Karl Marx in papirnati tigri

Karl Marx in papirnati tigri

Recenzija izdelka
8. 11. 2019 - 13.00

Ernst Bloch je kakopak teoretik. Čeprav je malokdo prebral stotine strani Principa upanja ‒ marksistične posvojitve vsega utopičnega: kar-še-ni in česar-še-ne-vemo, a vendarle upamo ‒ brez njegovih pojmov skoraj nismo zmožni pisati o utopijah. Tudi O Karlu Marxu je pravzaprav izrez iz tretjega, najbolj mističnega in obskurnega dela Principa, ki ga je napisal in izdal leta 1959 – že po tem, ko je pri vzhodnonemški oblasti padel v nemilost.

A drobno bibliografsko opombo, ki nas o tem obvešča, bi bili skoraj spregledali, zgolj ker se Bloch vseskozi razpisuje o upih in sanjah ter pogojih njihove aktualnosti, kajti to je navsezadnje glavna skrb njegovega življenja, smo postali pozorni. In v tem mu Marx pride tudi najbolj prav. S krajšavo in izvzetjem iz konteksta Blochov že tako eklektični in nič kaj rigorozen literarni stil pride bolj do izraza, s tem so v besedilu poudarjene mobilizacijske in prepričevalne, skratka pamfletistične lastnosti. Po drugi strani pa v tako kratkem delu pretirana ljubezen do besede daje vtis naphanosti z retorično slamo.

Razlog in namen te izdaje – tako v tistih delih, ki so povzeti iz Principa upanja, kot v tistih, ki so napisani posebej, v revolucionarnem letu 68 – je apologija marksizma v nenaklonjenih okoliščinah hladne vojne. Vsebina sestoji iz dveh elementov, že omenjenega vprašanja konkretnega upanja, ki je Blocha pač globoko osebno vznemirjal, in aktualno-politične obrambe komunizma kot edinega pravega humanizma v dolgi senci stalinskih realnih socializmov. V obeh primerih je zagovor Marxovega prispevka pravzaprav identičen: postaviti filozofijo vedno znova na noge in jo zavezati akciji iz realnih okoliščin labodjega speva včerajšnjega dne za zoro svobode prihodnjega.

Ko prebiramo Marxa, je za vsakim konceptom skrita historična situacija in za vsako zgodovinsko prigodo koncept. Marx piše zaradi sveta in zaradi njega muči svoje zoprnike s konico ironije. Prav tako tudi v Blochovem pisanju za besedami vseskozi slutimo nekoliko sanjsko zabrisani, a zato domačnejši svet po drugi svetovni vojni, ko so šle partije in komunisti v Evropi po ruske gobe. Imamo pa tu vprašanje, komu in čemu služi Versova izdaja iz leta 2017, ki jo prebiramo, lahko pa bi njeno starejšo sestro našli tudi na Marksističnem internetnem arhivu? S kakšnim namenom tudi mi prebiramo o Karlu Marxu?

Kot smo pravkar zadosti na dolgo razpravljali, je namen te knjižice bil nekako aktualno-političen, da bi dal družbenim gibanjem svojega časa živo podobo in interpretacijo Marxa, ki ne bi bila niti prepapirnata za rabo niti preoddaljena od upanja v prihajajočo svobodo, ki ga je gojil Bloch. Danes pa ima to nesrečo, da po vsej verjetnosti nima priti v roke komu drugemu kot bledičnim teoretikom. Po skrivnostnih poteh zgodovine smo se pač znašli na tisti njeni točki, ko so si poleg redkih kulturnikov samo še teoretiki ohranili precej udobne in ugledne položaje, da lahko po svetu razširjajo svoje abstraktne muhe. Občinstvo pa je po svoji navadi zamenjalo vzrok za učinek in iz teoretičnih privilegijev izpeljuje praktično vrednost.

Interpretativnim igricam je tako strašansko narasla cena na lokalnem črnem trgu duhovne zabave – o nečem je pač treba razpravljati. Nevrotična zgovornost tistih, ki se izgubljamo v »scela zunanjih odnosih in končamo v zgolj tehnični hitrosti«, dobiva svoj zagon v psihotični izvzetosti teorije, »umaknjene znova v lastne zadeve«. No, in v takšnem kontekstu je in bo Blochov Marx še en vnos v dobro intelektualnemu kapitalu. Kajti trenutek, v katerem je zaradi Blocha in zaradi sveta, v katerem je živel, moral biti napisan, je minil.

Če ne bi naši literati zadnjih desetletij tako popolnoma zapravili svojega dobrega imena, pa bi morda imeli kaj upati od njih. Največ bi se imeli naučiti od Blochove zgovornosti, še več od Marxa samega. Ne nam ne svetu niso potrebne nove intrepretacije, nove igre utrujenih možganov, ki iščejo izhod, bolj prav bi nam prišlo nekaj osebnosti in zanimanje za svet, v katerem živimo in ga bomo kmalu tudi zapustili. Kar je teoretično retorična slama, v besedni praksi dobro gori. 

Lanska dvestoletnica Marxovega rojstva, v katero Bloch v zadnjih stavkih knjige tako upajoče zre, je minila v tihi naveličanosti značilno akademskega tipa, dolgo pa je že, odkar smo prebirali klasike socrealizma.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ta tekst je sranje,to mitiziranje marxa jetočno to kar se očita v njem drugim, skratka nič od niča. Kakšen klinc pa je dobro ime- bedarija na potenco...

prav imaš

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness