Joker: generični veliki mali človek

Joker: generični veliki mali človek

Mnenje, kolumna ali komentar
17. 10. 2019 - 16.00

Že dva tedna sta minila od premiere Jokerja, interpretacije in apropriacije pa se še kar vrstijo. Zdi se, da Joker niti ni toliko revolucionaren za ožje polje filmske umetnosti, kar izpostavljajo tudi mnogi kritiki, ki so filmu načeloma manj naklonjeni kot publika. Film je izjemen na neki drugi ravni. Z aktualno družbenopolitično situacijo se namreč zlepi na nek povsem nov način, ki ustreza surrealistični post-faktični dobi, v kateri imaginarni filmski junaki znotraj javnega diskurza nastopajo na povsem isti ravni kot resnični družbeni akterji. Apropriacija, distanciranje ali kritiziranje Jokerjevih filmskih gest tako poteka na identičen način kot apropriacija, distanciranje ali kritiziranje političnih gest Trumpa ali Grete Thunberg. Politizacija pop kulture, ki gre z roko v roki s »popkulturizacijo« politike, je v kontekstu Jokerja tako dosegla eno svojih najočitnejših manifestacij. Za tovrstno mešanje realnosti in fikcije seveda obstajajo dobri razlogi, saj del Jokerske fame izhaja tudi iz množičnega poboja na projekciji Batmana v Aurori v ZDA. Od takrat dalje lik Jokerja direktno asociira na problematiko socialno-političnih učinkov družbene izrinjenosti in osame v kombinaciji z duševnimi boleznimi, kar je tudi glavna tematika njegove nove filmske upodobitve.  

Razlaga vseh družbenih kontekstov in naključnih srečanj, ki so Jokerja umestile v center sodobnega kulturnega boja, se zdi skoraj nemogoče kompleksna naloga. Vsekakor so Jokerja mnogi, še preden se je zares pojavil v kinih, razumeli kot afirmacijo skrajno desne politične drže (kar je nedvomno povezano s predhodno vlogo figure Jokerja znotraj libertarno-anarhistične in gamerske meme kulture). Apropriacija fenomenov iz pop kulture v radikalne politične namene, spomnimo se le na Taylor Swift, je vsekakor že videna formula alternativne desnice. Ta je že mnogo pred premiero Jokerja zagnala preverjeni format množične medijske kampanje, ki je poudarjala, da Joker simbolizira sodobno zatiranje belih moških ali širila novico, da bo v filmu izustil »N-word«

Levica se je, pričakovano, odzvala bodisi z zavračanjem bodisi z apropriacijo v nasprotni smeri. Nekateri levi odzivi namreč izpostavljajo politično problematičnost simpatiziranja z  zločinci in toksičnost incelovskega samopomilovanja. Toda na drugi strani so se v zadnjih tednih zvrstile tudi številne nasprotne interpretacije, ki v Jokerju vidijo »nevarno levičarsko mojstrovino« ter poudarjajo, da je »v Jokerju pravi zlobnež neoliberalizem« ali da je »originalni Joker pravzaprav Ronald Reagan«

Mnoštvo interpretacij skratka v film projecira lasten pogled na svet. In če kaj, je mojstrstvo novega Jokerja ravno v tej odprtosti, ki sili v participacijo. Participacija poskrbi za viralnost in izpolni glavno zahtevo sodobnega marketinga, ki teži k temu, da reklamirani produkt postane spontani predmet vsakodnevnih debat. Težko je presoditi, v kolikšni meri gre za srečo, torej za naključno ujemanje med realnimi dogodki in filmskim narativom, in v kolikšni meri je bila tovrstna struktura, ki filmsko dogajanje podaljšuje v politično in internetno realnost, vnaprej režijsko predvidena. V nasprotju s pričakovanji film namreč ni eksplicitno političen, niti se ne poslužuje klišejev, ki bi omogočali enostavno, levo ali desno popredalčkanje. Prav nasprotno, potencial za široko politično rabo izhaja iz povsem apolitične strukture, ki predstavlja le variacijo znotraj splošnega popkulturnega narativa, utemeljenega na imaginariju ameriških sanj. 

Zgodba o Jokerju je namreč zgodba o malem človeku, ki si želi postati velik človek, zgodba o  plezanju po družbeni lestvici, ki, kot po navadi, vsebuje vzpone in padce. V stereotipnem hollywoodskem filmu glavni junak na tovrstni poti premaga nasprotnike in strmoglavi stare elite, nekje vmes pa sreča še izvoljenko svojega srca. Kar Jokerja dela provokativnega, je ravno to, da izpostavi nekoliko bolj temačno variacijo že tisočkrat videne in na videz povsem apolitične in nedolžne zgodbe. Pri formaciji Jokerja je namreč najbolj »bolna« ravno želja po normalnosti in klišejskosti. Narativ, ki se zdi protofašističen, se torej ne izkaže kot narativ skrajne drugačnosti in tujosti, temveč zgolj kot variacija najbolj klišejskega in vsebinsko praznega hollywoodskega pripovednega loka, znotraj katerega se nekaj zalomi.

Vse to nas preseneča zaradi našega gledišča - implicitne predpostavke povojnega zahodnega sveta, ki razume fašizem kot nasprotje liberalizma, četudi sta oba v mnogo bolj kompleksnem razmerju. Kot prikaže Tomaž Mastnak, liberalizem ostane notranji moment fašizma, ki služi za apolitizacijo ljudstva v politične namene. Struktura ameriških sanj, kot je denimo predstavljena v književnosti Ayn Rand, je zato bolj ali manj identična strukturi »personalizirane fašistične propagande«, za katero Adorno pravi, da stavi na koncept »velikega malega človeka,« ki je paradoksno obenem singularen izjemen posameznik, del nove alternativne elite, po drugi strani pa tudi »zgolj eden izmed ljudstva.« Generičen mali-veliki človek si obenem želi podreditve avtoriteti in biti avtoriteta; želi postati nekaj iz nič, uresničiti ameriški sen in izpolniti zgodovinsko nalogo ponovnega vstajenja herojske identitete. 

Tovrsten narativ je navkljub protislovnosti učinkovit, ker pokrije vse tržne niše, zavrača težke izbire, odgovarja vsem potrebam in posledično omogoča množično identifikacijo: obenem obljublja individualno rešitev in rešitev skupnosti; izhod v prihodnost iz dekadence sedanjosti in vrnitev v idealizirano preteklost naravnega prava. Zdi se, da to povsem ustreza definiciji »generičnega fašizma« Rogerja Griffina, ki fašizem opredeli kot »revolucionarno formo populističnega nacionalizma,« utemeljeno na »mobilizacijskem palingenetičnem mitu, ki stavi na intervencijo herojskih posameznikov, preko katerih bo celotna skupnost postala zmožna Feniksovega ponovnega vstajenja iz pepela dekadentnega sistema.« Fašizem je tako, sledeč Griffinu, fenomen, ki izrašča iz apokaliptične kulturne klime in upanja po ponovnem vstajenju nečesa veličastnega. 

Tovrstnega narativa ne moremo reducirati in posledično diskreditirati kot nekaj skrajnega, nezaslišanega in nezamisljivega, kar dela Jokerja posebej »disturbing«, saj izpostavlja, da gledano »od znotraj« fašizem ni nekaj povsem nezamisljivega; nekaj našim lastnim sanjam povsem tujega. Začetke fašizma prikazuje povsem identično kot začetke avtentičnega množičnega gibanja, kot nekaj »levega po formi« četudi »reakcionarnega po vsebini«. Joker pokaže, da morda ameriške sanje niso tako zelo drugačne od revolucionarnih sanj, ki nadalje, niso tako zelo drugačne od fašističnih sanj, kar razloži vse poskuse prilaščanja. S tem se tudi direktno umesti v splošno strukturo prejšnjih, Nolanovih Batmanov, ki izhajajo iz binarnosti med prevlado starih elit in prevlado kaosa ter ne dopuščajo tretje možnosti. 

Prevlada kaosa, ki jo v pop kulturi simbolizira figura Jokerja, ustreza politični možnosti izhoda iz repetitivne dolgočasnosti postmoderne. Princip popkulturne drame, ki kliče k novemu in še nevidnemu ter poskrbi, da pozornost publike ne upade, vse bolj preplavlja tudi politično polje. Kot namreč izpostavlja Simon Reynolds, se politična izbira vse bolj reducira na izbiro med dolgočasnostjo predvidljivih liberalnih politik in afirmacijo popkulturnega principa »edgy« politike, ki obljublja nekaj novega; več drame, več ekstremov in več zasukov. Če se je David Bowie v 70-ih v svoji nakokirano jokerski fazi zgledoval po Hitlerjevem mešanju politike in teatra, ki je ustvarila absolutni spektakel, se zdi, da se danes del politike sicer distancira od Hitlerja, a se vse bolj zgleduje po Bowiejevem kaotičnem ultimativnem spektaklu, brez jasno določenega ideološkega cilja.

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

PRVO DEJANJE

Bezlaj (zamišljeno):

Kar je nahajpano, je treba razsuti.
Torej bom razsul.

Pojavi se Todd Philips: Ja, toda če je film dober, bo preživel kritiko.

Publika/Zbor aplavdira. (Applausus)

Todd Philips: Vidiš? Zgodilo se je, kar sem napovedal! Ranil si truplo. Toda s tem si ga v resnici obudil!
Mrtvec je shodil. Živel mrtvec!

(Applausus maior)
Publika/Zbor vzklika: Živel Joker! Živel Joker!

Bezlaj (razočarano): Vse kritike so hodeči mrtveci...

Todd Philips: Mogoče bi namesto besede razsuti moral uporabiti besedno zvezo "ponovno prevprašati".

Bezlaj: Pa nisem jaz neki glupi heideggerjanec! Smisel je treba proizvesti. Ne bom jaz razkrival že ustvarjenega!

Todd Philips: Ni druge.Treba je.

Joker: Ni vrednot! Svet je v kurcu, ker mu vlada dekadenca. Vsi so amoralni, brez sočutja itd....

Bezlaj: Se zavedaš, da se s tem vpisuješ v neoliberalno agendo?

Joker:?

Bezlaj: Z vzbujanjem individualne krivde puščaš vnemar sistemske probleme.

Joker se zamisli.

Bezlaj: In ne samo to! S svojimi zločinskimi zgledi podpihuješ altrighterje. Sram te bodi! Ti boš meni moraliziral.

Joker: Ne ne! Jaz sem inovativen, a veš? Poglej mojo inovativno smejalno bolezen! Zaradi nenadnih izbruhov smeha se vsak dan borim z družbo.

Bezlaj: Ti si navadna holivudska spaka.

Todd Philips: Pa kaj potem, če je film nahajpan.

Trump mu pritrdi: Jaaa! Hajp je kul! On dela denar in svet se zato vrti naokoli! Mi pa uživamo, da se ne da opisat. A ni to lepo? A ni to great?

Greta Thurnberg: Vaša norost bo uničila svet. Oziroma ga že je.

Trump: Ti se ne spoznaš na zadeve.

Greta: Aha, da ne? ... a poznaš Mueller -Lyrovo iluzijo dveh enako dolgih premic?
A znaš izračunat ploščino paralelograma s pomočjo matričnih determinant?
Znaš kurac.

Trump zavije z očmi, vendar ostane tiho.

Greta: Pa ne mi govorit čez Bezlaja! On že ni cinik! On samo sprejema informacije iz okolja!

Trump: Torej se Bezlaj obnaša kot termometer?

Greta: Vsem ledenikom se slabo piše. Vzeli ste mi moje sanje.

Marko Bauer: To ni še nič. Ne samo ledeniki. Tudi mesta bodo šla po gobe.Prvo mesto, s katerim se bo začela vodna apokalipsa, bodo Benetke. 22. aprila 2024 bo v beneško pristanišče priplula ogromna križarka iz Indonezije, iz katere bo izstopilo 20.000 turistov. Trg sv. Marka in drugi predeli mesta (San Polo, Santa Croce, Castello, Dorseduro in Cannaregio) se bodo v enem dnevu potopili za skoraj pol metra. Mesto bodo hitro evakuirali, vendar katastrofe ne bo moč preprečiti. Od tistega dne se bodo Benetke začele pogrezati s silovito hitrostjo (10 cm na dan) in v 14 dneh se bodo potopile za 1,5 metra. Morje ne bo zalilo le Benetk, ampak tudi sosednja mesta (Treviso, Padova, San Dona di Piave). Leta 2033 pa bo morje v celoti zalilo New York, Stockholm, London, Barcelono, Trst, Koper, Poreč in večino dalmatinskih mest ob obali. Leto 2033 bodo razglasili za uradni začetek hidrocena.

Trump: Jebiga, ekonomija je prva. Šele potem pride ostalo.

Greta (plane v jok): Zaradi tebe sem špricala šolo!

Drama se nadaljuje.

DRUGO DEJANJE

Trump: Glej, Greta. Jaz sem se le povnanjil v lastnini, v denarju, v imenu. Nisem hudoben. In tudi ne naiven.
No, malo že.

Na prizorišču se pojavita Simon Smole in Matjaž Zorec.

Trump: O, kaj pa vidva? Od kod jo mahata? Nekam zdelana sta.

Simon Smole: Čakala sva mestni avtobus številka 4, pa sva se malo načakala.

Matjaž Zorec: Li ga, zakaj pa tamala veka?

Trump: Mah nič, nič. Imeli smo neke debate in smo se sprli.

Todd Philips: Malo smo se sprli, a?

Matjaž Zorec: Pejmo se igro "spin the bottle!" Kdor na koncu izgubi, mora it sedet na škarfo in nič delat. Pa v sonce gledat.

Bezlaj: Jaz se že ne bom igral neke ameriške igre. To je še slabše kot film Joker.

Todd philips (z glavo buta ob steno): Sovražim Bezlaja. Sovražim Bezlaja.

Joker: Zakaj me vsi dissate? Vsi ste proti meni. Vsi!

Zorec: Res ne vem, Bezlaj, kaj imaš proti Jokerju. Joker je pa res en fejst fant.
Imel je težko otroštvo! Dej, razumi. Uporabi malo empatije.
Poleg tega moraš priznati, da je Žoacquin Phoenix odlično odigral vlogo. Ta film se bo vpisal v zgodovino!

Bezlaj: Joker predstavlja upor brez vsebine. To je navadna poza. Prav tako film ni izdelal nobene produktivne alternative.
Toda vseeeno govorite, da je prebil neko mejo.
Kakšno mejo? Karneval ne more biti meja. Karneval je že inherenten kapitalizmu.
Resno sprašujem.

Joker (znori): Vsi ste tako pametni, da vam bo od vsega kurčenja sredi glave zrastel dodatni penis!

Si začne odpirati zadrgo na hlačah, ves blazen.

Joker : Vsem se bom poscal v usta!

Greta: Sedaj pa dovolj! KAKŠNO ZVEZO IMA TO Z VSEM SKUPAJ? VSI STE BOLANI! Odločila sem se. Takoj ko odrastem, bom začela snemati pornografske filme.
Tako bom še enkrat šokirala svet in zraven zaslužila. Z denarjem pa bom financirala izgradnjo ekovasi!

Zbogom fantje.
Iz vas ne bo nikoli nič. Luzerji!

ZADNJE DEJANJE

Jernej Kaluža, odet v filozofsko togo, počasi pride na oder. Rezonira:

Kaj pa, če bi si še enkrat ogledali Jokerja?

@noktifilos se kr ok branje, sam pr greti pornicu si me pa zgubu. Je to mal ne ok kljub temu d je javna oseba je se otrok

trenutno sem zelo zadrogiran in nisem zmožen nonenega normalnega odgovora, se ti javim enkartt t t t drugich.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness