Generacija krize

Generacija krize

Oddaja
cerby
12. 6. 2020 - 17.00

Po nekajmesečnem spancu evropskega gospodarstva zaradi ukrepov za zajezitev širjenje epidemije je čas za vstajanje. A kaj, ko so številna podjetja in države precej trdno prilepljeni na posteljo proračunskih primanjkljajev in izgub zaradi prenehanja poslovanja. Namesto jutranje kave se tako na ravni Evropske unije pripravljajo paketi finančne pomoči, preko katerih bo celina skušala ublažiti prihajajočo recesijo.

Evropski finančni ministri so na torkovem zasedanju pregledovali načrt za okrevanje gospodarstva Next Generation EU v vrednosti 750 milijard evrov, ki ga je konec maja predlagala Evropska komisija. Slednjega družno podpirata Nemčija in Francija, največji članici po ekonomskem obsegu, razdeljen pa bo na dva dela, enega v vrednosti 500 milijard, drugega pa v vrednosti 250 milijard evrov. Večjega naj bi neposredno porazdelili med države članice glede na njihove potrebe brez zahteve o vrnitvi sredstev, v nasprotju z manjšim delom, ki bi zavzel obliko posojil, pri razdelitvi pa bi upoštevali več dejavnikov. Komentira Lorenzo Codogno, profesor na London School of Economics:

Izjava

Evropska solidarnost na vnovični preizkušnji
 / 27. 3. 2020
Številka 750 milijard se zdi velika, a jo je treba jemati s ščepcem soli. Države bodo do denarja lahko dostopale prek raznih evropskih programov, torej se bodo morale nanje prijaviti in že v tem grmu tiči zajec. Načrt namreč predvideva stoodstotno absorpcijsko razmerje, to je delež sredstev, ki jih država uspe počrpati iz raznoraznih skladov, proti tistim, ki so ji, načeloma, na voljo. V praksi se izkaže, da se to razmerje razlikuje od države do države. V obdobju med letoma 2007 in 2013 je tako Hrvaška načrpala zgolj 48 odstotkov sredstev na razpolago, v Estoniji in na Portugalskem pa so bili med najuspešnejšimi z okoli 95 odstotki. V primeru Slovenije je bil ta odstotek 63 odstotkov za obdobje med letoma 2007 in 2013. Te številke sicer zares ne odražajo uspešnosti pri črpanju, saj se začnejo meriti na začetku sedemletnega obdobja, projekti, ki so iz teh sredstev financirani, pa se lahko začenjajo kasneje, tako da v praksi, kot v primeru Slovenije, odstotek načelom rase skozi leta. Vseeno je problematično kar predpostaviti, da bodo vsi projekti uspešno izvedeni in tako sredstva izplačana.

Zajčja populacija se pregovorno hitro množi, torej ni pričakovati, da bi izmed vseh grmov zajca našli zgolj v enem. V času ostre gospodarske recesije je ključno, kako hitro bo pomoč na voljo. Že sama Komisija namreč pričakuje, do bo do leta 2022 iz 500-milijardnega paketa moč izplačati zgolj četrtino sredstev, slabo polovico pa iz 250-milijardnega paketa. Pri vsem tem predpostavljamo, da do sprejetja načrta sploh pride. Potrditi ga mora namreč vseh 27 držav članic, kjer pa bi lahko prišlo do zapletov. Codogno meni drugače:

Izjava

Kot že rečeno, naj bi se sredstva iz večjega dela paketa razdelila med države brez posebnih pogojev, kar na prvi pogled kaže na to, da se je evropska birokracija vendarle nekaj naučila iz prejšnje krize, ko je po Evropi strašila prikazen trojke. Ime za skupino ustanov, namreč Evropske komisije, Evropske centralne banke, krajše ECB, in Mednarodnega denarnega sklada, v prebivalcih nekaterih držav bržkone vzbudi kurjo polt. V Grčiji jo recimo povezujejo s strogimi programi varčevanja, ki so popolnoma razdejali tamkajšnji javni sektor. V Italiji še vedno veje strah pred zadolževanjem, zato tudi največja stranka Gibanje petih zvezd nasprotuje posojilom iz Evropskega stabilnostnega mehanizma. Na rodni grudi ukrepov sicer nismo občutili v polnem zamahu, je pa strah pred trojko privedel do ustanovitve tako imenovane domače trojke, namreč premierke Alenke Bratušek, finančnega ministra Uroša Čuferja in guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca. Ti so se pri Evropski komisiji zavezali k prodaji številnih državnih podjetij, Slovenija pa je tako ostala brez lastnih bank in letalskega prevoznika, pa še nekaterih drugih firm.

Izjava

Prav zaradi tovrstnih asociacij se v Evropski komisiji na vse pretege trudijo ovreči vsakršne zadržke do predstavljenih ukrepov. Komisar za gospodarstvo Paolo Gentiloni je tako eksplicitno zatrdil, da se za programom ne skrivajo zahteve o privatizaciji ter takšnih in drugačnih reformah bodisi zakonodaje bodisi javnega sektorja.

Ali evroobomčje čaka drugi val dolžniške krize in kako kmetijstvo preživlja krizo
 / 6. 5. 2020
Po drugi strani se je potrebno vprašati, od kod bo ta denar prišel. Pristojnost za tiskanje denarja ima ECB, ne pa Komisija. Slednja načrtuje financiranje paketa prek zadolževanja na trgu, kar pomeni, da bo potrebno te dolgove nekoč vrniti. Čeprav uradnega dogovora ne sme biti, je očitno, da bo paket podprla tudi Evropska centralna banka, ki bo sama kupila obveznice na trgu in s tem poskrbela, da zahtevani donosi ne bodo visoki.  Seveda ne bi bilo smiselno od držav, kot sta recimo Italija in Španija, ki jima je pomoč namenjena v prvi vrsti, nato prek drugih kanalov zahtevati vračilo, temveč raje breme preložiti na ekonomsko uspešnejše države, kot je Nemčija. Kot že rečeno, ta reforme podpira, bolj skeptični pa sta Nizozemska in Avstrija. Skupaj s Švedsko in Dansko je skupina držav sicer znana tudi kot “frugal four” ali skopušna četvorka, nadimek pa so dobile v februarju, ko so družno nasprotovale širjenju evropskega proračuna.

Izjava

Komisija tako načrtuje odplačevanje dolgov prek novih davkov in dajatev, osredotočenih predvsem na zeleno politiko, kot je davek na ogljične izpuste in plastične odpadke. Prav tako naj bi uvedli davek na velika podjetja, kot sta Facebook in Google.

Izjava

Govora je tudi o skupnih obveznicah evroobmočja, ki bi jih izdajala Komisija. Gre sicer za omejeno količino obveznic, kar naj bi države, ki sicer nasprotujejo porazdeljevanju dolgov, nekoliko pomirilo:

Izjava

Prav tako skuša Komisija dvigniti proračunski prag:

Izjava

Poleg negotovosti o sprejetju načrta za obnovo gospodarstvo se vrh Evropske unije sooča še z enim, čeprav precej manjšim izzivom. Zaradi spora s predsednikom vlade je namreč odstopil portugalski finančni minister Mario Centeno. Ta je poleg ministrske funkcije služil tudi kot predsednik evroskupine, to je zbora finančnih ministrov držav članic evroobmočja. Gre za neformalen organ, ki ima kljub temu velik vpliv na odločitve o posojilih državam v težavah, kar je prišlo do izraza v zadnji dolžniški krizi.

Mesto glavnega ideloga evroskupine je takrat zasedal avstrijsko-ameriški ekonomist Thomas Wieser, ki se ga drži sloves neizprosnega zagovornika varčevalnih programov. Kot kaže, je tudi sam reevaluiral svojo nekdanjo pozicijo in priznal, da so bili takratni ukrepi neustrezni. Izpostavil je tudi slabo zastavljeni “fiskalni kompakt”, posodobitve Pakta za stabilnost in razvoj. V sklopu tega programa je recimo Slovenija v ustavo zapisala “zlato pravilo”, ki pravi, da mora biti državni proračun srednjeročno uravnotežen, prav tako pa zaostrila referendumsko zakonodajo. Tako sedaj ni več možno razpisati referenduma o zakonih, ki se nanašajo na davke, državni proračun ali človekove pravice.

Izjava

Kot je pri teh stvareh navada, bo možno učinkovitost ukrepov oziroma njihov polom moč presojati šele za nazaj. Za zdaj kaže, da so se evropski funkcionarji vendarle nekaj naučili iz prejšnje krize. Pomoč je prišla hitro, vprašanje pa je, ali bo tudi zadoščala. Seveda Evropi in navsezadnje celemu svetu preti še ena nevarnost, ki jo prinašajo podnebne spremembe. Po krizi nas tako ne čaka nič drugega kot nova kriza.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness