Sila kritike nasilja

Sila kritike nasilja

Recenzija izdelka
16. 11. 2020 - 13.30

Ko leta 2020 izide knjiga o moči nenasilja, človek pomisli na najslabše. Mogoče ne ravno na najslabše, a se mu o strategiji individualnega tihega nestrinjanja z družbenim redom letos ne ljubi brati. In mu tudi ni treba, saj je pod naslovom The Force of Nonviolence: An Ethico-Political Bind podpisana Judith Butler. Njeno nenasilje pa ni pasivno osebno prepričanje, temveč družbeno angažiran upor proti legitimaciji sistemskega nasilja, zavzemanje za radikalno družbeno enakost in poziv k doslednemu žalovanju.

Knjiga je pri založbi Verso izšla februarja, kar pomeni, da v problematiko sistemskega nasilja letošnji dogodki s situacijo pandemije na čelu niso vključeni. Svojo misel najbolj znana živeča teoretičarka družbene moči začenja ‒ pri družbeni moči: trenutni definiciji nasilja in nenasilja sta redno reformulirani in poljubni interpretaciji, njuna naloga pa ni jasno definiranje nasilnih dejanj, ampak upravičevanje in ščitenje vrha družbene hierarhije, ki ju postavlja. 

Butler poudari, da lahko zaradi take arbitrarnosti ameriška oblast za nasilje okliče kritiziranje kolonialnega nasilja v Palestini, turška pa za teroristično dejanje označi podpisovanje peticije za mir. Raziskovalni okvir pa zastavi širše od kritike zahodnih varnostnih študij. Zanima jo, zakaj si človek sploh prizadeva za ohranjanje življenj drugih, katera življenja štejejo in pred kom jih je treba zaščititi.

Še preden odgovori na zadana vprašanja, pa s pomočjo dekonstrukcije in psihoanalize poudari škodljivo naravo etosa “ubijaj ali umri” in tako imenovane vojne logike individualizma, ki poudarja samozadostnost in neodvisnost. Pravi, da je nasilje lahko taktično potrebno, da bi na primer spodnesli nasilni režim, a meni, da prehitro postane cilj zase. Z delom Sila nenasilja želi filozofinja prekiniti ta krog z nenasiljem, ki se postavlja po robu biopolitični obliki rasizma. Tako imenuje rasizem, ki, citiramo, “razlikuje med vrednostmi življenj”, konec citata, in temelji na ideji nasilnih tujcev, katerih najvišja samouresničitev je porušiti zahodni red in mir. 

Pred njihovim napadom se je treba zaščititi, njihovih smrti pa ni treba obžalovati, saj z njimi umira nevarnost nasilja. To prepričanje Butler označi za fantazmo, ki človeško solidarnost nadomesti s paranojo. 

Nenasilno taktiko Judith Butler sestavljajo trije bistveni elementi. Prvi je izpostavljanje politično motiviranega poimenovanja državnega nasilja, ki je redno upravičeno kot nenasilje. Svojo ambiciozno bitko nadaljuje z zahtevo po radikalni enakosti, osnovani na soodvisnosti in močnih družbenih vezeh. Zadnji in najpomembnejši korak pa je zahteva po doslednem žalovanju za vsakim izgubljenim življenjem. 

Te tri etične nujnosti za boj proti institucionalnemu monopolu nad nasiljem Butler razloži z obsežno dekonstrukcijo individualizma.

Začne z znano postkolonialno kritiko Hobbesovega mita o naravnem stanju, človeški naravi in družbeni pogodbi. Zgodba gre tako: preden je zavladal družbeni red, so za človeka v naravi vladali zmeda, strah pred smrtjo ter boj za preživetje. Človeško življenje naj bi bilo pred ustanovitvijo zakonitega reda, citiramo Hobbesa, “osamljeno, revno, odurno, surovo in kratko”, konec citata. Človek je po in v naravi surovo bitje v konfliktu s svojim okoljem. Butler pa se ob podobi pokončnega, odraslega pračloveka s sulico v roki sprašuje: kako je odrasel, kdo vse mu je v življenju pomagal in, seveda, zakaj je moški. Meni, da je predstava o človeku, ki je človeku volk v vojni vseh proti vsem, prvi korak k individualizmu in temelj upravičevanja institucionaliziranega nasilja. Da se je pračlovek iz pradojenčka povzpel na noge, prehranil, odrasel, vzel svojo sulico in jo mahnil v boj, mu je moral nekdo pomagati. Njegovo preživetje ni odvisno le od tega, koga vse pokonča, da mu ni treba samemu umreti, ampak predvsem od tistih, ki so ga v obdobju največje ranljivosti hranili.

Soodvisnost in s tem družbene vezi, ne konflikt in nasilje, sta torej primarna pogoja za preživetje. Posameznik se torej ne rodiš, ampak to postaneš in med postajanjem doživljaš široko paleto okoliščin, ki nasilje opravičujejo, saj je tvoje razmišljanje zakodirano v mitu, ki pravi, da je naš prvi stik s svetom konflikt.

Ker nas torej mame ne vržejo na tla, takoj ko se rodimo, ampak nas ‒ skupaj z ostalimi člani družbe in planetom, ki nam omogoča osnovne življenjske pogoje ‒ ohranjajo pri življenju, je mit o konfliktnem prvem stiku lažen. Njegova sodobna interpretacija pa je neoliberalna fantazma, ki posameznika slika kot neodvisnega, samozadostnega in šele tako svobodnega. Ta predstava za ohranjanje življenja predpostavlja nasilje in normalizira teritorialno vojskovanje neenotnih in samozadostnih samcev sredi krute narave.

Druga problematika, ki je poglavitna za upravičevanje sistemskega nasilja, pa je koncept samoobrambe. Butler se sprašuje, kdo v besedi samoobramba je tisti, ki se “sam” brani. Po nekaterih zakonodajah je v samoobrambi dovoljeno zaščititi otroka, starša, soseda, žival in celo osebno lastnino. Objekt obrambe in s tem demografsko hierarhijo pomembnosti življenj lahko torej definirajo sorodstvo, lastništvo, skupni jezik in posledično celo kultura. Druga polovica besede pa je obramba in Butler zanima, kaj vse lahko počnemo znotraj meja ohlapnih pojmov, kot so obramba neke kulture, zakona in demokracije. 

Samoobramba je torej obramba sebe ali svojega kot odgovor na fizični napad, pod tem imenom pa lahko nastopi tudi nasilje nad skupino ljudi, za katere oblast trdi, da bi ji bili lahko nekoč v prihodnosti nevarni. Tovrstna samoobramba pa je lahko tudi preventivna vojaška invazija ali pa dopuščanje smrti beguncev v Sredozemskem morju in v reki Kolpi. 

Koncepta samoobrambe ne želi izničiti, želi pa ga graditi na radikalni enakosti, ki v skupino “do obrambe upravičenih” vključuje vsa življenja. V takem egalitarnem redu, v katerem ni nihče varen, dokler niso zaščiteni vsi, je nenasilje edina logično možna metoda za ohranitev življenj.

Natanko tri desetletja po prelomnem delu Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete Butler z novo, precizno filozofsko knjigo in staro psihoanalitično metodo polaga temelje potencialnemu paradigmatskemu obratu. Enkrat ji je namreč že uspelo.

Čeprav spregovori tudi o ljubezni, ne misli, da bi nas to čustvo moralo povezovati na globalni ravni. Za to, da se ne pobijamo, ni treba, da se imamo radi, pravi Butler, dovolj je, da nas v enaki meri skrbi izguba kateregakoli življenja. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

nika jurman pa je res dobra

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.