Harari: Sapiens

Harari: Sapiens

Recenzija izdelka
25. 2. 2020 - 14.00

“Namišljena resničnost je v nasprotju z lažmi nekaj, v kar vsi verjamejo. Dokler se skupna vera ohranja, ima namišljena resničnost v svetu določen vpliv.”

V namišljeno resničnost sodi tudi Kratka zgodovina človeštva, ki jo je sestavil izraelski vojaški zgodovinar Yuval Noah Harari v knjigi Sapiens. V izvirniku je knjiga izšla leta 2011 v hebrejščini, slovenski prevod smo dobili leta 2017 pri založbi Mladinska knjiga. Iz angleškega prevoda je knjigo prevedla Polona Mertelj. 

Zamisel za knjigo je Harari dobil v času, ko je prevzel predavanja pri predmetu Uvod v zgodovino sveta na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu. V letu dni razložiti zgodovino človeštva je kar zahtevna naloga. 

Kratka zgodovina človeštva je nesmiseln projekt. Ni ga mogoče izvesti strokovno in kvalitetno ter dostopnega najširšemu ali nepoučenemu bralstvu, ne da bi pisec pripovedoval zgodbe. Ravno te zgodbe pa so Hararijeve študente in študentke tako privlačile, da so svoje zapiske in skripto, ki jo je pripravil mladi profesor, začeli razširjati po kampusu. Ko je Harari ugotovil, kako priljubljen je njegov predmet, je hitro pomislil, da se morda v tem skriva uspeh. S podporo njegovega moža je tako nastala knjiga Sapiens, ki je Hararija popeljala do slave. 

Harari je v svoji Kratki zgodovini človeštva senzacionalističen, dvoumen in netočen. Tako oblikuje mit o nastanku človeštva na podlagi peščice izbranih znanstvenih dognanj. Knjiga je sestavljena iz treh delov - po Harariju ključnih velikih korakov v človeški zgodovini. Prvi korak naj bi se zgodil pred 70 tisoč leti s kognitivno revolucijo, sledila je kmetijska revolucija pred 12 tisoč leti in nazadnje še znanstvena revolucija pred 500 leti. 

Dvoumnost besedila lahko najbolje vidimo na nekaterih primerih. Harari najprej nameni nekaj strani razlagi, kako naj bi nas udomačila pšenica, potem v enem odstavku to tezo zavrže, češ da je videti, da bi bil takšen začetek kmetijske revolucije po njegovem zmota. Ampak ne skrbite, obstaja druga razlaga: po njej naj bi ljudje gradili templje, se tam naselili in nato za preživetje sejali pšenico. V nadaljevanju knjige Harari še enkrat, da se ne bi postavil na eno stran ali jo podkrepil z do danes znanimi dejstvi, uporabi kar obe razlagi v eni povedi in tako spet postane dvoumen. Čeprav je že sam pred tem zgodbo o tem, kako naj bi nas udomačila pšenica, označil za “butasto”.  

Harari je tudi prepričan, da se spreminja samo človeška kultura, medtem ko naj bi bila DNK in z njim povezana človeška biologija nespremenljiva in neprilagodljiva. To ne more biti dlje od resnice. V knjigi pogosto predstavlja dedno informacijo in informacijo iz okolja kot nepovezljivi. A v resnici smo ljudje tako biološka kot kulturna bitja. 

Primer, ki ga je Harari spregledal in ki ovrže navedeni trditvi, je laktaza. Če prebavljate mleko kot odrasli, je to posledica mutacij, ki so jih pridobili vaši predniki in prednice pred manj kot deset tisoč leti. Te mutacije so privedle do ohranitve encima za razgradnjo laktoze v mlečnih izdelkih, tudi ko odrastemo. Naj še dodam, da te mutacije niso prisotne le pri Evropejkah in Evropejcih, pač pa jih najdemo tudi pri nekaterih drugih populacijah, ki v prehrani odraslih redno uporabljajo mlečne izdelke. 

Harari spretno vodi razmišljanje bralke ali bralca z nešteto retoričnimi vprašanji.

“Toda ali so bili orehi za lovce in nabiralce poslastica ali osnovno živilo? So verjeli, da orehova drevesa naseljujejo duhovi? So se jim zdeli orehovi listi lepi? Če je mlad lovec in nabiralec hotel odpeljati mlado lovko in nabiralko na romantičen kraj, ali je bila senca pod orehovim drevesom dovolj?”

Na tovrstna vprašanja avtor bodisi ne odgovori bodisi odgovori dvoumno. S tem se zavaruje, da nekaterim bralcem in bralkam ponuja občutek, da dokončnega odgovora ne poznamo. 

Prav zaradi teh dvoumnosti spravlja v nejevoljo znanstvenice in znanstvenike različnih področij, saj na račun senzacionalizma obuja že davno ovržene trditve in ne predstavi dovolj nedvoumno tistih, ki trenutno veljajo kot najbolj verjetne. Tako predstavi teorijo o evoluciji jezika, ki naj bi bil namenjen opravljanju, izpusti pa mnogo drugih razlag. Teorija izhaja iz knjige britanskega psihologa in primatologa Robina Dunbarja, ki je v eni izmed svojih knjig povezoval jezik in s tem opravljanje pri ljudeh z negovanjem med različnimi osebki skupine opic gelad. 

Evolucijskega psihologa Robina Dunbarja, ki je Harariju očitno  zelo pri srcu, uporabi tudi pri tem, ko navaja, kako velike naj bi bile “po naravi” skupine ljudi. Številka 150 izhaja iz Dunbarjevega raziskovalnega dela, ko je ta na podlagi primerjave meritev velikosti skorje velikih možganov drugih primatov in velikosti njihovih socialnih skupin sklepal o velikosti človeških skupin. Potem je to dognanje preveril v Veliki Britaniji s preštevanjem števila poslanih novoletnih voščilnic na gospodinjstvo.

Ni jasno, zakaj to knjigo uvrščajo med poljudnoznanstveno literaturo. Harari namreč v samem besedilu ne omenja avtorjev in avtoric izvirnih raziskav. Na koncu knjige nas sicer pričaka seznam literature, ki nikakor ni izčrpen, še posebej, če imamo v mislih, da je avtor želel predstaviti zgodovino človeštva. Navsezadnje v knjigi najdemo tudi “pristne” dialoge naših prednikov iz prazgodovine. Pogovori ljudi, ki so naseljevali zemljo pred nekaj deset tisoč leti, so pač lahko zgolj fikcija. 

Harari se skozi celotno knjigo opira le na peščico raziskovalk in raziskovalcev različnih področij, ki jih navaja v končnem seznamu virov. Zdi se, da izbira vire, ki potrjujejo njegova predhodna prepričanja. Niti ne pojasni podrobnega konteksta določenih podatkov in teorij, ki jih navaja. Jasno je, da je na kratko predstaviti zgodovino človeštva težek oreh, in Sapiens, čeprav morda fino počitniško branje, ni knjiga, ki bi dobro predstavila katerokoli znanstveno področje, iz katerega Harari na zelo selektiven način črpa v knjigi. Je pač le poskus in nabor določenih izbranih virov, ki so zapakirani v pravljični format. Pa saj je vseeno, po Harariju tako ali tako vse, kar ni materialno in stvarno, sodi v namišljeno resničnost!

Na koncu naj se obregnemo še ob slovenski prevod in omenimo, da je Harari gej in da bi bilo prav, da bi angleški termin spouse prevedli vsaj kot zakonec, če že ne kot mož. Tako je v slovenskem prevodu poleg fiktivne zgodovine človeštva nastopila tudi fiktivna pisateljeva žena.

Na Sapienship je za nekaj dni skočila Zarja. 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odlična recenzija! Edino kaj bi spremenil je, trditev, da je to knjiga zgodovine. Ni. To je delo antropologije, kako dobra antropologija pa je ne vem. Zgodovina ni, ali pa izjemno slaba.

Hvala za komentar. Knjigo sem uvrstila v področje zgodovine, ker je Harari vojaški zgodovinar pa še podnaslov nosi Kratka zgodovina človeštva. Se strinjam, da gre za slabo zgodovino in tudi slabo antropologijo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness