Prišepetovalci. Šestinsedemdesetič.

Prišepetovalci. Šestinsedemdesetič.

Oddaja

Ne bomo rekli prvič in ne bomo rekli zadnjič, če rečemo: Slovenija si niti predstavljati ne more, kako neskončno nazadnjaška je ne le v okoljskem delovanju, temveč tudi v svojih deklariranih ambicijah na tem področju. In tu ne gre le za primerjavo z državami, za katere nam je že vnaprej popolnoma jasno, da so v tem pogledu v neki povsem drugi ligi, temveč tudi za države, za katere bi v svoji miniaturni megalomaniji sklepali, da za podnebne spremembe še nikoli niso slišale. Takšna, recimo, je tudi Orbánova Madžarska. 

Viktor Orbán ni le že zdavnaj ugotovil, da ta problem ne bo izginil, in ni le že zdavnaj ugotovil, da je ta problem zanj lahko priložnost, sestavni element njegovega v polnem smislu nacionalističnega političnega projekta, temveč je, če mu verjamemo na besedo, v tem pogledu tudi že nastavil konkreten načrt: 

»V tem trenutku lahko rečemo, da bomo do leta 2030 dosegli zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida. Imamo specifičen cilj in imamo načrt, kako ga doseči; natančno vemo, kako doseči ta cilj. Ne bo lahko, ker bo to zahtevalo transformacijo madžarske ekonomije in to vključuje stroške, a do leta 2030 si to lahko natančno predočimo. In s čisto vestjo lahko rečemo, da bomo do leta 2030 na Madžarskem pridobili 90 odstotkov naše energije iz virov brez vsebnosti C02.«

In stvar se ne konča na tej točki. Čeprav je Madžarska del bloka držav, skeptičnih do zaveze ničelnih neto emisij do leta 2050, mu tudi v tem pogledu uspe formulirati argument, ki bi ga morala znati proizvesti vsaka evropska država:

»Pozicija Madžarske je, da je to za našo državo dosegljivo, a le s pomočjo radikalnih in daljnosežnih programov za transformacijo ekonomije. Začeli smo pripravljati načrte za to in prejšnji teden sem Evropsko unijo seznanil z našimi finančnimi potrebami v tem oziru. Da bi dosegli prelom na treh osrednjih področjih – dosegli polno ogljično nevtralnost naše električne proizvodnje, v celoti nadomestili rabo zemeljskega plina in transport napravili 100-odstotno gnan z elektriko – utegnemo potrebovati 50.200 milijard forintov oziroma 150 milijard evrov. To ni nemogoče, a ne bo delovalo brez velikega prispevka iz Evropske unije. Ta prispevek bomo potrebovali.«

Slovenski načrt, tudi ko bo izdelan, bo zelo verjetno manj ambiciozen – in ta trenutek je precej očitno, da ga ne bo zagnal naš lokalni premier, pa tudi ne – žal – noben pritisk podnebnega gibanja. Zato se bo v tem času, ko čakamo, da se na oblasti znajde kakšna bolj konkretna struktura, morda treba opreti na neko povsem drugačno strategijo. Na strategijo namreč, ki se ne zanaša na projekt totalne prenove – ki ga ni –, za katerim bi stal voditelj ali stranka z idejo – ki jih ni –, temveč se skuša opreti na minimalne skromne geste, ki zase morda niti ne vedo, da bi lahko sprožile kaj večjega.  

Torej, pred nekaj dnevi je bila v parlamentu soglasno sprejeta novela zakona o prevozih v cestnem prometu, ki za upokojence uvaja brezplačni medkrajevni avtobusni in železniški prevoz. Ob ukrepu te vrste bi hitro lahko zavili z očmi – in nekateri tudi so. V Dnevniku sta se tako na isti dan pojavila dva prispevka, ki že v naslovih, ne glede na njuno dragoceno zaklenjeno notranjost, povesta dovolj: »Potrebujemo spodoben, ne zastonj javni potniški promet«, pravi prvi; »Uvedba brezplačnega medkrajevnega javnega potniškega prometa za upokojence je populističen, a neučinkovit ukrep«, pravi drugi. 

Razlogi za cinizem so pričakovani: na eni strani naj bi šlo za »bonbonček« upokojencem, s katerimi koketira ministrica za infrastrukturo; na drugi strani je problem ne v slabi ministrici, temveč v slabi infrastrukturi, zaradi katere bo vse skupaj ostalo brez učinka; na tretji strani je problem v tem, da se država ni odločila subvencionirati tudi mestnega prometa v Ljubljani in Mariboru – pa čeprav je ministrica občine k temu eksplicitno in ne čisto brez osnove tudi pozvala. In če je prvi očitek primer priučene politične analize, sta druga dva, jasno, podprta s stroko – vse skupaj pa, bolj ali manj eksplicitno, s trdovratnim mentalnim avtomatizmom, trdovratno tavtologijo, da je velike sistemske probleme mogoče reševati zgolj »sistemsko«. In v tem kontekstu je ukrep te vrste v najboljšem primeru apriorno označen kot neučinkovit, v najslabšem pa kot kontraproduktiven, kot mešanje megle, ki naj bi zakrilo globoko voljo do nereševanja.

Če pustimo ob strani socialno dimenzijo, ob kateri je res težko formulirati smiselne očitke, in se osredotočimo na okoljske učinke, bi – spet – lahko ostali cinični. Ob vsem, česar Slovenija na tem področju ne naredi, ob bizarno skromnih ciljih, ki jih demonstrira Nacionalni energetski in podnebni načrt, izdelan pred nekaj meseci, ob dejansko bedni železniški infrastrukturi in še za stopnjo bolj bedni organiziranosti Slovenskih železnic – ob vsem tem je vsak parcialen ukrep neobhodno videti ne le kot nezadosten, temveč celo kot svoje nasprotje, kot nasprotje ukrepa, ne kot izboljšanje, temveč kot posredno slabšanje situacije. Edino, kar bi v tej perspektivi štelo, bi bil, še enkrat, resnično sistemski ukrep – ukrep, ki bi v enem zamahu in v istem hipu ustvaril tako infrastrukturo kot njene uporabnike.

Da imajo parcialni ukrepi pogosto funkcijo blokade, funkcijo ne le ohranjanja statusa quo, temveč njegovega srednje- in dolgoročnega poslabševanja, je popolnoma jasno. A prav na področjih, kakršna je slovenske prometna situacija, kjer je blokada dejansko sistemska in dejansko ni več mogoče razločiti, kje se konča problem slabe infrastrukture in kje se začne že ponotranjena psihološka reakcija, ponotranjena osebna izključitev vsakršne misli na uporabo javnega prevoza, za katerega mislimo, da je še slabši, kakršen dejansko je, prav na teh področjih se je sistemskega problema mogoče lotiti zgolj kjerkoli – nekje, z neko subvencijo, z neko spodbudo, z nekim zadostnim »bonbončkom«, ki odločilno pretehta, da se ne usedemo v avto, temveč na vlak ali v avtobus. Samo po sebi to, jasno, ni rešitev – a v svojem potencialu, kot model produkcije verižnega, nelinearnega učinka, ki uhajaja vrednotenju običajne stroke, lahko deluje kot vzvod vsaj začetnega preboja blokade.

...

Oddajo nadaljujmo s tovariško samokritiko. Ko je med koalicijo in Levico še potekal sofistični disput o razvojnostnosti in/ali socialnostnosti proračuna, ki se sicer še vedno sprejema in o katerem se v resnici govori čedalje manj, na začetku prejšnjega meseca torej, se nam je v Prišepetovalcih malo mimogrede zareklo, da Levica na koncu koncev vendarle ne bo imela srca, da bi Šarcu rekla adijo – in bo proračun v imenu višjega dobrega nekako primorana pripoznati kot razvojen in socialen ter ga posledično pomagala sprejeti. Ob tem, da je Levica pred dvema dnevoma, kot je razglasil Luka Mesec, postala »polna opozicija«, je jasno, da prognoza ni bila najbolj točna. Medtem ko si je vlada glasove za proračun našla pri Jelinčiču in s tem de facto odvzela smisel vsaki nadaljnji debati, je Levica od proračuna emigrirala na edini teren, kjer je njeno sodelovanje z vlado lahko nastopalo vsaj še kot živi mrtvec – na teren dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. In čeprav si ni čisto nemogoče zamisliti, da bi se konec še naprej vlekel na čisto isti način kot prej, s prestavljanjem rokov in pretvarjanjem, da se ni vmes zgodilo že vse, se je v sredo vendarle zgodilo, kar in kolikor se je še lahko zgodilo.

Razlog, da je naša samokritika tovariška, je najbrž jasen: tudi ko se je že vse končalo, tudi ko se je v univerzumu podpornikov stranke že nabral zadosten srd in gnev do zdaj ne le več neoliberalne, ampak že povsem desne, odprto okrutne in moralno izprijene vlade, tudi ko je za odhod dobila že vse možne žegne, Levica še vedno ni zmogla reči »adijo«. V okvirih rezoniranja, ki ga je z dolgovlačenjem že davno povozil čas, so njeni predstavniki izjemno konsistentno vzpostavljali kot da bistveno distinkcijo – da niso oni tisti, ki zapuščajo nadkoalicijo, temveč da je vlada tista, ki gre:

KLIP Studio City

In potem, na dan, ko je bilo sporazuma tako ali drugače konec, se je odločitev lahko izrekla na tisti edini način, ki je že ves čas visel v zraku: s priznanjem, da je bila v sporazumu Levice s koalicijo ves čas prisotna neka nenavadno neformalna, za politiko preintimna investicija.

KLIP 24UR ZVEČER

Investicija v politični zakon, v kateri se je skrb za nepeščico zlila z bolj ali manj uspešno utajeno željo po participaciji na oblasti, je eksperiment – ali bolje, njegovo končevanje – podaljšala dlje, kot bi bilo potrebno. Če je Levica želela pomagati pri preprečitvi kot da najhujšega, naj bo – a po izvolitvi premiera bi se glede na vse, kar je nemudoma sledilo, zgodba brez velikega pompa morala zaključiti. A ker je Levica čakala ne do zadnjega, temveč še precej čez, ker je čakala na trenutek, ko se ji sploh več ni bilo treba odločiti, zraven pa je še dodatno pazila, da ne bi slučajno izpadlo, da je za konec te mučne politične tvorbe kriva oziroma zaslužna sama, ker torej ni tvegala več absolutno ničesar, konec tudi ni prinesel nikakršne katarze – vsaj ne v tistem polju, kjer bi to bilo bistveno. Poslancem Levice, zlasti tistim najbolj oklevajočim, se morda zdi, da so s tem, ko so se dali od-ločiti iz sporazuma, naredili nekaj velikega – a družba, ki bo od tega paralelnega univerzuma, ki se je naselil sredi realnosti, še nekaj časa okrevala, je ostala čudno hladna. Tako je tudi spontana politična analiza, kakršna se je pojavila v sredinih Odmevih, vendarle zadela bistvo: konec na določeni ravni definititvno ni definitiven.

KLIP Odmevi

Če pustimo ob strani like, kakršen je Martin Nahtigal, ta dobesedno iz SKAMA in Mladinskega sveta Slovenije povlečeni politični analitik, sicer tudi redni gost Studia City, nikoli nihče ni verjel v veličastno moč Levice v oblikovanju politike slovenske vlade. A na drugi strani se je Levica s pomočjo svojega ne-koalicijsko koalicijskega položaja precej močno razlezla v nekem drugem polju, prav v tistem polju, kjer je bila formalno na pol odsotna – v polju opozicije. Dejstvo, da ni bila čista, polna opozicija, je praktično nadkompenzirala s poskusi, da neposredno odigra ljudstvo, ki ga ankete ne zmorejo zajeti – nazadnje tako, da je tudi na dan konca pred parlament zakorakala s škatlami podpisov v podporo ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Da je bil končni izplen instagram samopromocijska fotka, ob kateri so ljudstvo, zdravstvo in položnice zadnje tri stvari, na katere bi pomislili, dejansko pove vse: če se parlamentarna stranka poleg tega, da ljudstvo že zastopa, trudi ljudstvo obenem tudi biti, je produkt lahko samo videz čistega in do konca zglancanega elitizma – vsebina gor ali dol.

A kakorkoli, ko se je stvar iztekla, kot se je, je Levica na facebooku objavila naslednje sporočilo:

»Danes je imel Državni zbor priložnost (prvič v šestnajstih letih od prve obljube) dejansko glasovati o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Vlada pa zavarovanja ne bi ukinila, ampak ga hoče zgolj zaviti v drug celofan, medtem ko bi upokojenec s 400 evri pokojnine in menedžer s 5.000 evri plače še naprej plačevala zanj enak znesek. Z današnjim nasprotovanjem je vlada Marjana Šarca dokončno prekinila sodelovanje z Levico. Po poskusu ukinitve dodatka za delovno aktivnost, davčni reformi za 5 odstotkov najbogatejših ter nesocialnem in nerazvojnem proračunu je namreč pohodila še zadnji ključni projekt - ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Toda ne glede na to, da se vlada Marjana Šarca odreka sodelovanju z Levico, naši cilji ostajajo enaki. Še naprej se bomo borili za drugačno politiko, temelječo na programu ter osredotočeno v dobrobit ljudi in okolja.«    

Kompendij vseh bistvenih sporočil zadnjih mesecev, v katerem je, kot se spodobi, na koncu omenjeno tudi okolje, sam zase ne bi bil vreden omembe, če se ne bi nemudoma, v gesti bizarne travestije, na profilu stranke LMŠ pojavil njegov dvojnik:

»Danes je imela koalicija skupaj s stranko Levica resnično priložnost, da po 16-ih letih ukine dopolnilno zdravstveno zavarovanje. V LMŠ smo v to iskreno verjeli, tako kot tudi verjamemo, da odhod Levice v opozicijo ne bo ustavil naših prizadevanj za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To bi bil šele prvi korak. Z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in uvedbo obveznega pavšalnega prispevka bi prihranili 60 milijonov evrov, ki jih zavarovalnice porabljajo za svoje delovanje. V drugem koraku pa bi uvedli solidarnejši model plačevanja prispevka na način, da tisti, ki zasluži več, več tudi prispeva.«

Tudi če Marjan Šarec ne bi že isti dan izkoristil priložnosti za namig na direktno odložitev namere – v stilu: še večjim vladam to ni uspelo, tako da nam v resnici sploh ni treba –, je precej očitno, da se bo iz tega izcimil nič. V prvem koraku, ko bo vlada obvezni pavšal naložila tudi tistim, ki dopolnilnega zavarovanja zdaj ne plačujejo, ne da bi jim vnaprej povedala, ali se jih bo morda solidarnostno usmilila, bo revolt sprožila na tej točki. V drugem koraku, ko bo morda začela računati na način, s katerim bi morala, jasno, že začeti, ko bo tiste z večjimi dohodki seznanila, da bodo položnice zanje višje tudi od najvišje podražitve pri privatnih zavarovalnicah – takrat bo revolt prišel z druge strani. Na kateri točki se bo stvar ustavila, je še vprašanje, a da se bo ustavila, da se bo ustavila iz »objektivnih« razlogov, je že zdaj praktično jasno. In če bo Levica v tem univerzumu želela najti svojo funkcijo, bi morda lahko razmislila o dvojem: prvič, funkcija levičarske stranke v družbi, kot je naša, ne sme biti proizvodnja afekta, prej proizvodnja trezne in fokusirane misli ter skrb za njeno široko, razumljivo in logično diseminacijo; in drugič, če želi biti koristna, se mora sprijazniti z osnovnim dejstvom: da je v trenutnem stanju pač parlamentarna stranka, ki zastopa ravno toliko ljudstva, kolikor je na volitvah dobila glasov. Čas v opoziciji nikjer in nikoli ni bil čas izvrševanja lastnega programa – kvečjemu čas podtikanja detajlov v zakone, ki jih piše trenutna oblast.

T. T.

Glasba: Silver Apples – Oscillations, Niklas Paschburg – Tuur Mang Welten

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ampak levica so special, npr kordis on je poslanec in svinjerejec extra , kolizija interesov? Tudi a se bolj zaskrbljujoce sta njegov inteluktualni in empatcni domet dejansko za v svinjak ... bla bla zgodbice o borbi za pravice revezev s polno ritjo in mary jane na mehkem udu....

ampak levica so special, npr kordis on je poslanec in svinjerejec extra , kolizija interesov? Tudi a se bolj zaskrbljujoce sta njegov inteluktualni in empatcni domet dejansko za v svinjak ... bla bla zgodbice o borbi za pravice revezev s polno ritjo in mary jane na mehkem udu....

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness