RAZŠIRJAMO OBZORJA: GOLLIWOG

RAZŠIRJAMO OBZORJA: GOLLIWOG

Oddaja
21. 3. 2020 - 13.00

»Jaz pa sem želela veliko čokolado, jaz pa sem želela ... Mil-ko. :)«

Še preden se zares posvetimo domači skupini Golliwog, si bomo dovolili postaviti kako laično vprašanje ali dve o kontekstu panka na spektru subkultur. Bi lahk rekli, da je pank mrtev? V trenutni novi postfazi je to vprašanje danes enako aktualno kot leta 1981, ko so The Exploited odgovorili na prvi postpank val. V postgreendayevskem obdobju sta se množično atraktivna podžanra v smeri rockabilly estetike in skaja očitno izpela, o čimer morda priča tudi ukinitev RŠ-eve oddaje Skabinet. Po new wavu in Marleyevih koncertih na britanskem otočju je tudi ostra vizualna podoba panksov počasi zbledela iz vsakdanjega uličnega življenja, lahko pa bi cinično dodali, da danes še odsekanega pozdrava Oi! ne slišimo več. Stari panksi so po razpadu socialističnih republik postali biznismeni, in nič čudnega ni, da ima tisto obdobje - kot to zdaj - razočaran postpankovski prizven. Mogoče lahko v tej liniji razumemo tudi, zakaj se je sploh v Sloveniji ohranil le odmik proti metalu oziroma natančneje hardcoru, ki ga še vedno veselo preigravajo denimo Slund, Human Host Body ali Glista. 

V hardcorovske vode so v kasnejših letih kariere pogumno zabredli tudi Golliwog, ribniška pank-rock skupina, ki jo vodita basist Matej in kitaristka Saša, ki se izmenjujeta in dopolnjujeta tudi na vokalih, podpirata pa ju Rok in Vid na bobnih ter kitari. Njihova prva izdaja, ki krasi našo fonoteko, pa bo v današnji oddaji žarišče razmišljanja o izraznosti naivnega panka, če mu smemo tako reči. Tudi Golliwog so se - podobno kot Feedback v istem času - po svoje spoprijeli z najstniškimi ter otroškimi temami in preden rečemo kaj o ribniškem žmohtu, moramo kot nosilno kvaliteto tokratne oddaje izpostaviti direktnost in iskrenost besedil, ki pa hkrati niso na prvo žogo. Vrlino takšnega pisanja tekstov bi danes našli denimo pri kaki Niki Lovekovski ali pri Žigi Aljažu oziroma njegovem burazu Jakhlu. Obenem številni srednješolski bendi na Špilligi dokazujejo, da jim je pank kot izrazno sredstvo še kako blizu. Zvočno ukalupljenost lahko hitro zavržemo, češ, saj jo bodo že prerasli - in tudi Golliwog so jo -, sporočilo pa bo očitno vedno aktualno, zato bo pank kljub svoji trenutni navidezni preživetosti vselej ostajal gradnik nekonvencionalnega do-it-yourself ustvarjanja. 

Če je njegov osnovni motiv zares upor, je pank nastajanje, sila rasti. Je Nietzschejevo dete na koncu metamorfoze duha. S tem obenem pojasnimo njegovo nestalnost, pa tudi stavek ene izmed naših recenzij nastopa skupine Golliwog iz lanskega leta: »Vse skupaj je sčasoma morda začelo zveneti enolično in tudi dvorana se je rahlo spraznila, a Golliwog to ni ustavilo.« Nastajanju je v realnosti trajanje načrtno omejeno, sicer postane dolgočasno ali celo nevzdržno, lahko pa je vsaj za trenutek zares iskreno. Današnja oddaja bo zato osmislila le kratek košček Golliwogovske zgodovine, ki se ga še sami malodane sramujejo. 

Po samonaslovljeni izdaji s črnobelo risbo ženskega akta za naslovnico so Ribničani ob prelomu tisočletja izdali ploščo Shake, Rattle and Rock, leta 2001 nato Gandhi Fans Against Gun Defence, leta 2006 More Than Meets D.I.Y. in leta 2010 Plague Allegiance. Pojavili so se na številnih kompilacijah in koncertih po Sloveniji, posneli celo nekaj soundtrackov, prej omenjeni recenzirani nastop pa se je odvil lanskega junija v Gromki. Golliwog v svoji anti-everything drži ne dajejo intervjujev, saj so s svojo glasbo dovolj odmevni tudi po svetu. Sicer pa o prvi samonaslovljeni izdaji po enaindvajsetih letih verjetno tudi nimajo več kaj za povedat. A zgodovinska distanca nam dovoljuje lažje razbrati vse njihove vplive in morda celo bolje razumeti, kako so s svojim zgodnjim delom prerasli sami sebe.

---- album Gollliwog v celoti ----

Za začetek se zdaj obesimo na goloto vokala, ki se je brez reverba takole bohotil v ospredju celotne plošče. Ta skladbe naredi še toliko bolj iskrene, ostre in verjetno od tu izhajajo pomisleki o zrelosti besedil, ki so v podlago vpeta ravno obratno kot na primer v izrazu zasedbe Futurski, in ki zanalašč zasijejo v vsej svoji nerodnosti. Povsem zadovoljive basovske in kitarske pasaže naredijo komade več kot poslušljive, če pa se obregnemo ob bobnanje, se zdi, da s svojim cepetavim accelerandom lepo izraža mladostniški nemir. Tresenje z nogo med poukom matematike torej spremlja zbran glas, ki nam razodene motive vsakdanjika. Prva skladba z naslovom Galapaška želva govori o nedolžni zaljubljenosti na zelo podoben način kot Feedbackov komad Jaz in ti. In podobnosti z ostalimi sodobniki je še veliko, pa ne da bi to kakorkoli spodkopavalo tisto, kar so Golliwog s tem kratkim albumom želeli povedati. »Nočem domov, nočem nazaj, hočem ostati tu, ne nočem več drugam.« Refren druge skladbe Turtl opisuje ravno nasprotno občutje kot Nirvana v skladbi Silver, ta primerjava pa še najbolje ponazarja zasuk od želje po stalnosti k želji po odkrivanju v obdobju odraščanja vsakega posameznika. Skladba Turtl ustvari kontekst, v katerem lahko enostavne besede učinkovito delujejo s predvidljivimi rimami. Tudi ponavljanje rahlo predrugačenih fraz nam daje občutek naglice, v kateri je ves čas prisoten element nastajanja - kot da se je ob burnem občutju, polnem adrenalina, težko zares pravilno izraziti, zaradi česar vedno čakamo na naslednji verz. 

V skladbi Makaronflajš Golliwog prešaltajo v angleščino in uporabijo cinični trik zaigranega navdušenja. Komad Story nam spet postreže s prikupno ljubezensko zgodbo, v katero vokalistka Saša vpelje nenavadno dekle, ki se je zaljubilo v običajnega fanta. Protagonistka plošče je torej nejevoljna punca, ki je včasih brezbrižna, včasih jezna, predvsem pa ostra in direktna. Brez leporečja se spopada z vsakdanjo bedo in lepoto ter pripoveduje svojo zgodbo o tihem uporu. 

Sledita komada Futuricionisti in Plamas - Professional Deformation, ki - še vedno v angleščini - tudi nakazujeta smer, v katero se je bend podal kasneje. Professional Deformation s svojim butičnim izrazom celo precej štrli s celote plošče. Ljubezenska zgodba je v tem primeru izrazito družbenokritična in verjetno bolj neposredna kot ostale variacije do tega trenutka. Nerodna izgovorjava nekaterih stavkov pa verjetno le doda k vzdušju nebrzdanega ustvarjanja, ki pristoji žanru te muzike. 

Sedma skladba z naslovom Želva izstopa zaradi svoje navihane zgodbe o Rdeči kapici. Rdeča kapica ustreli volka in se boji, da jo bodo dali zaprt. Na tej točki Golliwog zopet vlečejo iz otroške motivike in iz nje naredijo neoprijemljiv stejtment, ki je zgodba brez konca. Razlage skladb vedno puščajo odprte in se le navihano rogajo avtoriteti. V komadih Shoes in Saturday nam je sporočeno predvsem naj zavračamo pričakovanj potrošniške družbe, zaključni Elektroradiator pa deluje kot sklepni posmeh materializmu, ko se po ravnodušnem naštevanju vseh igrač, ki jih je naša protagonistka dobila za rojstni dan, konča z verzom »Jaz hočem veliko čokolado, jaz hočem … Milko«. Kljub temu, da bi to lahko povezali s samim imenom Golliwog, torej lutko, ki predstavlja zahodnjaško popačen črnski lik, se zdi da bend konec še zadnjič pusti odprt. 

S podobno držo so Golliwog nastopili tudi na naslednji plošči Shake, Rattle and Rock leta 2000, s katero so sprejeli dokončno odločitev, da bodo pesmi pisali le še v angleščini. S tem so se odmaknili od domače pankrske tradicije, a takšne menjave jezika seveda ne opazimo le pri tem bendu iz časa poznih devetdesetih in zgodnjih dvatisočih, angleščina je kot novo izrazno sredstvo prevzela veliko zasedb v nišnih žanrih. To je bila posledica predvsem novih političnih sprememb. Na tej točki pa naj omenimo tudi, da so točno pred dvajsetimi leti v Ljubljani nastopili Rage Against the Machine, v letih pred njimi pa Green Day in Nirvana. Sporočila benda Golliwog so posledično postajala globalna. Odhod iz domačega naročja je očiten predvsem na Gandhi Fans Against Gun Defence, kasnejše plošče pa so zaznamovale primerjave s kalifornijskimi hardcore pankerji NOFX. Ker emo danes tako očitno spada k trepu in ne več k panku, pa tudi ker se je globalna politika od takrat že močno prelevila, bomo te izdaje prihranili za kdaj drugič.

Golliwog so tudi po plošči Shake, Rattle and Rock na svoj način ostali zvesti tradiciji prvinskega panka, kljub temu da so se v tistem obdobju mnogi panksi na tak ali drugačen način prilagodili turbokapitalizmu. To lahko razumemo kot izdajo gibanja, kot marketinško potezo ljudi, ki panka nikoli niso zares razumeli. Z vidika mlajših generacij pa to lahko razumemo tudi kot edini način obstanka v lokalnem okolju, ki nam vse bolj govori, da naj se pač sprijaznimo s situacijo doma ali pa gremo drugam. Seveda je bolj prepoznaven pank še vedno lahko pozerski, kar - kljub izjemni energiji - dokazujejo denimo otočani Idles

Vzemimo za primer zakotno avstrijsko mesto Innsbruck, v katerem za enega izmed najbolj živih klubov velja prav P.M.K., ki so ga ustanovili in ga še vedno vodijo panksi ter kamor privabljajo britanske pank bende z velikim fuck you vsemu. Res se je v zadnjih letih klub skomercializiral, a v majhnem mestu, ki praznuje dan nakupovanja in ima mestno hišo v šoping centru, je to še najmanj grozno. Onkraj glasbe je ohranjanje antifašističnih nazorov še vedno del močne subkulture v vzhodni Nemčiji, kjer se je v nekaterih predelih čas ustavil v sredini osemdesetih. Pank je torej globalno preživet, kar pa ne pomeni, da s svojo preprosto formo ni za vselej osvojil določenih lokalnih skupnosti. Njegov kulturni oziroma glasbeni pomen pa je v tej smeri večkrat spregledan in pozabljen.

 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kulten bend, vreden obravnave. Bravo, glasbeni urednik!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness