V nebesih ni meja!

V nebesih ni meja!

Oddaja
13. 11. 2019 - 12.00

»The Sky has no Borders!« se glasi grafit, ki ga je moč videti v migrantskem taborišču Ušivak blizu Sarajeva. To je eno izmed petih taborišč, s katerimi v Bosni in Hercegovini upravlja IOM  - Mednarodna organizacija za migracije in v katerih ni prostora niti za polovico ljudi, ki so obtičali v Bosni pred vrati Evrope in pred vrati zime. V drugačnih okoliščinah bi sporočilo »Nebo nima meja« zvenelo inspirativno, kot je nedvomno tudi bil namen. V luči nedavno naplavljenih trupel ob Kolpi in od izčrpanosti preminule osebe v Ilirski Bistrici pa to sporočilo dobi neskončno bolj cinično noto.

Cinično še toliko bolj, ker je opis dejanskega stanja. V nebesih zares ni meja. Zdi se, da lahko migrant zares prečka mejo, torej zares »prispe«, šele kot truplo. Le takrat migrant dobi uradno pripoznanje, dostojanstvo, sočutje, enakopravnost in končno – dovoljenje za zadrževanje na ozemlju Republike Slovenije; od nelegalnega migranta do polnopravnega trupla.

 

Balkanska pot ni varnostna grožnja, temveč je humanitarna in politična katastrofa
 / 11. 11. 2019

Na poti v Bosno se ustavim na pokopališču v Črnomlju, kjer smo na prošnjo družine prižgali svečko Neznani osebi številka 2 in Neznani osebi številka 1. Obe ležita v svežem grobu na tamkajšnjem občinskem pokopališču, prikladno imenovanem Vojna vas. Neznana oseba številka dve je sicer maroški fant, ki ga je junija naplavila Kolpa, in po mnogih mesecih so ga uspeli identificirati. Postopek identifikacije neprepoznavne osebe je težaven, saj zahteva vpletenost ambasade države izvora pokojnika, naših ministrstev in Interpola kot posrednika. Postopek zahteva neskončno veliko potrdil in overitev, saj sta zasebnost in korektna obravnava temeljna pravica.

Neznana oseba številka 2 leži skupaj z zares neznano osebo številka 1.  Identifikacija je bila zaključena šele po pokopu na podlagi analize DNK. Gre za maroškega fanta, katerega identitete zaradi želje družine ne bomo razkrili. Družina bi morala plačati tisoč evrov za samo ekshumacijo, potem pa še nekaj tisoč evrov za mednarodno birokracijo, da bi se ga lahko po predpisih vrnilo v državo izvora. Naj jima bo rahla tuja zemlja.

Če bi ju našli živa, bi jih v nekaj urah, z minimalnim postopkom izročili hrvaški policiji in potem nazaj v Bosno, od koder pošiljam to reportažo.

V Civilni iniciativi Info Kolpa smo spomladi od nevladnikov, aktivnih v Bosni in Hercegovini, dobili informacijo, da naj bi pokojnik, sedaj pokopan pod imenom Neznana oseba številka 2, utonil v Kolpi, in željo, da bi kdo iz Slovenije podal prijavo na črnomaljski policijski postaji. Poklicali smo policijo in ob omembi utopitve v Kolpi takoj dobili policistovo pozornost. A kmalu nam je povedal, da v kratkem konča izmeno, pokojnika označil za "neregularnega Maročana" in dodal, da se s "temi" primeri ukvarjajo v Novem mestu. Po nekaj preusmerjenih klicih smo dobili inšpektorja, ki so ga neskončno bolj kot podatki o utopljeni osebi zanimali podatki klicatelja. Kontakt inšpektorja smo posredovali družini, ki pa nam je čez čas javila, da so jim nehali odgovarjati. Po mukotrpnem procesu z mnogimi vpletenimi se je identifikacija šele nedavno uredila.

Nedavno pred tem se je pri nas utopil angleški turist in cela država je bila v stanju pripravljenosti, po drugi strani pa se komaj najde policist, ki bi sploh želel poslušati prijavo o »neregularnem« pokojniku na ozemlju pod njegovo jurisdikcijo.

 

 
Naprej v Bosno

Iz migrantskih taborišč
 / 5. 7. 2019

V Veliki Kladuši grem najprej do, na žalost, starih znancev, Zieda in Desmonda. Oba sem spoznal že pred mnogimi meseci in še vedno nesrečno vztrajata v Veliki Kladuši, oba malo bolj zaraščena, precej shujšana, a nič manj zagnana. Kladuša je migrantski žep in redni novinarski obiski privedejo do socialnih vezi, malo pa je neprijetno, ker se zdi, da te interakcije ustvarjajo lažen up, da se bodo razmere spremenile, če bo svet vedel, kaj se v Bosni dogaja. Moja sogovornika bi se pogovarjala o življenju in svetu, jaz pa prihajam z apokaliptičnimi vizijami prihajajoče zime v Bosni in v iskanju odgovorov, ki bi to potrdili.

Dolgotrajnost stikov z migranti v Kladuši je dokaz o nasprotnem: da védenje ne bo spremenilo ničesar, socialni stik in individualna pozornost pa se zdita kot edini oprijemljiv učinek novinarskih obiskov, pa čeprav se zdi, da samo pomagata ohranjati iluzijo čuteče in razumne Evrope tam nekje za gorami in rekami. Kot prebivalca Slovenije, v kateri se zdi, da je izgorelost glavna medijska tema, me njun vztrajen zanos in neutrudno pojasnjevanje ter poizvedovanje po toliko mesecih v negotovih razmerah navdihujejo in obenem spravljajo v zadrego, saj med njunim vznesenim pripovedovanjem počasi kinkam. Po dolgi vožnji in čustveno napornih okoliščinah sem že prvi dan »malček utrujen«. Analitične apokaliptične vizije bodo predmet prihodnjih reportaž, tokrat pa se posvetimo - Ziedu in Desmondu!

Zied in Desmond sta revna, torej spadata v večino migrantov, ki nimajo zares denarja za mastno plačilo tihotapcem. Spadata torej v trumo revežev, ki skušajo z lastno iznajdljivostjo nekako priti v Evropo. Ravno takšne reveže pa izkoriščajo za tihotapce potem, ko resignacija in obup opravita svoje. Moj vtis iz pogovorov je, da ti reveži tega ne počnejo za denar, ampak zato, da si sami lahko kupijo pot.
 
A Zied in Desmond se ne dasta ne malodušju ne mamljivosti lahkega - a zanju moralno spornega - zaslužka. Oba sta politična disidenta, na begu zaradi načel, ki jih sedaj ne nameravata prekršiti, pa čeprav vesta, da zanju kot disidenta ni več poti nazaj.
 
Pogovor steče po običajnih tirnicah, najprej oris stanja z vsemi mogočimi zgodbami in načrti, kako prečkati mejo. Vmes je precej neverjetnih špekulacij, ki nastanejo med ljudmi, ki imajo skupno misijo in katerih edini motor je upanje. Špekulacije kot recimo skrivna mreža hrvaških lokalnih avtobusov, ki vendarle gredo čez mejo in ne preverjajo osebnih izkaznic. Še več neverjetnih anekdot o uspešnih taktikah, o migrantih, ki so iz Grčije prikolesarili oblečeni kot turisti, o migrantu, ki se je oblekel v cestarja in je pometal do Nemčije, ali pa o taktiki z nošenjem burke, češ da te bosanski policisti ne nadlegujejo, če kdo v skupini nosi burko, ker mislijo, da gre za savdske turiste. Vmes pa modrovanje, kako je dež morda dobrodošel, saj bodo tudi hrvaški policisti manj pozorni. Vmes razmišljam o naraslih rekah in o svečkah v Črnomlju.  

Razmere v IOMovih taboriščih za migrante v Bosni in Hercegovini
 / 30. 1. 2019

Desmonda poznajo v Kladuši pod vzdevkom Desmond Happy, saj je po naravi dobričina, s stalnim blagim nasmeškom, ki se ne vda v usodo. A razmere so čedalje bolj pereče in obup, medtem ko govori o znancih in soočanju z nevarnostjo te poti, kompenzira z ganljivim idealizmom. Zanimalo me je, kako se s to možnostjo soočajo v skupnosti:

Izjava

Zied je prav tako neizmeren optimist. Že v normalnih razmerah bi ga lahko opisali tako, iz rokava stresa reference na tega in onega filozofa ali neko teorijo. Ziedov zanos je presenetljiv, saj ne biva v kampu Miral, kjer so tuši in redni obroki, ampak životari v zapuščenih skvotih v čedalje bolj prekarnih in negotovih okoliščinah. Ziedov zanos in dobrosrčnost sta zaradi teh razmer še toliko bolj presenetljiva.
 
Ob spomladanskem srečanju, ko sva se komaj spoznala, sem Ziedu v vrečki podaril eno majico in dve konzervi, ki sem jih slučajno imel v avtu in za katere sem kljub protestom vztrajal, da naj jih vzame. V vrečki pa sem, zmeden in malček utrujen, kot sem ponavadi, po nesreči pustil ključe od avtomobila. Da je ključ od avtomobila lahko v vrečki, sem se spomnil šele čez kako uro, ko je Zied naključno prikorakal na cesto. Nemudoma sem ga prosil, da naj gre preverit, ali sem mu po nesreči dal ključ. Priznam, da sem, ko sem čakal, da mi Zied vrne avtomobilske ključe, dvomil, da bom njega in ključe sploh še kdaj videl. Čez pol ure je prišel nazaj in rekel: »My friend, with this car all the people in my squat could be in Trieste in three hours!« Po teh besedah mi je z značilnim nasmeškom izročil ključe in oba sva se od srca nasmejala.

Ko sva se pred nekaj dnevi po pol leta spet srečala, me je pričakal obtežen z vsem svojim premoženjem in z ranjeno nogo. Policija v Kladuši ne posreduje v sporih, krajah in pretepih med migranti, ampak z odločno roko ločuje migrante od lokalnega prebivalstva, premoženja in storitev. Lahko si predstavljate, da to ni najbolj ležeren način bivanja.
      
Zied in Desmond torej nimata dostopa do večine storitev, ne moreta na kosilo ali na kavo, tudi če bi imela denar. Seveda, tudi če bi imela denar, bi lahko samo na hitro kupila kakšen priboljšek, vsekakor pa se v lokalu ne smeta zadrževati, razen če sta v družbi primerno belega človeka, kot sem sam. Morda sta njun optimizem in zanos, ki me navdihujeta, le odraz dejstva, da sta prvič po dolgem času v toplem prostoru.
 
Zieda sem vprašal, kako sploh lahko napolni baterijo telefona, saj nima zares dostopa do elektrike in se ne sme zadrževati v nobenem lokalu. Zied, kot nekdanji komunist in precej argumentiran ateist, mi da presenetljiv odgovor:

Izjava

Zied torej prvič v življenju redno, petkrat na dan hodi v mošejo, saj si samo tam lahko napolni telefon, in to samo v času molitve. Najin pogovor zaide v sproščeno, malce satirično in tragikomično pomenkovanje o prihajajoči zimi in »muslimanski nevarnosti«. Vprašam ga, ali bo kljub zimi in naraslim rekam nadaljeval pot. Odgovori mi na način, ki ga najraje ne bi objavil, a Zied vztraja, da ga naj:

Izjava

A šalo na stran, vendarle dobim odgovor, čemu še vedno vztraja:

Izjava

V Bosni se razmere resnično zaostrujejo. Zima pomeni težji in neprimerno bolj tvegan način prečkanja meja, a obenem ustvarja mit, da težke razmere za begunce otežujejo tudi delo hrvaških policistov in njihovih - z evropskimi sredstvi financiranih - helikopterjev in termokamer. Desmond je pred nekaj dnevi tako imel dramatično izkušnjo pred naraslo reko, ki jo je nameraval prečkati z večjo skupino ljudi: 
   
Izjava

Nihče ne ve, kakšna je logika, po kateri nekomu uspe priti na cilj, drugemu pa ne. O tem spet obstaja polno zgodb in teorij. Zdi se, kot da gre za neko igro števil; toliko in toliko policistov in kombijev je med Bosno in Italijo. Če mejo prečka več sto ljudi, ne morejo ujeti vseh in nekaterim uspe, mnogim pa ne. Tudi za Slovenijo ni jasno, po kakšnem ključu se policisti odločijo, da nekoga sprejmejo v azilni postopek, druge pa ne. Edina špekulacija je, da je oseba sprejeta v azilni postopek, ko se sprosti kakšna postelja v azilnem domu na Viču. Spet igra usode in števil. Nekdo mora iti, da drugi lahko pride. Vsaj takšen vtis sem dobil, v resnici pa nihče ne ve zagotovo. A na njihovo nesrečo policistom sedaj pomagajo tudi narasle reke in divje zveri.

Zima ustvarja občutek urgentnosti, da je zadnji trenutek, zato mejo prečkajo trumoma, kot smo lahko slišali od Desmonda. A trumoma jih tudi vračajo, hrvaški policisti velikokrat izgnancem vzamejo tudi jakne in druga oblačila, v Bihaću in Kladuši pa je videti veliko ljudi, ki hodijo v natikačih. Zima je pred vrati, več tisoč ljudi pa je ostalo zunaj IOM-ovih kampov ali na Vučjaku. O apokaliptičnih vizijah pa naslednjič.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dober prispevek.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.