Smrt in groza v Tramvaju 83

Smrt in groza v Tramvaju 83

Recenzija izdelka
6. 12. 2019 - 13.00

»Na začetku je bil kamen in kamen je sprožil obsedenost in obsedenost mrzlico, in v mrzlici so prispeli možje vsakovrstnih obrazov in po skalovju speljali železniške proge, si zvarili nekakšno palmovovinsko življenje. Med rudniki in robo zastavili nekakšen sistem.« S temi besedami se začne roman Tramvaj 83, ki je na svetovno literarno sceno pripeljal svojega avtorja Fistona Mwanzo Mujilo, rojenega leta 1981 v demokratičnem Kongu. V živo smo ga lahko spoznali tudi na letošnjem literarnem festivalu Literature sveta – Fabula, kjer je med drugim na pustno soboto nastopil tudi v Vodnikovi domačiji v precej nenavadni družbi – v družbi kabarejske trap zasedbe Smrt boga in otrok. 

Intervju s kongovskim pisateljem Fistonom Mwanzo Mujilo
 / 24. 3. 2019

Avtorja, njegov vzpon med literarne zvezde in vprašanje, kaj počne in s čim se praska po nosu, bomo tu pustili pri miru. Zanima nas špeh - literarni torej. Najprej opravimo s politiko. Mujila opozarja, da ta »roman ni politični esej« in da je vse skup brez haska, če ga beremo na ta način. Zanimati nas mora zgolj zgodba. A tu avtorju ne verjamemo popolnoma. Vprašajmo se, ali bi lahko isto rekli za Strah in grozo v Las Vegasu ameriškega Hunterja Thompsona ali, še bolj nazorno, za epsko pesnitev v obliki romana Moskva-Petuški ruskega Venedikta Jerofejeva. Koliko je političnega v alkoholu in drogah? Ali je politika pelinkovc-kola za ljudske mase? Res je, da v tem romanu ni nič eksplicitno političnega, vsaj v klasičnem, TV dojemanju politike. A je po drugi strani toliko alkohola, različnih pijanih stanj in drog, poetično plastičnih in obenem stvarnih opisov dna in vrha družbe, da te črte tu ne moremo potegniti. Da pa si ne bomo preveč medli glave s tem, kaj je politično in kaj ne, lahko na tem mestu zaključimo, da smo pri tem romanu zadeti tako od domnevne politike kot od domnevnega alkohola, najbolj pa z drogo vseh drog – z besedo.

Že po prvih straneh dobimo tisti znani občutek zadetosti, ko se pijano telo pogovarja s trezno dušo in obratno. Štorija gre tako kot pri pijanski debati od stropa do tal, od vzhoda do zahoda, popolnoma not in popolnoma ven iz vseh reči in v vse reči. Vse je razvezano in vse je eno. Mujila je gverilec. Jezik je radoživ in dinamičen. Izza vsakega vogala nas napade z brzostrelko, akcije so dobro planirane, poti do izhoda malo manj. Tudi tarče so različne. Nekatere potrebujejo le poglavje s stranjo ali dvema, nekatere so bolj zapletene, globoke, dodatno podkrepljene z elementi klasičnega grškega teatra. Zborovske linije prisotnih za šankom, ki v en glas debatirajo s protagonisti, se vpletajo v mimobežne klice mladih prostitutk. Ena bolj bizarnih in pijanih - brez sledu politike - je večkrat ponavljana izjava ene od teh: »Zame je predigra kot demokracija, če me ne poljubkuješ, pokličem amerikance.«

Življenje v tako imenovani Mestni državi, ki se je odcepila od Republike, se ponavlja v vedno istem vzorcu. Vagoni osrednje železniške postaje se polnijo z dragoceno rudo, nato odpeljejo v neznano, vrnejo pa se prazni. Izgubljenost v brezčasju, v kaosu, v nevzdržnih socialnih razmerah, kjer je vrednota samo zabava in fuk. Na nikoli končano igro vrtenja v peklu globalnega izkoriščanja Zemlje in njenih prebivalcev nas utrujajoče ponavljajoče opozarja še en klic mlade prostitutke: »Imate uro?« Ironičen klic k povratku v linearnost, v začetek, v cilj. V nekaj, kar ima smisel. V postkapitalističnem svetu ga je kajpak težko najti, česar se zavedajo vsi prebivalci te male človeške tragedije v neimenovani afriški državi.

Kar za Hunterja Thompsona pomenijo ameriške sanje in za Jerofejevega Kremelj, ki ga nikoli ni videl, za prebivalce romana pomeni beznica z imenom Tramvaj 83. Tema, šank, oder. Divja glasba. Če hočejo biti evropejsko fini, improviziran jazz, če hočejo krvavo pank naslado, afriško-karibski ritmi. Tam se dogaja in obsoja življenje. Zaradi bližine smrti je tu življenje najslajše. Med račkami, kakor imenujejo tinejdžerske prostitutke, med od krvi zmešanimi gverilci, med točajkami in strežajkami, ki ti ne bodo prinesle piva, če ne daš napitnine, med sanitarijami, ki so zaradi mednožnih užitkov obojespolne, med študenti, ki za razliko od evropejskih nikakor nočejo pozabit Marxa, in med kopači, ki jim počasi ugaša življenje v mestnih rudnikih, se torej v beznici, ki stoji poleg železniške postaje, znajdejo trije protagonisti. Ti nam dajo upanje za povratek k narativnosti, k linearnosti. K smislu.

Glavni junak zgodbe je vase zaprt, a ne vase zazrt mladi pisatelj Lucien, ki nikakor noče upoštevati ustaljenih družbenih pravil. Noče fukat, noče pit, noče krast, noče goljufat. Medtem ko cela beznica vpije in joče v pijani fuk nasladi, ko se duše njenih prebivalcev dvigajo in spuščajo kot ocean, ko so vsi eno, on gladko nekaj kraca v svoj zvežčič. V Mestni državi se znajde, ker hoče poiskati svojega starega sošolca s faksa po imenu Rekviem. Če Lucien takole čez prst deluje kot avtor sam, je Rekviem njegov alter ego. Ta je Marxa in kariero odrskega igralca pustil za sabo takoj po faksu, šel med gverilce, požgal in posilil nekaj vasi in sedaj mu nič ni več sveto. Turiste izsiljuje za denar, dila robo in se spušča v vse sorte kriminala, kot da bi sam sebe neprestano hotel prepričevati v nihilistično, naravno stanje sveta. Rekviem je tako kot Thompsonov odvetnik vse: Hitler, Zambezi, Brecht, Mit o Sizifu, Obama, Mož, ki dela vodko iz vode, Stvaritelj in Utemeljitelj sveta, Gospodar prstanov, v drugi polovici knjige pa je imenovan preprosto Neguš – naslov, ki so ga podeljevali etiopskim kraljem.

Tretji osrednji lik je založnik. Ta hoče objaviti dramo, ki jo Lucien precej neposrečeno piše skozi roman. Rekviem alias Neguš temu močno nasprotuje, oba pa se kot fantomski prikazni borita za domnevno čisto Lucienovo dušo. Založnik predstavlja tisti svet onkraj, kvazirealen svet, v katerem pisanje dram dejansko obstaja in lahko človek od tega tudi živi. Nasproti mu stoji do kolen v krvi in do grla v vodki režeč se Neguš, ki dobro pozna temne luknje človeških duš. V vihravem prepletu zelo dobro zrežiranega dogajanja se liki vzpenjajo in padajo po stopnicah lastnih življenjskih načel, njihova dejanja pa sprožajo škandale, povračilne ukrepe in končno – povratek v ustaljen, smrtno utrujajoč ritem življenja.

Kot smo že prej nakazali, se v življenja prebivalcev romana z dialogi in drugače vtika Ženska v mnogih oblikah. Za razliko od Moskva-Petuški ter Straha in groze v romanu Tramvaj 83 ženski liki vsaj obstajajo in z njimi je treba računati, saj ob visoki umrljivosti moških popolnoma obvladujejo družbeno tkivo. A nič pretresljivo naprednega; okolica je potopljena v klasično razmerje moči ali nemoči med spoloma. Ženskam je vsaj jasno, kaj se dogaja. So šefice, matere, negovalke, Mariče. Če jih ne bi bilo, bi se vsem strgalo. Kot če ne bi bilo drog pri Thompsonovi Ameriki ali alkohola pri Jerofejevi Rusiji. In čeprav sta oba silna prvokategornika, bi turističnega Thompsona in pasivnega Jerofejevega v Tramvaju 83 najprej posilili, potem ubili, zažgali in nato še pojedli. Ob poslušanju v živo improviziranega jazza. In brez moraliziranja.

Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

lepo spisano.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness