Problemi Angelike Mlinar v mentalno ograjeni državi

Predsednik manjšinske vlade Marjan Šarec, ki v državnem zboru nima poslanske večine, je predsednika državnega zbora in koalicijskega sodruga Dejana Židana obvestil, da se kljub temu, da Slovenko z avstrijske Koroške Angeliko Mlinar kot ustrezno kandidatko za ministrico brez resorja, odgovorno za razvoj, strateške projekte in kohezijsko politiko, na zaslišanjih nista podprla parlamentarna odbora za gospodarstvo in evropske zadeve, odpoveduje svoji premierski pravici predlagati drugega kandidata za ministra področja, na katerem država izrazito šepa, saj je črpanje kohezijskih sredstev počasno in neučinkovito. Premier Šarec tako očitno deli mnenje, ki so ga pisno sporočili iz stranke Alenke Bratušek, da njihova kandidatka, ki je v ponedeljek v imenu nacionalnega interesa po odločitvi vlade pridobila tudi slovensko državljanstvo, ne da bi se ji bilo treba odreči avstrijskemu, še lahko dobi podporo na jutrišnji plenarni seji v državnem zboru, toda vse bolj se zdi, da gre za račun brez krčmarja, saj je podporo Mlinar že vnaprej odpovedala tudi opozicijska Slovenska nacionalna stranka, običajni joker Šarčeve koalicije in vlade za državnozborsko večino po razhodu s poslansko skupino in glasovi poslancev Levice.

Čeprav se je večurno zaslišanje na odborih državnega zbora včeraj vrtelo predvsem okoli avstrijskega in po novem še slovenskega državljanstva, glavni problem Angelike Mlinar, kandidatke za četrtega ministra za kohezijo na predlog Stranke Alenke Bratušek, ni v tem, da je bila rojena na Koroškem, saj je nenazadnje bil v državi Italiji rojen in tam na Nabrežini pri Trstu še naprej tudi živi predprejšnji minister za kohezijo na predlog SAB Marko Bandelli, pa se zaradi tega v državnem zboru, kot je nenazadnje celo sam ugotavljal, ni prav nihče pretirano razburjal. Res sicer je, da ima generalni sekretar SAB Jernej Pavlič povsem prav, ko trdi, da bi si Mlinar zaslužila podporo državnoborskih odborov za evropske zadeve in gospodarstvo, saj da je zaslišanji opravila odlično, celo veliko bolje od nekaterih, ki so že bili ministri, med njimi gotovo od prav tako na predlog Stranke Alenke Bratušek v vlado Marjana Šarca v državnem zboru izvoljenega Marka Bandellija.

Toda Marko Bandelli je minister brez resorja, odgovoren za razvoj, strateške projekte in kohezijsko politiko, vsaj za kratek čas postal z enotno podporo koalicije in vseh poslancev Levice, kar je bila več kot udobna državnozborska večina. Temu seveda ni bilo tako, ker bi bil v danih okoliščinah prav Bandelli najbolj sposoben kader za spopad z zaostanki črpanja kohezijskih sredstev in prenove informacijskega sistema, pač pa je šlo za poltično kupčijo takrat še svežega sporazuma o pridruženem partnerstvu z Levico, v okviru katerega je nenazadnje minister za Slovence po svetu, tudi zamejce in s tem vse bolj nesojeno ministrico Angeliko Mlinar, postal Peter Jožef Česnik, ki je preživel 38 let v Avstraliji, na njegovo mesto v državni zbor pa se je prebila sedanja vodja poslanske skupine SAB, Maša Kociper.

Glavni problem Angelike Mlinar tudi ni v tem, da je na zaslišanju pozabila omeniti slovensko deželo Koroško in da se ni osebno prišla predstaviti še na poslansko skupino SNS, kar naj bi bil poglaviten razlog, da so ji podporo užaljeno odrekli tudi Zmago Jelinčič in preostali trije poslanci SNS, saj je Zmago Jelinčič ob tem, ko je obelodanil, da Mlinar njihove podpore nima, Marjanu Šarcu v brk navrgel, da SNS ni v koaliciji in da, ko se bodo v koaliciji naučili, kako se v parlamentarni demokraciji obnaša in deluje, bodo potem morda tudi kaj podprli. SNS, ki je najbolj zaslužna, da je manjšinski koaliciji in vladi Marjana Šarca uspelo pod zakonodajno streho spraviti proračuna države za prihodnji dve leti, s tem pravzaprav zgolj sporoča, da njena podpora ni samoumevna in da se bo cena zanjo določala vsakič sproti.

Ker je jutri na plenarnem zasedanju ne namerava enotno podpreti niti štiričlanska poslanska skupina sicer koalicijske Demokratične stranke upokojencev Slovenije, v kateri je ta čas pač vse podrejeno prizadevanjem za ponovno izvolitev predsednika Karla Erjavca, je prvi pravi problem Angelike Mlinar, da jo za kandidatko za ministrico za kohezijo predlaga prav Stranka Alenke Bratušek, ki se v zadnjih nekaj letih izrazito profilira kot stranka, ki pobira glasove v istem volilnem bazenu 600.000 slovenskih upokojencev kot DeSUS. Karlu Erjavcu bi pač prišlo prav, če bi SAB in Alenki Bratušek s kandidaturo Angelike Mlinar spodletelo. Drugi njen problem in s tem gre prisluhniti tudi kritikam njene politične neizkušenosti na Slovenskem, z vsemi žavbami namazanem in zato spolzkem političnem parketu, da je kandidatka za ministrico koalicije in vlade, ki je ta čas v domačem državnem zboru pač brez državnozborske večine, saj jo imajo v rokah opozicijske SDS, Nova Slovenija, SNS in Levica. To sicer nekaj pove tudi o veščini vladanja, ki jo vsaj v tem primeru pač ne premore predsednik vlade in koalicije Marjan Šarec, saj bo nepotrditev Angelike Mlinar pač prvi žebelj v krsti njegove koalicije in vlade. Toda tako to gre. Pustimo se presenetiti, toda vse bolj se zdi, da bo od jutrišnje plenarne seje državnega zbora še največji problem Angelike Mlinar to, kaj naj zdaj s tem slovenskim državljanstvom, saj ji je menda le samo po sebi postalo jasno, da v tako mentalno ograjeni državi pač nima kaj početi.