Ima socializem danes ponovno šanso?

Mnenje, kolumna ali komentar
15. 4. 2021 - 16.00

Tokratni Terminal je mogoče razumeti kot opombo k debati o sadnih jogurtih. Morda se bo zapisano zazdelo prenapihnjeno, pa vseeno ne morem držati jezika za zobmi: zdi se mi, da ima socializem danes zelo dobre šanse. Še več, morda še nikoli ni bilo primernejšega trenutka, ko zgodovinska protislovja kličejo k njegovemu nastopu. Podobne ideje o splošnejšem zgodovinskem prelomu so se sicer pojavljale predvsem na začetku epidemije, vendar se zdi, da sta utopično sanjavost hitro zamenjali monotonost in depresivnost socialne izolacije.

Izrečeno se morda sliši času neprimerno tudi zato, ker je zadnje desetletje na globalnem nivoju sicer prineslo kratkotrajen vzpon socialističnih idej, kakršne so reprezentirali Syriza v Grčiji, Jeremy Corbyn v Združenem kraljestvu in Bernie Sanders v ZDA, vendar pa je v zadnjih letih sledil zaton njihovega vpliva. V Sloveniji, kjer imamo parlamentarno stranko, ki ji je uspelo prebroditi porodne krče in globalno krizo levice in ki še vedno odkrito stavi na socializem, smo v tem kontekstu prej pozitivna izjema kot globalno pravilo.

Slutnja o socialističnem obratu, ki jo želim razložiti, se sicer bolj kot parlamentarne politike tiče globljih strukturnih sprememb, z gledišča katerih se zdi, da se danes resnično končuje »plenilska faza človeškega razvoja«, kot je kapitalizem v svojem (pred kratkim prevedenem in izdanem pri Založbi ZRC) spisu Zakaj socializem? označil Albert Einstein. Tega izraza sicer ne smemo razumeti preveč čustveno zaznamovano: to, kar se najverjetneje končuje, je obdobje, ko je bilo mogoče določena področja najbolje urejati tako, da se jih je prepustilo naravnim (oziroma ekonomskim) zakonitostim, torej prosti roki trga in plenilskemu boju za preživetje. V nasprotju s tem kompleksnost današnjih družbenih sistemov in nestabilnost na planetarni ravni kličeta k planskemu pristopu, kar se kaže v nujnosti koordiniranega odziva tako glede podnebne krize kot glede pandemije. V kontekstu slednje je zanimivo, da se je kot glavna težava izkazala prav protiplanska, stirnerjansko individualistična drža, prevladujoča v državah, ki visoko cenijo antisocialistično razumevanje koncepta svobode.

Toda »zavedati se moramo, da plansko gospodarstvo še ni socializem«, pravi Einstein, na kar je mogoče sklepati že po tem, da se k nekaterim njegovim elementom, kot je razvidno iz protikoronskih paketov, obračajo tudi tako deklerativno antisocialistične vlade, kakršna je trenutna slovenska. Ker lahko socializem pomeni marsikaj, se je skratka smiselno vprašati, kateri so tisti elementi zgodovinskih socializmov, ki bi jih bilo smiselno v postkoronskih časih ponovno reanimirati.

Pred kratkim sem imel priložnost v okviru svojega raziskovalnega dela analizirati približno množico intervjujev, ki so jih študentje novinarstva opravili s starejšimi osebami o dojemanju socialistične Jugoslavije. Pri tem mi je v oči najbolj padel specifičen ponos, ki se zdi z gledišča naše (ne več tako) mlade generacije (katere politično udejstvovanje se po navadi začne in konča pri ciničnih memih, odrezavih odzivih in spletnih peticijah) povsem nadrealen. Ta ponos je namreč izhajal iz tega, da je večina intervjuvancev same sebe – predvsem med letoma 1950 in 1980 – razumela kot »graditelje družbe«, kot konstitutivni in konstruktivni del večjega, k prihodnosti naravnanega in smiselnega projekta. Zanimivo je tudi to, da jih je večina konec tega obdobja enotnosti povezovala z osemdesetimi leti, s pojavom politične pluralnosti, subkulturnega uporništva in sadnih jogurtov, kar samo po sebi kliče k vprašanju, ali je mogoče tovrsten občutek popolne pripadnosti in predanosti skupnosti doseči tudi v drugačnih zgodovinskih okoliščinah. Zdi se mi namreč, da bi nam v postkoronskem obdobju ustrezalo, če bi memovski cinizem, koronsko depresijo in spletni aktivizem zamenjali za bolj družbeno konstruktivno držo, grajenje cest in pomoč osamelim babicam. To je v prvi vrsti nemogoče zaradi zapore, ki vznik tovrstnih konstruktivnih praks zatira, in se odraža v politični polariziranosti, zaradi katere 70 % prebivalstva najbrž ne bi želelo opravljati družbenokoristnega dela, ki bi si ga denimo apropriirala trenutno vladajoča politika SDS.

Še večji konceptualni problem je mogoče razbrati iz argumentov tistih, ki danes grozeče svarijo pred socializmom in pravijo, da je socialistična enotnost v svojem jedru nezdružljiva z demokratičnostjo, da je v demokraciji opozicijski del družbe vedno in po definiciji nekonstruktiven oziroma da je mogoče tovrstno enotnost doseči samo z nasilnim, nedemokratičnim obračunom z nasprotno stranjo. Če parafraziram: »ni bratstva in enotnosti brez Golega otoka«. V večstrankarskih režimih, ki tolerirajo kritično opozicijo in te nočejo enostavno izbrisati, naj bi bilo tako nemogoče doseči enotnost in družbeno kohezivnost, značilno za socialistične režime.

Da bi odgovorili na te očitke, moramo pri zagovarjanju socializma pokazati, da velja nasprotno in da je socializem zmožen biti demokratičen v najradikalnejšem pomenu besede; da je torej zmožen tolerirati družbeno raznolikost. V skladu s tem bi sam želel zagovarjati socializem, ki se ne napaja pri afektivnem občutku pripadnosti, porajajočem se v antagonističnem obračunu z nasprotno stranjo, temveč predvsem pri občutku pripadanja skupnemu pozitivnemu projektu. Tovrstna afektiranosti je v svoji »revolucionarnosti« bližje občutkom na tehno zabavi kot občutku vojnega obračuna.

Priznati je treba, da se tudi znotraj socialistične in marksistične tradicije obe afektivni nastrojenosti – občutek pripadnosti enotnosti, ki nima zunanjosti, na eni in občutek udeleženosti v ultimativnem binarnem spopadu na drugi strani – prepletata. Predvsem v konceptu razredne razlike, ki se kaže kot zoperstavljanje buržoazije in proletariata, je (nacizmu naklonjeni) pravnik Carl Schmitt videl potrditev lastne teze o tem, da vsaka politika ustvari delitev na nas in njih, na prijatelje in sovražnike. Odnos med buržoazijo in proletariatom je v njegovem razumevanju tako »antiteza, v kateri se zgostijo vsi antagonizmi svetovne zgodovine v finalnem boju zoper zadnjega sovražnika človeštva«. Zanimivo je, da so tovrstno schmittovsko razumevanje socialistične politike kot antagonističnega spopada posvojili tudi glavni misleci sodobne leve teorije, najbolj direktno Ernesto Laclau in Chantal Mouffe, pa tudi denimo Alain Badiou in Slavoj Žižek. Vsi našteti so marksistično politiko – v nasprotju s socialdemokratsko levosredinsko, h kompromisom in konsenzu nagnjeno liberalno politiko – razumeli kot konfliktno politiko, ki izhaja iz priznanja razrednega antagonizma in je zmožna tvoriti protipol in radikalno alternativo družbenemu konsenzu, ki se zgošča v neoliberalni ideologiji. 

Tovrstno razumevanje socializma je v zadnjih letih gotovo pripomoglo h gorečnosti protestniških gibanj in uspelo nagovoriti k revolucionarni romantiki nagnjeni segment predvsem mlajšega urbanega prebivalstva širom zahodnih držav. Vendar pa je ravno zaradi svoje nekompromisne in konfliktne narave tovrstna politika naletela na težave pri tem, da bi se ji uspelo pretvoriti v hegemonski politični projekt. Revolucionarna politika se je tako z lastno institucionalizacijo tudi nekoliko zmehčala in se usmerila k bolj umirjenemu diskurzu in bolj zeleni obliki socialističnega futurizma, s katerim simpatizirajo tudi socialdemokratske politike. K omilitvi revolucionarnega diskurza so progresivne politike prisiljene tudi zato, ker je tega v njegovi najbolj vulgarno-populistični podobi, ki stavi na popolno izničenje nasprotnika, resentiment proti buržoaziji, zamenjavo starih elit in ponovno pomlad naroda, učinkovito apropriirala populistična desnica. Diskurz delitve med prvo- in drugorazrednimi kot jedrni del svojega diskurza in političnega samoopredeljevanja tako danes uporablja predvsem Janez Janša, ki očitno še ni pozabil na svoj konfliktni vulgomarksizem, na katerega sicer kontinuirano pristaja vse od začetka osemdesetih let. 

V nasprotju s tem želim tokrat zagovarjati idejo socializma, ki izhaja iz povsem drugačnega branja razrešitve razrednega konflikta med proletariatom in buržoazijo. Če parafraziram Étienna Balibarja: zmaga proletariata ne pomeni dobesedne smrti buržoazije, temveč samoukinitev proletariata kot razreda, ukinitev dialektičnega nasprotja z buržoazijo. Diktatura proletariata tako ni ime za zmago ene družbene skupine nad drugo, kakor tudi želja proletarskih množic ni uničenje buržoazije v binarnem spopadu, temveč to, da bi same postale buržoazija, torej da bi bile deležne materialnega blagostanja in svobode; cilj je skratka spojitev v eno univerzalnost brez vsakršne zunanjosti in brez vsakršne notranje delitve.

Socializem danes tako nima šans zato, ker bi zadnje desetletje, kot smo morda pričakovali, privedlo do ideološkega spopada med buržoazno-individualistično ideologijo na eni in kolektivistično-socialistično ideologijo na drugi strani. Nasprotno, na ravni ideologije je prej zmagala brezalternativna popkulturna popularizacija neoliberalne subjektivitete, ki hlepi po družbenem vzpenjanju po principu »from nothing to something« ter zahteva tako materialno dobrobit kot osebno svobodo. Univerzalizacija tovrstne ideologije, ki jo v balkanskem pop imaginariju prej kot jugonostalgija reprezentira trap folk, je pripeljala do tega, da zahtev globalnih množic ne more več zadovoljevati sistem, ki razredno delitev veča in ne pristaja na plansko distribucijo dobrin. Če se vrnemo k titoistični Jugoslaviji, je morda njen največji dosežek ravno relativna uspešnost pri zagotavljanja buržoaznih standardov – dostopnost izobrazbe, materialno blagostanje in osebna svoboda prebivalstva. Poleg tega je bil sistem zmožen ideološkega samoutemeljevanja, ki ni potrebovalo niti vzhodnega niti zahodnega zunanjega sovražnika ter je lahko toleriralo identitetne razlike ter posledično preprečevalo notranjo fragmentacijo družbe.

Treba je priznati, da tovrstno branje komunističnega manifesta ni povsem odporno proti očitku malomeščanskega socializma, saj verjame, da je mogoče boljši svet oziroma socialistični futurizem doseči brez ultimativnega konflikta, s politiko, ki prvenstveno išče »bratstvo in edinstvo«. Prav tako si je težavno predstavljati, kakšna bi bila konkretna manifestacija prehoda v socializem, ki bi izničila stare delitve in bila vseeno kvalitativno drugačna od prazne sredinske sprave, kot si »končno rešitev« politične krize najpogosteje predstavljamo znotraj slovenskega političnega imaginarija. V odgovor na tovrstne pomisleke je vredno omeniti, da si ni nič lažje predstavljati nastopa socializma v obliki ultimativnega spopada ter da ni zanemarljivo, da je v zadnjih letih največji udarec entiteti, spopad s katero naj bi bil za progresivne politike neizogiben, torej globalni populistični desnici, zadal zaspano-nekonfliktni Joe Biden, ki ni sledil taktiki frontalnega spopada s Trumpom, kakršno je prakticirala Hillary Clinton, temveč je stavil na diskurz o »skupnem cilju«, »celjenju ran« in enotnosti. In morda je zato - tudi v skladu s trendi propagiranja sredinskosti in sprave v slovenskem političnem prostoru - vredno zagovarjati tezo, da je pravzaprav ravno socializem tista najbolj sredinska in spravljiva politika, ki jo iščemo. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Torej proleteri morajo samo še zapret oči, sanjat buržuazne sanje in razredni konflikt bo izničen, saj bo nastopil sredinski socializem, ki bo spravljivo podružbil zasebno lastnino in uničil monopol nad produkcijskimi sredstvi? Brez resnejših socialno-ekonomskih analiz ima socializem danes dobre šanse le še za to, da postane še bolj impotentna kulturna fascinacija levih intelektualcev. 

Tale tekst ima ogromno problemov, a če se omejimo na zgolj 3. Prvič: da je avtor od dejanskih razrednih odnosov tako odtujen, da si jih lahko očitno predstavlja le skozi pop kulturo, glasbene žanre, zabave in meme-anje; zanj sta buržoazija in proletariat kulturna koncepta. Drugič: nepoznavanje definicije socializma, kar glede na prvo niti ne preseneča. Je pa še vedno absurden dosežek, da mu uspe nalepit etiketo socializma na doktrino, ki v sociologiji ustreza funkcionalizmu. Tretjič: ne ločuje med planskim gospodarstvom in dirigizmom; državna intervencija v kapitalistično ekonomijo še ne pomeni odprave kapitalizma.

Mojci: tako linijo je zelo težko označit za levo.

Tekst je spekulativne narave, recimo da je miselni eksperiment in kot tak seveda ima določene težave - misel lahko pripelje do nenavadnih konsekvenc, ki jih je potem potrebno nekako zagovarjat... Tovrsten format imam (ob določenih priložnostih) raje od preverjenih receptov za katere vemo, da bodo prepričali točno določen tip bralcev/bralk. Prav tako je lahko problem povezovanje visoke teorije in nekaterih bolj aktualno političnih tem. V nasprotju s tem, kar se dela po navadi - torej kritiko, da gre smer zgodovinskega razvoja v nasprotju s socializmom - sem skušal iskati nekatere zametke socializma že v tem, kar se nam dogaja. Tudi glede definicije, priznam, sem besedo socializem jemal zelo široko, vezano predvsem na dva elementa: 1.) sistem, ki teži k enakosti, odpravi razredne razlike, 2.) plansko gospodarstvo. Še to: "sanjanje buržoaznih sanj" se seveda samo od sebe v zgodovini nekako udejanja, nisem pa želel iti v smer "usmerjanja" proletariata - kot rečeno, tekst je prej miselni eksperiment kot pa da bi bil namenjen mobilizaciji...  

Če trenutni zgodovinski trendi vsaj zaenkrat še ne gredo v smeri socializma, je to pač grenka resnica; iskati socializem v hegemoniji kontrarevolucije je metanje peska v oči in kontraproduktivno početje. Glede tvojih definicij socializma: 1) Kako definiraš razrede? Če jih definiraš z vidika produkcijskih odnosov (kar tudi so), ne moreš ukiniti nasprotja med buržoazijo in proletariatom; prva za svoj obstoj potrebuje drugega, brez izkoriščanja preko produkcije presežne vrednosti je pojem buržoazije brezpredmeten. Nadalje: kot maksimo socializma postavljaš odpravljanje razrednih nasprotij (kar drži), a za to je konflikt neizbežen; kaj resno misliš, da bodo kapitalisti kar samovoljno predali svojo ekonomsko in politično oblast (če to ni pogoj, kakšen socializem je potem sploh to?), če že pri dvigu minimalca popizdijo? 2) Moj zgornji komentar ostaja. A je pogoj planskega gospodarstva odsotnost kapitalistične lastnine? Če ni, je to zgolj državna intervencija v kapitalistično ekonomijo; v svoji največji intenzivnosti je to povojni ekonomski sistem na Zahodu, ki se nikoli ni izdajal za socialističnega. Preden se lotiš miselnih eksperimentov, je mogoče čist smiselno poznati "preverjene stare recepte" (četudi z namenom, da se jih kritizira) in obravnavano temo, ker termini imajo svoj namen; in ta očitek mimogrede sploh ni omejen na "zatežene dogmatične marksiste", ampak so minimalni standardi za kvalitetno diskusijo.

Pa kaj je z vami, a niste nič brali Tiborja Rutarja?

Ponikvar, dinastija Rutar, Monike, Hrovati in Vuljoti ste dejansko edini, ki ste ga....

@STANE - idejo o "nekonfliktni" razrešitvi razrednega odnosa sem pobral iz enega spisa Stuarta Halla, ki zatrdi, da je neoliberalizem (analizira Anglijo v 80ih) tako uspešen, ker gre za ideologijo, ki jo ponotranji tudi delavski razred (denar, individualni uspeh, svoboda - to vsi hočjo). In tam postavi paradoks, da morajo tisti (levičarji), ki bi radi reševali delavski razred, pogosto oponirati/biti v konfliktu s kulturo delavskega razreda. Trdi tudi (navajam po spominu), da bi bilo zanimivo premisliti, če ni to samoresničujoča se prerokba, da pač trditev "množice so ideološko zavedene/manipulirane" pač reproducira, da ne moreš nikoli izvršiti svojega cilja, torej hegemonega političnega projekta, ki bi se skladal z voljo množic. Mogoče zato "nekonfliktnosti" ne gre razumeti povsem dobesedno (v tekstu zgoraj sem res šel mogoče malo predaleč), ampak predvsem kot pristop, da skušaš socializem nekako "injicirati" v obstoječo hegemonsko ideologijo, namesto da se tej ideologiji s socializmom zoperstavljaš od zunaj. Je pa tu govora o neoliberalni ideologiji v širšem kulturnem smislu ne pa o neoliberalizmu kot ekonomski doktrini (na tem področju se strinjam, da je najbrž določen "konflikt" neizbežen).

Smo hotli pripomnit nekaj čisto malenkostnega, pa smo se lotili brati komentarje... in se nam ob zadnjih stavkih dozdeva, da... če govorimo o injiciranju v hegemonsko ideologijo, in če gre pri ideologiji pravzaprav za množice, ki so z njo okužene, ali ne gre potemtakem v zadnji ugotovitvi pravzaprav le za to, da se mora zares močna, vodilna in zmagovita partija bolj kot na vojaški spopad in zmago raje osredotočiti na razumevanje ljudstva (rod. in tož.), se skratka tudi sama izobraziti ob ljudstvu, da bi ga lahko vodila? Al pa sm nasedu na ironično naslavljanje osvoboditeljev, ki sami sebe radi vidijo v vlogi nekakšne partije? Al pa bluzim in me nihče pravzaprav ne razume, jutri pa se še sam ne bom...

mora med ljudstvom razsiriti ritmicno duhovno glasbo, protesti pa se morajo utemeljevari na acid komunizmu.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.