Slava Rogu

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 1. 2021 - 13.30

Nebo je zardelo, ko smo čakali –

Štirideseterica nas je še vztrajala, nekateri iz zvestobe, drugi zaradi dolžnosti, tretji nedvomno v otopelosti; pred manj kot uro smo gledali, kako je bagrov krempelj – odločno premagan pred štirimi leti – metodično zadajal udarce nekdanjemu Živku Skvotcu. Zato, da bi gledali in videli – da bi strlo naše upanje. Zdaj je nad Rogom – končno gradbiščem – tišina. Delavci ga zapuščajo. Policisti so skoraj uvidevni, kot da nočejo motiti žalujočih, kakor da se sramujejo svojega nasilja. Objestni varnostniki, ki jih je policija varovala pred gnevom zbranih, so se sprostili. Ničesar več ni, kar bi jim lahko iztrgali, ničesar, kar bi še branili pred njimi, ničesar, proti čemur bi lahko zastavili svoj glas in telesa.

Ljudje so prihajali posamič in v parih, kakor smo prihajali že stokrat prej, ko nas je dosegla vest, da Rogu grozi pogibel. Po dolgem času – poslednjič. Nekdo je rekel »To je sedmina« in njegove ali njene besede so se razlezle med nami, se preobračale in pačile v suhih kletvah, pa vendar ohranjale pomen: zbrali smo se, da se poklonimo spominu. Ljudje so prihajali posamič in v parih, petdeset, sto, dvesto, morda tristo, vrnili so se vsi, ki so se podnevi ustavili pred razbitim in ponižanim Rogom.

Množica je ostala mirna. Bili smo definicija mirnega protesta. Nemočni, plehki, zamišljeni. Anarhisti so poskušali vzklikati svoja gesla, nihče ni poprijel, ljudje so jih vpili v svoje vlažne, vse vlažnejše duše brez odmeva in niso pritisnili na oskrunjene zidove. Nekdo je vrgel jajce, pa flašo, policija je trzala, nihče ni sledil. »Zbiranje je prepovedano,« je poskušal reči poveljujoči »organ javnega reda«, pa ga je preglasila množica, ki ni več zahtevala ničesar – samo mir. Molči oblast! Ne bodi požrešna! Ne drezaj v zamišljeno in ponižano žival! Koracali so na robu, ki ga nihče ni hotel prestopiti. Da bi zbor ohranil dostojanstvo, da bi dali individuumom priložnost izginiti po ulicah, je nekaj zarotnikov začelo vzklikati: »Vsi pred MOL!« Porazgubili smo se v fugah sveže tlakovanih ničevih razglednic.

Dolga je bila bolezen – dolgo bedenje.

Rog smo gledali od daleč, kot siva trdnjava, poslednji branik se dviguje iznad kostanjev na bregu Ljubljanice. Od obzidanega vrta našega veselja – do načetega temelja naših idealov. Sprijaznili smo se s porazom. Don Janković je leta šestnajst zasejal v zmagovite mlade duše strahospoštovanje pred Zakonom Lastnine. Ko smo devetnajstega januarja dva tisoč enaindvajset oprezali skozi špranje v vratih za razdejanjem, je bila pred nami pustinja izvršenega dejstva, dejstva, ki smo ga s strahom pričakovali, ga morebiti zaklinjali, da nas odreši in olajša. Aprila pred tremi leti, ko je Rog nadse poklical policijo in se za zaprtimi vrati raztrgal, ko je prešteval sile, je Rog padel. Junija pred letom in pol je vest dosegla manj ljudi, nejevoljni smo se zbrali, da bi izvedeli, kaj zmoremo. Prišlo nas je le še okoli petdeset, raje manj. Vrata so bila zaprta, po dvorišču je tavala posameznost – v nekem trenutku odmeva samo pomenljivo rožljanje ključev. In Rog je padel.

Vnemarno gostoljubje menja paranoična sumničavost: »Kdo si, kaj počneš? Zakaj si vredna Roga?« Zunanji pritisk na prostor svobode proizvaja sektaštvo, čistke, da vztraja kolektivna psihoza neobhodne nujnosti: »Braniti!« Iz globoke osame hal in izgubljenih duš so doneli razglasi v anarhističnem novoreku. In Rog je padel.

Rog je bil enklava, kjer je izbruhnila načelnost. Bili so vročični trenutki, noči, dnevi – vseeno – ko smo – pijani od neodgovornosti; nikomur odgovarjati! – čakali zore, da bo iz teh tal, iz tega dvorišča, skozi ta okna, vzšla žareča sončna obla, da se bo svoboda prelila po negovanih tlakovcih centra, ki se je rakavo razraščal okoli nas. Izžgalo ga bo vzhajajoče sonce! In Rog je padel.

Kajti svoboda je izmuzljiva in hitro izčrpa.

Izpela se je v grotesknih skupščinah – svinčniki so poplesavali, noge trzale, globoki vzdihi pod neonskimi lučmi, za mizami, ki, še posebno v trenutku, ko od njih brez sklepa vstajajo zadovoljni razcapanci-sestankarji, ličijo na sejo »občinskega sveta«, ki vstaja od posla. Kdo sme imeti ključe? Kdo ima ključe?! Medijski spin, spin, spin, spin! In Rog je podlegel dialektiki.

Ni bilo agrarne reforme – kakor v mestu tako tu čuvajo veleposestniki prazne prostore. Tovarna je ruševina: »Ti si visok mračen bog, gora, gora v temi. Dvigni se v naših prsih, daj, da bomo kot ti, gora, gora v temi.« Moč, ki jo je zgradila – je skrivnost. Zbiramo se, kot v zavetju votlin plemena, da bi se obvarovali sil, nad katerimi nimamo oblasti. Boj proti birokraciji – zunaj, birokracija poganja korenine – znotraj. Sestanki! Staat raste, kjer odmira. In Rog je padel.

In zazoril je devetnajsti januar –

Odredi občinskih plačancev so obkolili in z blagoslovom svojega Carja ter – ne dvomimo – veseljem v srcu vdrli v Rog. Iskali so speče in jih preganjali – petnajst na enega – in razbijali pred sabo vse, kar jim je prišlo na pot. Izurjeni, da ne gledajo v oči pokončnim ljudem. Izurjeni za poniževanje in ponižnost.

Doletela nas je dolgo pričakovana, skoraj neopazna reorganizacija mesta; kapitalistična uravnilovka je zravnala s predmestji še zadnje oporišče in čustveno stanje meščanov je ‒ morda nezavedno ‒ osiromašeno. Kar je gradilo Rog - javnost in prijateljstvo - je sedaj v očeh surovih suverenov prekršek, braniti prijatelje in življenje ‒ zločin. Poganjek nove skupnosti Rogovcev ‒ zatrt. 

Danes: slava Rogu.

Jutri: naj cveti tisoč cvetov.
 

foto: Yana Lukashevich

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

april

Kdo je insciniral da se napolnijo hale, katerih radiatorje so odfleksali cigani v devetdesetih, obljubljene cehu arhitekture v osemdesetih. Ko je 2006 še vedno stal, kolizej, zadnja vojašnica obdobja prešerna(romantike) bivše monarhije, morda je moral pasti(smrdeč po dreku pravega lumpenproletarjata) kot opomnik časa izumitve nacije.
Kdo je v času ko so se je stara kurba zjutraj pijana nastavljala objektivu pred čenl zirotom, zbobnal 200 folka in kolektivov da so zasedli odprte prepišne štuke prve železobetonske fabrike te polovice europe. Slišal sem za steno skupajzbitih apartmajev v hali visoki za rog in pol ter široki za tri, vse se da če se hoče, vendar je imela rižarna, bivši samski dom na robu savca, takrat še mlajšo streho skoraj nova okna in z denacionalizacijo je bil z njo povezan (po pripovedovanjih) simpatičen avstrijec. A je struja, ki ima od ljudi ki jih je bogatil rog in njegov peskovnik koristi, sodelovala v rušenju od začetka, a smo si ljudje sami dovolj škodljivi.

Pogromi in podobno:
2006.
Nad stanetom pedrom k je prvi prvleku preveč robe u drug štuk levo.
Pol ena baba k je sodelvala pr filmu branka blanka ne vem
Zarad filma je šlo tut ful folka
Ne vem a so že prvo zimo džanksi kurl oknske okvirje a šele drugo, to se je pol pucal(džankse) vsako spomlad še par let.
Uroša iz čist uzgor se je vn metal takt enkat
Pa ajdo iz bajtice nad bunkerjem,
Pol đankse k so imel fitnes pa še enga druzga,
Pa keširja-koširja, pa ultimo, pa perca, pa unga z navrh stopnišča, pa folk z modrga kota, pa zvezdana, pa kooperativo se je tut bremzal ful, pa bredo, Vampire^, no marskej sem gotou spustu.
Morm pa še oment ni se vrgl vn meditatorjev iz kasnejšega živkoskvotva in fleta j&š, oni so bajno služl tolk da so po ene 5ih letih šli sami ven in najemat plac/kupt.
Pol drugi štuk levo glavna bajta od grafiterjev je bil cca 10 let skladiče in plac za 5 snemanj(bravo)
Pa dvorana je zej postajala skejtpark, pa not je v dobroizolirani temi trohnelo prvo ornk ozvočenje pa agregat k ga je dobu u začetku devetdesetih brecelj, pol pa po mnogih ovinkih ni bil dokonca izplačan pokojnemu županu kranstrdama. To še vse iz časov skupne rabe in neprofita za vsebino in potrebe prostorov.
Začasni uporabniki in z njim rog ni padel ker nikol ni vstal, zmer se je vozil na vozičku in se držu makadama.
Otroci, kaj smo pa pričakovali, saj imamo vsi vsaj osnovno šolo, kdo pa piše delovne zvezke?

Ps. Kako bi imela družba več od diplom doktoratov postdoktoratov, kot sistem?

Pss.Fuzije ni in tut nm tiktaka, ne se sekirat obrnite se in še malo razmislite.(bolek&lolek)?

Psss. Zbogom in hvala za vse rože

štuk levo,

Kako lepo napisano... :'(

Petek je bil žalosten dan. Nas z ugaslo skepso je živciral užaloščeni pogled rogovcev na stalnega zmagovalca- Zokija. Ta si je več let podjarmljal Rog in krog je bil sklenjen, vse stvari so bile pripravljene na večno stanje - rogovci pa so vpili: " Mi, ki poznamo le " melanholijo ruševin", komajda razumemo povsem drugačno melanholijo večnih zgradb!"

Janković ni znal narediti nič drugega, kot izumiti "slabo" naravo Roga. Niti pomislil ni na to, da bi se mu rogovske generacije maščevale s predstavo o svoji prihodnosti ali s sanjarjenjem o poslednji sodbi. Njegovim dedičem bo težko.

bleh, besedičenje brez dosti uvida

Strašno čudovito napisano

Se pridružujem čestitkam zgoraj. Bešter je končno začel dobro pisat - s čustvi.

Bešter. Nema padnje bez ustadnje! :word

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness