo moč tako črpa ravno iz uporniške in alternativne pozicioniranosti, kot je to dobro znano iz študij Angele Nagle in Mika Wendlinga. In bolj kot se na levici išče popolna utelesitev popolnoma pravilne politične drže, ki bi ji bilo nemogoče nasprotovati, bolj je ta gesta v desnih mehurčkih dojeta kot totalitaren poskus zatrtja alternative in možnosti radikalno drugačnega mnenja.

Zdi se, če zadeve nekoliko posplošimo, da je ravno alternativna desnica tista, ki je v zadnjih letih bolj uspešno zajahala val radikalnih sprememb znotraj nove diskurzivne paradigme. Levica namreč še vedno stavi na strogo diskurzivno resnost, v kateri ne sme biti nobenega dvoma o pravilni pozicioniranosti govorca, nobene ironije ali dvoumnosti. Vse to se lepo prekriva s fantazmo diskurza gospodarja; z vero, da obstaja nekakšna neposredna povezava med pravo besedo-ukazom in pravo prakso; torej tistim, kar je izrečeno, in tistim, kar se bo zgodilo. Zato je tudi tako zelo pomembna popolnoma pravilna ubeseditev popolnoma pravilne, pravične in ozaveščene pozicioniranosti.  

Kot pokaže Leif Weatherby, na drugi strani primat alternativne desnice v zadnjih letih izhaja iz apropriacije diskurza kodirane ironije in »dog whistlinga«, ki zaznamuje konec neoliberalnega govornega režima, utemeljenega na samopromociji kot načinu iskanja popolnoma pravilnega ali najboljšega stališča. Kodirana ironija, plastično ponazorjena v Kantbotovem reklu, da predstavlja »Trump dovršitev nemškega idealizma«, se umika jasni pozicioniranosti; zdi se celo nedolžna, apolitična, karnevalska in nepremišljena; v dejanskosti pa sporočilo razdrobi in ga tako bolj prepričljivo distribuira po obstoječih mnenjskih skupnostih. Alternativna desnica v tem kontekstu konsolidacije ne utemeljuje na pravilnem mnenju in skupnem konsenzu, temveč na skupnem afektu ironije, posmeha, zavračanja in cinizma. Zato nas ne sme presenečati, da je njena čarobna moč prenehala delovati v trenutku Trumpove izvolitve, ko je, kot se je izrazil Richard Spencer, »postala establishment« in se zaradi apropriacije s strani belskega identitarizma tudi bolj jasno pozicionirala ter posledično izgubila svoj izmuzljiv, uporniško-zabavljaški značaj.    

Kljub temu pa anonimni internet tudi danes ostaja povsem karnevalski; hegemoniji dolgočasnega piariziranega političnega establišmenta se zoperstavlja z radikalno antihierarhično transgresijo, prevrednotenjem vrednot, z brezobzirnim ironičnim govorom, ki se ne ozira na konsenz glede tega, kaj je slab okus, slaba šala ali politično nekorektna objava. Ironija se tako spontano ujema z naraščajočo uporniško libidinalno investicijo do kaosa, s fantazmo o poslednji katastrofi, iz katere se bo lahko rešila le manjšina človeštva. In zdi se, da ravno tovrstna libidinalna investicija (ki ni neposredno povezana s podnebnim skepticizmom, saj podnebne spremembe priznava in jih celo podpira kot pro-kaotično tendenco) postaja glavna alternativa okoljskemu gibanju. Kot antipod vedno resni Greti Thunberg alternativna desnica denimo ponudi 14-letno Soph, cenzurirano YouTube zvezdnico in mojstrico ironičnega dvoumja, ki svojo politično korektnost podpre z izjavo, da lahko tudi črnci postanejo belski supremacisti.

Na internetu se skratka znova kopiči določena energija, določen politični potencial, ki izrašča iz samega centra apolitičnosti, iz vsakodnevnih digitalnih estetskih praks. Temeljno vprašanje je, ali bi si morala levica in okoljsko gibanje prizadevati za preusmeritev te energije in za apropriacijo ironije (kar precej dobro uspeva trans youtuberki ContraPoints) ali pa se je treba zoperstaviti sami formi novega diskurzivnega reda kot »estetizaciji političnega življenja«, ki, sledeč Walterju Benjaminu, tvori osnovno značilnost fašizma. Je skratka izhodiščni problem sam afekt, ki povezuje množice mladih, ki spremljajo PewDiePie-ja, ali zgolj politična apropriacija tega afekta s strani novozelandskega množičnega morilca? Je internetno podtalje v sebi imanentno že fašistoidno? 

Tovrsten odgovor je najbrž preveč »easy way out«. V nasprotju s tem je naloga formirajočega podnebnega gibanja ponovna pritegnitev delov afekta karnevalskega uporništva in bolj jasno distanciranje do institucionalizacije in piarovske apropriacije levega uporništva. Točno to je namreč glavni očitek in predpostavka, ki opravičuje osebno žaljenje Grete. Če parafraziramo eno bolj znanih kolumn: »Greta je del globalne elite, ki uživa v sadomazohističnem obtoževanju same sebe, obenem pa želi tovrsten jokav afekt kot nekakšno lifestyle tržno nišo razširiti tudi na nas, 'navadne ljudi', ki bi se morali kar naenkrat počutiti krive za to, da smo vzpostavili družbo, v kateri lahko še kdo drug razen elit potuje z letali ali je meso.«

Pravi odgovor na tovrstne očitke ni profiliranje, targetiranje in delegitimiranje Gretinih nasprotnikov kot pozornosti želečih skrajnežev. Pravi odgovor, ki bo na dolgi rok utišal nasprotnike, je množična politika, ki presega Greto kot osebo in ki bo v svojih dejanjih pokazala, da Greta ni konzumentski (anti)produkt, namenjen kupovanju čiste vesti, ki daje potrošnikom višjega razreda občutek socialne ozaveščenosti in aktivnosti (kot je to na Twitterju očital nek francoski filozof). Kot pove sama Greta, je največja nevarnost za okoljsko gibanje, »da podjetja in politiki naredijo vtis, da se nekaj dogaja, čeprav se dogaja samo kreativni piar«. Ravno piarizacija in institucionalizacija upora na levi sta namreč vzporedna procesu, v katerem desnica prevzema pozicijo edinega neapropriiranega upora proti današnjemu statusu quo.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Vse ok, vendar Kraljuža to niso Razpotja. Umiri jezik, da te lahko folk posluša tudi na radiu, ne samo bere na www.

Prav imaš. Pisat preprosto in razumljivo je stvar veščine, težim k temu, ma ne rata vedno. bom delal na tem :).

Odlicno! Hvala.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.