Janez karantenski Janša 

Janez karantenski Janša 

Mnenje, kolumna ali komentar
jansaaa
27. 10. 2020 - 16.00

Janez Janša – ne princ teme. Janez Janša – kralj brez krone. Vse okrog njega na prvo priložnost prežeči evnuhi pretegovalsko predejo mrežo velikih besed. Kdor drugemu mrežo prede, se sam vanjo ujame. Kdor s kraljem želi se meriti v odzivoklepaštvu, slavo morda že doseči uspe. A pot do prestola ga kriva zapelje v brezno, hitro se znajde na dnu pekla. Za kazen je trdno uklenjen v težke besede, po njihovem smislu poseči nikdar več ne more, za vselej ujet je v jezero strašno ledeno.

Janez Janša vrže kost, parlamentarne, kvaziparlamentarne in neparlamentarne opozicije zagrabijo. Tu ne gre za posamezen predlog, pobudo ali protest, ampak za celoto veriženja velikih besed. Epidemični vsakdan za časa oživljanja kneževine Karantenije kar kliče po Napihovanju. Namesto tega nekaj opomb, bog ne daj za razpravo, le za prežvekovanje doma.

Veriga velikih besed je sestavljena približno tako: »Vladavina  avtoritarna. Njen nosilec  diktator. Njegova vlada  totalitarna. Njegova država  policijska. Državna ideologija  iliberalna. Ampak. Ustava  demokratična.«

Še mnoge so obtožnice vlade in kulta Janeza Janše, a vse imajo skupen problem. Krivdo za vse, kar se pod Alpami zgodi, zvalijo na eno osebo. Seveda nočemo trditi, da je Janša brezmadežen. Ima pa krivda Janše za vse, kar koga žuli pod ritjo, dve pomembni posledici. Prva je sila preprosta. Če je Janša kriv za vse slabo, to pomeni – pa naj se še tako trudijo zatrjevati drugače –, da je zaslužen tudi za vse, kar je dobro. In Janši oboje godi.

Epidemija in demokracija
 / 15. 10. 2020

Druga posledica, ki izhaja iz prve, je nezmožnost upora. Pojme diktatura, avtokracija in totalitarizem, tri vrhove grmad velikih besed, vse opozicije uporabljajo sopomensko, čeprav gre za različne forme oblasti. Njihove elemente v Karanteniji lahko najdemo v različnih nosilcih in praksah, vendar ne zbrane v eni sami osebi. Če bi opozicije to spoznale, zanje tudi Janša ne bi bil več vsemogočen, same pa bi lahko izumile oblike upora, ki bi bile uprte v realna – ne le umišljena – vozlišča oblasti. Sterilnost obstoječega upora izhaja prav iz tega, da opozicije v vsem vidijo izraz volje Janeza Janše. Tako so samoprisiljene v stalno prilagajanje upora tistemu, kar si Janša vsakič znova dejansko ali domnevno izmisli.

Vladni komunikatorji proti spletnim epidemiologom
 / 22. 9. 2020

Med bolj treznimi ocenjevalci je pogosto izpostavljen očitek vladi, da o ukrepih slabo »komunicira z javnostjo«. Očitek ni brez teže, pogojen je z liberalno predstavo demokracije. Demokracija po tej predstavi pomeni čim manjše poseganje države v civilno družbo. K temu sodi zahteva po obstoju zakonodajalne in izvršilne oblasti, ki omogočata, da v tej civilni družbi poteka čim širša javna razprava o pomembnih vprašanjih. In res je, da skuša Janša politični prostor, ki je v predstavniški republiki že po definiciji močno omejen oziroma zožen na parlament, monopolizirati. V svojem križarskem pohodu proti »silam tranzicije« si skuša pridobiti kar se da veliko vzvodov oblasti. Šele na podlagi takih predpostavk lahko Janšo upravičeno imenujemo za diktatorja. Diktatura ali tiranija od antike dalje pomeni oženje političnega področja na eno osebo, diktatorja ali tirana.

Ker diktator poleg zveste straže potrebuje tudi podporo ljudstva, ki bi ga lahko odstranilo, se zadovolji z monopolom v politiki. Ljudi pusti, da v svoji zasebnosti počnejo, kar želijo, dokler ne stopijo na politično prizorišče. Računa na tiho podporo v gospodarsko dejavnost zatopljenih ljudi. Ko Janša marljivo kadruje, ko skuša relativno uspešno diktirati javni diskurz in se spravlja na politično aktivno civilno družbo v obliki nevladnih organizacij, bi težko rekli, da ne ustreza osnovnim obrisom diktatorja. Vprašanje, ki bo moralo tu ostati neodgovorjeno, je, ali se lahko upor opozicij zadovolji zgolj s sklicevanjem na ustavo in liberalnim razumevanjem demokracije ali pa je to razumevanje samo del problema in ne njegova rešitev.

Nov protokol izdajanja karantenskih odločb za tesne stike okuženih in še o koroni
 / 27. 10. 2020

Težava nastane, ker je vlada v razmerah, v katerih nam grozi virus, začela posegati v vsakdanje življenje ljudi in jih več ne pusti pri miru, kakor bi ravnal običajen diktator. A tega vlada ne počne, ker bi šlo za nekakšen skrivni načrt Janše o podreditvi vsakega posameznika. Vlada to počne v imenu medicinske stroke in si od nje tudi, kolikor lahko, sposoja avtoriteto. Določeno mero avtoritete – če uporabimo izraz, ki ga Foucault ne bi – imata namreč danes le še vednost in oblast, ki jo ta proizvaja. Če bi Janša bil avtokrat, mu za poslušnost ljudi pri biopolitičnih ukrepih – ki, kot je očitno treba ponavljati, merijo na celoto populacije in ne na posameznika – ne bi bilo treba uporabljati državne sile sankcije. Zdravnik je ne potrebuje, pa ga vseeno – vsaj večinoma – poslušamo in upoštevamo. Če bi Janša bil avtokrat, bi na glavi nosil krono, saj bi imel absolutno pravico legitimnega poseganja v zasebnost. Tako pa ostaja diktator brez krone in prav to najbolj od vsega ruši zaupanje ljudi v ukrepe, ki jih predlaga v imenu stroke. Ni kriva samo »slaba komunikacija«, saj odnos med vlado in družbo ni enosmeren.

Kaj je narobe z antijanšizmom?
 / 22. 5. 2018

Še manj kot avtokrat je Janša totalitarec. Kar je v epidemiji totalno, je groza ob soočenju z možnostjo smrti, ki sovpada z možnostjo okužbe z virusom. Ali je to sovpadanje upravičeno, naj sodijo drugi. Če bi premier imel avtoriteto, da bi grožnjo ljudem neposredno vcepljal v možgane, potem strah pred virusom ne bi obstajal tam, kjer Janše ni. Potem bi najbolj goreči antijanšisti bili na ta strah imuni. Pa niso.

Totalitarizem, velika, kar prevelika beseda, ne pomeni absolutne oblasti kralja ali drugega suverena, kot to pomeni avtokracija. Differentia specifica totalitarizma je popolna ukinitev razlike med javnostjo in zasebnostjo – če ta sploh še obstaja –, ki se zgodi ob totalnosti grožnje za telo družbe. To, da je vsak človek na cesti, v trgovini, v bloku – in celo v lastnem bivališču – potencialno okužen in s tem sovražnik zdravega telesa družbe, je nastavek totalitarizma. Le nastavek, saj bi morala za dejanski totalitarizem biti celotna struktura oblasti organizirana okrog tega notranjega sovražnika družbe.

Zaradi globalnega medijskega diskurza se skoraj zdi, kakor da na svetu ne bi obstajal noben drug problem kot le virus. A vse dokler ne bomo ljudje drug drugega zaradi gole potencialnosti okužbe ovajali, zapirali ali celo pobijali, bo naša Karantenija ostala republika. Opozicije naj svojih velikih besed ne namenjajo temu, kaj demokracija ni – saj je to vsebinsko prazno vprašanje. Prav tako lahko povzpetneži, ki želijo zasesti premierski stolček, zamolčijo vse svoje velike obljube. Velike besede naj se namenjajo temu, kako spremeniti strukturo oblasti, da bo republika bolj demokratična kot diktatorska; kako določiti novo vlogo parlamentarizmu, ki enkrat večje, drugič manjše diktatorčke sploh omogoča.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

skINTE tega komunista grdega, da ga več ne gledamo
ko odpremo RŠ

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness