SsmKOSK iz Škuca

Recenzija dogodka
1. 3. 2021 - 14.00

Škuc Ksb @ splet, 27. 2. 2021

 

Današnja recenzija bo posvečena koncertu Blaža Božiča oziroma SsmKOSKa, ki se je odvil preteklo soboto. Glitchcore in breakcore ekstravaganco glasbenika in pesnika je bilo možno slišati na internetnem prenosu preko Facebooka, ki ga je organiziral Škuc Ksb. Božič je postregel s svojo klasično razfukanostjo, ki jo je pričel graditi okoli osme ure zvečer in jo vztrajno vsiljeval v naše trpežne ušesne bobniče eno celo občudovanja vredno uro. Kamera je bila statična, kader v totalu. Naš pogled je bil usmerjen le v mizo in ustvarjalca ter v ogromno belo kroglo, ki je visela za celotno postavitvijo, podobna polni luni zunaj na nebu. 

Tako kot velika bela krogla je začel SsmKOSK vnašati zunanji svet v notranji prostor koncerta. Sempli so bili vzeti iz vseh skrajnosti glasbe in zvoka, ki nas obkrožata in definirata naše okolje, ter Božičevo glasbo tako neizpodbitno umeščali na naša tla ... V skrajno nasičenih maksimalističnih kompozicijah so bili premešani ter razmajani vse do svoje podatkovne surovosti in ujeti v zanke, ki so se hipoma ponavljale sem ter tja. Breakbeatovsko razbijanje in v to pomešano glitch sekanje semplov sta sestavljali kakšno dobro polovico koncerta. Preostanek je zapolnila manipulacija zvokov, ki je bolj kot z zvočno razkrojenostjo kontrastno eksperimentirala z glasnostjo semplov. Glasba je imela izrazno moč nekakšne zvočne inštalacije, saj se je zdelo, da zvok bolj opazujemo, analiziramo, poskušamo odkriti njegovo zapletenost, namesto da bi mu prisluhnili, tako kot poslušamo glasbo. Intenzivnost se je zmanjšala in ti deli so za poslušalce predstavljali oddih od preostalega rušenja zvočne percepcije znotraj mase agresivnih zvokov, ki so prihajali z vseh strani. 

Božič je v miks vključeval tudi posnetke branja svojih pesmi, kar je že počel na izdajah: ... v stoterih jezikih se je scuzalo ostanke sveta ...” in nam v svojih verzih vzporedno z glasbo odkrival občutke. V kontrastu z glasbenim uničenjem Božič v besedah najde nekakšno spokojnost ali celo vdanost v usodo. Z glasom je v besedah odkrival nove globine svoje umetnosti, ki se je prej zdela kot razpadajoče telo, zdaj pa se v jeziku lahko vidi tudi koherentnejšo strukturo in iskanje estetike v bolj klasičnem smislu. Z besedami je zgradil sliko, nekaj, kar ni bilo razstavljeno, demontirano tako kot glasba, ampak je izstopalo v svoji enoviti strukturi, dokler tudi to ni bilo podvrženo zvočnemu razpadu. Ko je zgradil stolp besed, ga je porušil z zvokom. Poezijo je tretiral kot semple in jo tako tudi razmesaril. Vse je podvrgel temu procesu uničevanja in hkratnega ustvarjanja, s katerim je izrisal zvočno sliko polrazkrojenih, recikliranih, skoraj pozabljenih zvokov. Vendar so bili ti vseeno mojstrsko aranžirani in kljub navidezni nametanosti niso izgubili ubijalskega ritma in vztrajno domiselnega sosledja zvoka. 

Ljubljanski poetični underground v svoji najbolj glasni obliki
 / 24. 11. 2019

Kam pa nas pripelje ena ura tako strukturiranega zvoka in specifičnega nastopanja? V opisu dogodka je bil projekt SsmKOSK označen kot uničevalec strukture in estetike, kar dokaže že z manipulacijo svoje poezije. Postavljen je tako rekoč na konec verige kulturnega prehranjevanja. Tam ga čaka vse, kar bo uporabil kot semple. SsmKOSK z njimi pokaže poznavanje tako slovenske pop scene zadnjih dvajset let kot širše turbofolk scene bivše Jugoslavije. V svoje kompozicije pa umešča tudi tradicionalno jugoslovansko vokalno glasbo. Skratka, lahko bi se reklo, da Božič deluje kot filter širšega slovenskega glasbenega prostora. V naveličanosti nad tem, kar je že, ustvarja nekaj, česar še ni bilo. To, kar pojé, izpljuva ven skolažirano v en zliman zvočni pljunek, kjer se ne sliši več izvirnikov. S tem preobrazi in predrugači lastnosti scene, znotraj katere se nahaja. Po eni strani jo zavrača v njeni zasičenosti, po drugi strani jo hvali, ker poganja njegovo ustvarjanje in ga fascinira. V njej vidi vse, kar je prav in hkrati narobe. Iz tega skupka zvočnih idej in konceptov se je rodil sobotni koncert.

Hiperreciklaža celotne zasičene scene se manifestira v edinstvenem zvoku SsmKOSKa. S performansom nas je popeljal v različne kotičke naše bližnje kulturne sfere in nam tako podal prepričljivo vizijo pokrajine, prenasičene s takšnimi in drugačnimi zvoki in mediji. V njej se vse pomeša, razpade, se razdrobi, prične vrteti v zankah ter izgubi svoje bistvo. Prej posamičen zvok postane del nerazpoznavne celote, ki jo vsak dan množično večamo. Z ozirom na družbeni razpad je temu ustrezno SsmKOSK ustvaril prvovrstni zvočni oris situacije medijev. Orisuje svet, ki se seseda sam vase in posledično razpada od same količine svoje medijske produkcije. Skozi smog vsebin ne vidimo daleč, saj kvečjemu opazimo le sedanjost ali preteklost. Glasbenik pa do konca vztraja pri razkroju - ki ga asociira z zunanjim družbenim - dokler ne izklopi svojih strojev, pospravi CD-jev in se kamere ugasnejo.

SsmKOSK je s koncertom prinesel uvid v družbeni razpad. Kot nekakšen oznanjevalec grdih resnic je pred lebdečo kroglo in belo luno izstreljeval zvoke in naslavljal ljudi v upanju, da jih predrami iz speče apatičnosti. Z najbolj intenzivno budilko uničujoče glasnosti nas zbuja v resničnost razkroja in razpada skupnosti pod težo medijske produkcije. Zaenkrat SsmKOSK zapolnjuje to edinstveno nišo in se poziciji ne odreka. Odličen koncert.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

všečna recenzija!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.