»Hic Janša, hic salta!«

»Hic Janša, hic salta!«

Oddaja
Anonymous
3. 4. 2020 - 18.00

Dokler ni v razpoloženje v Sloveniji in tudi drugje po planetu kakor vroč nož v maslo zarezala oddaljena grožnja nekakšnega »kitajskega virusa«, ki je ekspresno prodrla v našo najintimnejšo neposrednost, je tukajšnjo politično razpravo obvladovalo vprašanje krivde. Kdo je kriv za tretjo vlado Janeza Janše? Marjan Šarec, prejšnji predsednik vlade, s svojim odstopom in zmotno kalkulacijo, da bo ta privedel do predčasnih volitev in okrepljenega mandata LMŠ? Prejšnji in tudi trenutni koalicijski partnerici SMC in DeSUS, ki sta v prikladnem trenutku opustili svoje načelno protijanševstvo ter namesto njega posvojili »odprtost, dialog in sodelovanje«, kot je Zdravko Počivalšek opisal svoj značaj in prakso? Ali pa je to morda Levica, ki je, sicer ne brez številnih dobrih razlogov, odrekla podporo Šarčevi vladi in s tem ranila, morda celo usodno, politični eksperiment posnemanja »portugalskega scenarija«? Razprava se je na površini marsikomu zdela omejena na raven otroškega pričkanja o tem, kdo je pravzaprav prevrnil babičino vazo. A v resnici je razodevala same temelje našega političnega prostora. Ni namreč toliko problematizirala dejstva, da je padla prejšnja, neka, katerakoli vlada, kar je v parlamentarnih demokracijah povsem vsakdanji pojav, ampak da se je namesto nje dvignila nova, specifična, Janševa vlada.

SARS-CoV-2 ali novi koronavirus, kot je razlog za splošno karanteno znan širše, je suspendiral družbeno in gospodarsko, ne pa tudi političnega življenja. Zdi se celo, da smo se v obdobju hitrih spletnih povezav in preobilice prostega časa spolitizirali prav vsi, še tisti, ki smo družabna omrežja doslej uporabljali zgolj za deljenje kuharskih receptov in sledenje mladostnim ljubeznim. Prav ta množica spolitiziranih, četudi izoliranih posameznikov pa je v prvem tednu karantene, ki je bil hkrati prvi teden Janševe vlade, pomagala, da sta se liberalno in tudi bolj socialdemokratsko krilo slovenske politike še jasneje skrčila na svoj bazični refleks: na liberalno protijanševstvo. Aplikacije za Facebook, na primer, takrat nismo mogli niti zagnati, ne da bi nas zasula z napovedmi vojaškega puča in skorajšnjega totalitarizma. A v drugem tednu karantene in torej tudi vlade, ko je postalo jasno, da ta po ostrini ukrepov zaostaja za ukrepi mnogih zahodnejših držav, lotila pa se bo tudi gospodarske in socialne krize, ki se z vsakim dodatnim dnem epidemije zgolj še poglablja, se je protijanševski refleks zapletel v zanimivo in skoraj zabavno protislovje. Kako naj namreč razloži ta prepad med večinsko razumnostjo in primerjalno zmernostjo vladnih ukrepov ter agresivnim uvajanjem orbanovstva, ki ga je s tolikšno gotovostjo napovedoval?

Najbolj komičen in hkrati poveden odgovor na to vprašanje zaslug so verjetno podali najvidnejši obrazi Levice. Če so vladni ukrepi razumni in v korist prebivalstva, so nam objasnili, zasluge pripadajo njim, drugim opozicijskim strankam, pa tudi »vsesplošnemu ljudskemu odzivu«, do katerega naj bi prišlo v ključnih prvih dneh po nastopu vlade. Kdo in kako naj bi ta odziv sploh proizvedel, je ostalo neodgovorjeno, a z izpeljavo in nekaj špekuliranja lahko sklepamo, da je razlika med Slovenijo in Madžarsko v količini razvnetih izpadov na družabnih omrežjih. Takšna radikalna odsotnost samorefleksije in trezne analize ter popreproščena delitev političnega prostora na partizane in domobrance, na kavboje in indijance, na dobre in zle, torej na potencialne koalicijske partnerje v levosredinski vladi in Janševe kolaborante so ključne sestavine liberalnega protijanševstva. Prav slednji je glavni krivec, zakaj se naš politični prostor ne razvija, temveč že skoraj trideset let ne glede na vse vmesne menjave političnih strank in njihovih obrazov vztraja v hibernaciji očitno neskončne tranzicije. S tem, ko se ne zmore izviti samemu sebi, pa bo morda prav on sam končno zmago podaril tistemu, na katerega se tako krčevito osredinja, in nas v najslabšem primeru tudi dejansko pahnil v orbanovski režim z janševskimi značilnostmi.

Janez Janša kot politična figura, pa tudi kot ime političnega stališča, seveda ni problematičen zgolj zaradi obsesije liberalnega protijanševstva z njim. Podobno daleč od neproblematičnosti so ukrepi, ki jih njegova vlada uveljavlja. Kar liberalnemu protijanševstvu v vseh njegovih odtenkih očitamo, tako ni njegova izbira politične tarče, temveč to, da svoj obstoj utemeljuje predvsem ali skoraj izključno s tem, da ni Janez Janša. Slovenski politični prostor lahko zato namesto z delitvijo na socializem, liberalizem in konservativizem ali na levico in desnico, torej s koncepti, ki jih poznamo že od francoske revolucije, natančneje mislimo z geometričnimi kategorijami, konkretno z razdaljo. Naj ponazorimo s pomožno metaforo: Levica in NSi sta od Janše sicer različno oddaljena, vendar se oba vrtita okrog istega sonca. Da se mu NSi ne bi preveč približal in se ponovno opekel, se mora držati ustrezne oddaljenosti, nikakor pa ne prevelike, ker bi z odvzemom svetlobe utegnil vznemiriti svoje volivce. Levica pa je skrajni rob tega osončja, njegov »moralni korektiv« in oporna točka, s katero lahko drugi akterji vsakokrat določijo, kje natančno leži sredinska elipsa. A noben od njiju razmerij v osončju ne ogroža, kvečjemu jih potrjuje, in oba bi se morala brez gravitacijskega privlaka njegovega središča v nastali vesoljni praznini umestiti na novo.

Za uporabo postanih političnih metafor se poslušalcu ali kasnejšemu bralcu iskreno opravičujemo. Vendar metafore s tem, ko politične ideologije strukturirajo in organizirajo, v politiki igrajo pomembno vlogo. Liberalno protijanševstvo je takšna ideologija. To je pomembno opažanje, še pomembneje pa je ugotoviti, čigava ideologija je in kakšno funkcijo opravlja. Pri prvi nalogi nam, morda nekoliko presenetljivo, utegne pomagati osnutek analize, ki ga je predstavil Gregor Virant v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo: »Protijanševsko razpoloženje je zmes strahu pred izgubo rent in privilegijev ter iskrenega nelagodja ob Janševem političnem stilu in bremenih v njegovem nahrbtniku. Če bo zmogel dovolj modrosti, bo ignoriral prvo vrsto kritik in se zamislil ob drugi ter potegnil določene nauke za prihodnje ravnanje. Druga skupina kritikov lahko sčasoma spremeni mnenje.« Skratka, Virant ločuje med interesnimi skupinami, ki jih Janša neposredno ogroža, in med vsemi ostalimi, ki jih odbija predvsem s svojim delovanjem. Ta ugotovitev se nam zdi pravilna in je relevantna tudi za razumevanje trenutne situacije. Prvi, okličimo jih za družbeno bazo liberalnega protijanševstva, bi se aktivirali v vsakem primeru. Druge pa, kakor nekdaj »vstajniško gibanje«, predramljajo krizne razmere in odzivanje Janševe vlade nanje.

Liberalno protijanševstvo je kolektiven ideološki izraz, ali vsaj eden od njih, družbenih skupin, katerih materialni in simbolni status je odvisen od tega, kdo obvladuje vzvode državne oblasti. V grobem jih lahko umestimo v razred »novega malomeščanstva«, ki obsega vrhove javnega sektorja in državnega gospodarstva, sodstva in odvetništva, akademije in nevladništva, medijev in kulture. Skoncentrirane so v urbanih središčih, najbolj pa seveda v Ljubljani. Okrepile so se na račun predmodernih družbenih odnosov, vendar ne opuščajo tudi njihovih praks. V sistemu domnevne meritokracije, na primer, njihovi člani s pripadnostjo dovolj močnemu družinskemu ali interesnemu klanu manevrirajo z najelegantnejšo lahkotnostjo. Čeprav so v trenutkih ogroženosti razmeroma enotne, po praksah pa skoraj nerazločljive, to ne pomeni, da ena drugi ne konkurirajo. Opazimo lahko celo, da ima celota njihovih odnosov obliko trga, da skupaj tvorijo kartel, valuta, v kateri trgujejo, pa so posli, ugled in položaji. Nekatere se morda menjajo in njihova medsebojna razmerja spreminjajo, vseeno pa so dovolj razumne, da prepoznajo skupen interes in tudi skupnega nasprotnika. In nihče jim ne predstavlja večje nevarnosti od tistega, ki je sam po sebi dovolj močan, da lahko na trgu, kjer tekmujejo in sodelujejo, dokončno prevlada in jih z njega za vselej izrine.

Naj poudarimo, da »trg« tukaj ne nastopa v vlogi metafore. Odnosi v družbeni bazi liberalnega protijanševstva se kot tržni ne prikazujejo, ampak to tudi so. Politologa Peter Mair in Stephen S. Katz sta to utemeljila s tezo o »kartelnih strankah«, odsvojenih članstvu in volivcem ter stopljenih z državnim aparatom. Njuna argumentacija, podkrepljena z empiričnimi raziskavami, je po implikacijah pomembna tudi za razumevanje nižjih ravni delovanja sodobne države in z njo intimneje povezanih podsistemov. Janez Janša in SDS ta kartel ogrožata, ker ga želita ter sta ga morda tudi dejansko zmožna in pripravljena premagati. V tej luči lahko razumemo tudi njuno večno zahtevo po uvedbi večinskega volilnega sistema. A ukinitev kartela še ni ukinitev trga, ki ga ta zaseda. Janševstvo, če ga končno depersonaliziramo, je kot politični projekt gotovo protiliberalen, ne cilja pa na razgradnjo kapitalističnega gospodarstva ali njegove države, niti ju ne želi pokloniti delovnemu ljudstvu. Zaradi njegovih političnih ambicij, organizacijske moči in kadrovske širine ga moramo razumeti kot pretendenta na položaj monopolista. Glasnost nasprotne strani, ko je treba braniti »neodvisnost institucij« in »strokovnost kadrovanja«, na primer, pa je manj potrditev njene pokončnosti in bolj pokazatelj, kaj je v tem spopadu pravzaprav ciljni plen.

Ugotovili smo že, koga liberalno protijanševstvo zastopa in tudi zakaj. Ampak katere so tiste njegove strategije, zaradi katerih je že tri desetletja tako izjemno učinkovit? Metafora razdalje izpred nekaj odstavkov nakazuje dva robna scenarija, ki sta se v polpretekli politični zgodovini tudi uresničila. Prvi je ta, da eden od zunanjih političnih planetov iz takšnih ali drugačnih razlogov prestopi mejo sredinske elipse. Primer tovrstnega planeta je SMC, prvotno najbolj izkristalizirana stranka novega malomeščanstva, ki je v boju med njegovimi različnimi frakcijami izgubila, a si je naravno življenjsko dobo podaljšala s po mnenju liberalnega protijanševstva nenačelno, gotovo pa vsaj kravjo kupčijo. Predstava liberalnih medijev in civilne družbe, ki ji je sledila, vključno s pohodom do štabov SMC in tudi DeSUS-a, se je bolj kot na oblikovanje alternative janševstvu osredotočila na kaznovanje svojih pobeglih frakcij. To kaže na dvojnost v liberalnem protijanševstvu. Na eni strani se intenzivno ukvarja s samim sabo, z zagotavljanjem notranje koherentnosti s samodiscipliniranjem. Hkrati pa je usmerjen navzven, proti volivcem, ki se jih v predvolilnem času trudi mobilizirati, v vmesnem obdobju pa jih vzgaja in jim zarisuje meje, za katere naj, oni sami in stranke, za katere volijo, niti ne pomislijo, da bi jih prestopili.

Primer drugega robnega scenarija pa je lahko zgolj eden, namreč Levica. Na svojem začetku, takrat še v podobi volilne koalicije, je bila resnično novum v slovenskem političnem prostoru. Bila je, če še zadnjič pretrpimo to igro metafor, planet, ki želi svojemu soncu ubežati ter ima aspiracije maso povečevati do mere, ko bi bil zmožen ustvariti lastno osončje. Protijanševski kartel se je s tem problemom spopadel na več načinov. Uporabil je vse metode, ki smo jih že opisali, ter strašil pred radikalnostjo, nezrelostjo in neodgovornostjo takratne Združene levice, da bi jo potlačil v okvire svojih praks in interesov, torej v okvire »posla kot običajno«. A za to je moral biti izpolnjen tudi pogoj šibkosti same koalicije in predvsem njenih posameznih delov. Med njimi je bila najmočnejša poslanska skupina, ki je koalicijo uspela nadomestiti s svojim strankarskim podaljškom. Proces stapljanja Levice v kartel pa je potekal tudi drugače, na čisto individualni ravni, z integracijo posameznikov v družbeno bazo liberalnega protijanševstva, skratka z molekularnimi procesi, ki jih je italijanski marksist Antonio Gramsci povzel s konceptom »pasivne revolucije«. Obrazi Levice tako dandanes svarijo pred javnofinančnimi posledicami vladnih ukrepov in že skoraj ritualno ponavljajo, da bodo naslednjič naredili vse, ampak res čisto vse za vstop v levosredinsko vlado.

Takšna razlaga liberalnega protijanševstva in popis nekaterih razsežnosti, v katerih obvladuje naš politični prostor, nas prej odbija, kot pa napeljuje k politični aktivaciji. Vseeno pa lahko iz njiju izpeljemo tudi nekaj usmeritev za delovanje, za drugačno, napredno protijanševstvo. Zametki takšnega delovanja bodo morali najprej postati, zaradi teh in vseh drugih zgodovinskih izkušenj, izjemno sumničavi do parlamentarizma, do njegovega potenciala za emancipacijski preboj. Parlamentarizem ni čisto brez vrednosti, gotovo vsaj propagandne, vendar nas večino časa preusmerja v napore, ki bi bili potrebnejši drugje. Napredno protijanševstvo se bo moralo osredotočiti na tisto, kar njegovega nasprotnika dela za tolikšno politično silo: na njegovo organizacijsko vseprisotnost. Ljudi bo tako moralo začeti nagovarjati ne le v nekaj večjih mestih in preko družabnih omrežij, temveč tudi na deželi in iz oči v oči. Predvsem pa se bo moralo soočiti z liberalnim protijanševstvom, z njegovo ideologijo in družbeno bazo. Ne da bi odbilo vse svoje potencialne zaveznike v tej bazi, ampak da bi prepoznalo tiste resne. Za to pa mora zgolj s prstom pokazati na vse prakse, s katerimi izgubljajo zaupanje delovnega ljudstva in ga potiskajo v objem lažne alternative, in jim, če nam dovolite ščepec neslanosti, postaviti izziv: »Hic Janša, hic salta!«

Komentar je za Krizni štab pripravil Rok Kogej.

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Koliko fensi besed in metafor, da bi povedal nekaj, kar je jasno že vsakomur...

Medtem ko se bo taprava levica v Sloveniji ukvarjala s tem kako nagovoriti ruralne prebivalce (kao) in med meščanskimi "antijanšisti" preštevala "resne" (taprave) zaveznike, si bo JJ podredil MSM in okrepil svoj medijski aparat in sistematično propagando, kar je itak edino kar ima zares vpliv na volivce v 21. stoletju.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness